VSK sodba in sklep Cpg 36/2016

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper odločitev o pravdnih stroških se delno ugodi, tako da se točki III in V nadomestita z novo točko III, ki glasi:
„Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške postopka v znesku 995,34 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila“.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 264,50 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22.10.2014 za znesek 8.503,46 EUR s pripadajočimi obrestmi in izvršilnimi stroški, v preostanku (glede zneska 1.787,50 EUR s pripadki) pa je sklep razveljavilo, zahtevek pa zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi in sicer, da se kupnina po prodajni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama za znesek 30.000,00 EUR zniža na znesek 19.709,04 EUR. Tožena stranka mora tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 780,35 EUR. Iz sodbe izhaja, da je sodišče zahtevek po nasprotni tožbi v delu, v katerem se nanaša na znižanje kupnine zaradi stroškov, ki jih je imela tožena stranka s poskusi odpravljanja napak v sicer ugotovljenem znesku 2.710,96 EUR zavrnilo, ker gre za stroške, ki jih ni mogoče uveljavljati v okviru zahtevka na znižanje kupnine.

2Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi in zoper odločitev o pravdnih stroških se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevku po nasprotni tožbi glede zneska 2.710,96 EUR (iz naslova stroškov poprave napak) ugodi ter na novo odloči o stroških pravdnega postopka. Zaključek sodišča, da je zahtevek po nasprotni tožbi v zvezi s stroški neutemeljen, je v nasprotju z ugotovitvijo v obrazložitvi sodbe, da se je tožeča stranka izrecno zavezala nositi vse stroške popravila in da je treba kupcu te stroške priznati. Navedeni razlogi so si sami s seboj v nasprotju. Pri tem se sodišče napačno sklicuje na odločbo VS RS II Ips 38/2012, saj način uveljavljanja stroškov, nastalih zaradi popravila napak, ni predmet odločitve. Ravnanje tožene stranke v zvezi z ugotovljeno napako je bilo smotrno in ekonomsko upravičeno. Sodno varstvo, ki ga je uveljavljala tožena stranka je bilo skladno s sodno prakso v času vložitve tožbe, to je, da znižanje cene zaradi stvarne napake praviloma ustreza stroškom, ki so potrebni, da se napaka odpravi. Tožena stranka je trdila, da je bila vrednost predmeta prodaje zaradi napake nižja od 10.290,96 EUR, dodatno pa je imela stroške z odpravljanjem napake v znesku 2.710,96 EUR (s tem zneskom tožena stranka soglaša). Ker tožena stranka z novejšim stališčem sodne prakse ni bila seznanjena, bi jo moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva na spremembo v praksi opozoriti. Jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine ne izključuje zahtevka za povrnitev stroškov, ki so toženi stranki nastali z odpravljanjem napake. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. V predmetni zadevi sta se skupaj obravnavala zahtevka po tožbi in po nasprotni tožbi, zato bi moralo sodišče o stroških odločati enotno in ne posebej za tožbo in posebej za nasprotno tožbo.

3V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba glede sodbe ni utemeljena, pritožba glede pravdnih stroškov pa je delno utemeljena.

Glede sodbe

5Očitana kršitev, ker naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju, ni podana. Tožena stranka se ne strinja z zavrnitvijo jamčevalnega zahtevka po nasprotni tožbi (na določitev znižane cene) iz naslova stroškov, ki jih je imela s poizkušano odpravo napake. Že sodišče prve stopnje ji je pravilno pojasnilo, da se pri jamčevalnem zahtevku za znižanje cen cena zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako. Stroški, ki jih je imel kupec s popravo napake zato z razliko v vrednosti stvari nimajo nobene zveze, zato zahtevek na znižanje kupnine zaradi stroškov ni sklepčen (čeprav bi bila tožena stranka po temelju do njih upravičena, če bi postavila ustrezen pobotni ugovor ali nasprotno tožbo, česar pa ni storila). Takšno je jasno določilo 478. člena Obligacijskega zakonika in takšna je tudi že ves čas teorija (1) in sodna praksa (2) (odločbe VS RS II Ips 156/2008, II Ips 348/2013, zlasti pa II Ips 38/2012, pri kateri je šlo za dopuščeno revizijo na podlagi II DoR 353/2011, na katero se v pritožbi sklicuje pritožnik). Ne gre torej za nobeno novo sodno prakso, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati nobenega materialnopravnega vodstva. Materialno pravo glede stroškov je bilo pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je v tistem delu, ki je bil izpodbijan s pritožbo, opravilo tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo zoper sodbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede sklepa o stroških

6Utemeljeno pa pritožba napada odločitev o stroških. Pri oblikovalnem zahtevku za znižanje kupnine po nasprotni tožbi gre za nasprotno tožbo, ki je nujno povezana z jamčevalnimi zahtevki, na podlagi katerih je bil tožbeni zahtevek delno zavrnjen. Zato gre v bistvu za enoten postopek. Tožeča stranka je zato v tej pravdi dejansko uspela v (zaokroženo) 80 %, tožena pa v 20 %, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi pri odmeri pravdnih stroškov. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili stroški tožeče stranke 1.560,70 EUR (80 % znaša 1.248,56 EUR), stroški tožene pa 1.266,10 EUR (20 % znaša 253,22 EUR). Po opravljenem pobotu to pomeni, da mora tožena stranka tožeči povrniti 995,34 EUR, zato je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo odločitev o stroških postopka (3. točka 365. člena ZPP).

7Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v manjšem delu, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka glede na višino še spornega dela po sodbi (2.710,96 EUR), kar znaša 264,50 EUR (tar. št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

------------------------------------------

op. št. 1: Primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 169

op. št. 2: Drugačne odločbe v bazi sodnih odločb ni zaslediti.