VSM Sodba I Cp 2/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami nosita nastale jima stroške v pritožbenem postopku.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožnici 19.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 dalje do plačila in ji v istem roku povrniti stroške pravdnega postopka, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 216,40 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči 16 dan od prejema sodba in tečejo do plačila.

2Zoper takšno sodbo se po pooblaščencih pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je v obravnavanem primeru gotovo podana tako objektivna kot krivdna odgovornost zavarovanca toženke za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo. Netočne so navedbe sodišča, da zavarovanec toženke ni zavezan poskrbeti za sprotno čiščenje mokre marmornate stopnice, glede na dejstvo, da se je v bližini nahajal bazen, v katerem so se kopali otroci. Zavarovanec toženke tako ni zagotovil varne uporabe stopnice ob njihovi normalni rabi, saj je opustil nujne ukrepe vzdrževanja površin, da so te normalno pohodne, s čemer je ravnal malomarno. V kolikor bi bila stopnica suha, oškodovanki ne bi spodrsnilo, le-tej pa tudi ne gre očitati nikakršnega soprispevka k nastali poškodbi. Tudi, če bi vedela, da so otroci škropili vodo po stopnici, ni mogla vedeti, da zavarovanec toženke ni poskrbel, da je tudi v tem primeru stopnica varna, saj bi moral na stopnico namestiti kakšno protizdrsno podlogo, ki bi preprečila drsnost stopnice, ko je polita z vodo. Tožnica takšnega stanja stopnice ni mogla poznati, zato so napačne navedbe prvostopenjskega sodišča, da bi morala vedeti, da bo stopnica spolzka. V kolikor bi zavarovanec toženke tožnico na to opozoril, bi seveda pazila pri stopanju po mokri stopnici.

Zaradi navedenega tožnica drugostopenjskemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter o zadevi samo razsodi oziroma, da sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in mu jo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožnica od toženke zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 30. 8. 2012, ko se je poškodovala na obisku pri zavarovancu toženke. Takrat je bila s svojim dvanajstletnim sinom pri zavarovancu toženke na obisku, ta pa se je skupaj z otrokoma zavarovanca toženke in njegove partnerke igral ob bazenu, kjer so se med igro tudi škropili z vodo. Zavarovanec toženke kljub temu, da je opazil, da so otroci med igro zmočili marmorno stopnico pri vhodu, le-te ni pobrisal in tožnice na to tudi ni opozoril, zaradi česar je tožnici ob odhodu domov na mokri in spolzki stopnici spodrsnilo, tako da je padla in pri tem utrpela delno raztrganino desne ahilove tetive. Za nastali škodni dogodek oziroma za v škodnem dogodku tožnici nastalo škodo po pravilih objektivne in krivdne odgovornosti odgovarja zavarovanec toženke, zato tožnica od toženke zahteva 19.900,00 EUR s pripadki za nastalo ji nepremoženjsko škodo.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi vse dejanske okoliščine je pravilno in popolno ugotovilo in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen.

7Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo utemeljenost tožbenega zahtevka za v škodnem dogodku tožnici nastalo nepremoženjsko škodo, izhajajoč iz materialnopravne podlage pravil tako objektivne, kot tudi subjektivne odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče sledi prvostopenjskemu sodišču, da mokra marmornata stopnica, na kateri je tožnici spodrsnilo, ne predstavlja nevarne stvari, saj hoja po (marmornatih) stopnicah pomeni vsakodnevno dejavnost in zato ne pomeni nevarne dejavnosti, same stopnice pa tudi ne nevarne stvari. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tudi izhajajoč iz materialnopravne podlage določila prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da, kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, ni podlage za zaključek, da je podana subjektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke za tožnici v škodnem dogodku nastalo nepremoženjsko škodo.

8Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz navedene materialnopravne podlage 131. člena OZ v izvedenem postopku zaključilo, da v okoliščinah dogodka ne ugotavlja vseh elementov odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke, saj vzrok tožničinega padca ni njegovo protipravno ravnanje oziroma opustitev dolžnega ravnanja, ampak tožničina nepazljivost, ker ob normalni pazljivosti povprečnega človeka do škodnega dogodka ne bi prišlo.

Opustitev brisanja sporne marmornate stopnice oziroma namestitve protizdrsne podloge nanjo, samo po sebi avtomatično še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske terjatve. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno presodilo, da je bilo tožnici lahko znano, da je stopnica, ki je v neposredni bližini bazena, mokra¹ in bi to tožnica kot povprečno pazljiva oseba zmogla tudi opaziti ter morala pri hoji upoštevati. Ker v dani situaciji na mokri stopnici tudi ni padel nihče drug, je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da bi jo tožnica ob pazljivosti povprečnega človeka zmogla prehoditi brez težav.

V izogib ponavljanju se zato sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na navedbe v točkah 24 do 34 obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za zaključek, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja, zaradi česar posledično že zaradi izostanka elementa protipravnosti ni mogoč zaključek o njegovi krivdni odgovornosti za v škodnem dogodku tožnici nastalo nepremoženjsko škodo.

9Zaradi vsega navedenega je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ne obstoji obveznost toženke za plačilo tožnici nastale nepremoženjske škode. Tožbeni zahtevek je zato že po temelju pravilno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi nastale ji stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

11Navedbe toženke v odgovoru na pritožbo tožnice k pritožbeni razsoji niso pripomogle, zato mora stroške odgovora na pritožbo nositi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Tožnica je izpovedala, da so se otroci v bazenu kopali oziroma se igrali, špricali in noreli in da je skozi kuhinjsko okno otroka pri tem nadzorovala.