UPRS Sodba I U 2240/2017-9

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod 1. točko izreka odločila, da mora tožnica povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči, na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 185/2012 z dne 26. 1. 2012 v višini 3.627,74 EUR, v roku 30 dni od prejema te odločbe; pod 2. točko izreka je odločila, da mora navedeni znesek nakazati na (navedeni) transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani in pod 3. točko izreka odločila, da bo, če tožnica prostovoljno ne plača dolgovanega zneska in če pisni dogovor ne bo sklenjen, pristojni davčni organ izvršil odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov.

2V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 185/2012 z dne 26. 1. 2012 dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v nepravdnem postopku N 23/2007, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, zaradi razdružitve skupnega premoženja ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, razen plačila sodnih taks. Iz naslova brezplačne pravne pomoči je bilo 3.975,97 EUR izplačanih izvajalcu brezplačne pravne pomoči, 443,72 EUR sodnemu cenilcu in izvedencu gradbene stroke ter 627,22 EUR sodnemu izvedencu geodetske stroke, tako je bilo skupno izplačanih 5.046,91 EUR. Postopek, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, je bil pravnomočno končan dne 17. 6. 2015 s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 23/2007 z dne 17. 12. 2014; poseben sklep o stroških postopka pa je postal pravnomočen dne 27. 2. 2015. Iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča z dne 17. 12. 2014 izhaja, da je bila predlagateljica, A.A., dolžna plačati nasprotni stranki-sedaj tožnici znesek 38.500,00 EUR in da je bila dolžna tožnici plačati tudi stroške postopka v znesku 670,84 EUR ter plačati stroške postopka v znesku 748,33 EUR na transakcijski račun proračunskih sredstev brezplačne pravne pomoči Okrožnega sodišča v Ljubljani. Predlagateljica je torej povrnila stroške postopka v višini 1.419,17 EUR, tako da razlika med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke, znaša 3.627,74 EUR. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica v postopku uspela in pridobila premoženje v višji vrednosti kot znaša skupna vrednost izplačila iz sredstev za brezplačno pravno pomoč, zato je dolžna povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka oziroma zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke in ki znaša 3.627,74 EUR. Sklicuje se na določbe 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

3Tožnica zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo, v kateri navaja, da ji je bilo z izpodbijano odločbo naloženo vračilo sredstev, ker naj bi v postopku uspela, čeprav to ni res. Predmet delitve je bila troetažna hiša v Ljubljani in je njen solastniški del znašal 1/8 hiše, medtem ko se je deležu na zemljišču odpovedala. V postopku je vztrajala, da se opravi fizično delitev v naravi, ker je to po njenem mnenju bilo mogoče, predlagateljica pa je vztrajala na izplačilu njenega deleža. S pravnomočnim sklepom N 23/2007 z dne 17. 12. 2014 je bilo v celoti ugodeno predlagateljici A.A., medtem ko je njo-tožnico sodišče proti njeni volji razlastilo in ji dosodilo prisilno sprejetje izplačila za razlastninjeni delež. Sodišče ji je tako onemogočilo rešiti njen stanovanjski problem, predlagateljici pa je bilo omogočeno, da je kot edina lastnica hišo prodala za 20 % višjo ceno. Da se s postopkom N 23/2007 ni strinjala in ga ni štela za "uspešnega", dokazujeta zahteva za varstvo zakonitosti, vložena na Vrhovno državno tožilstvo RS dne 14. 8. 2015 in ustavna pritožba in predlog za zadržanje izvršitve sklepa, vložena na Ustavno sodišče dne 14. 8. 2015, ki ju prilaga k tožbi. Je prejemnica denarne socialne pomoči in od prejetega zneska nima nič, ker je morala povrniti dolgove. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da ni dolžna plačati stroškov BPP oziroma da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih za odločitev, ki so razvidni iz izpodbijane odločbe.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi gre za vračilo sredstev prejete brezplačne pravne pomoči.

7Po določbi prvega odstavka 48. člena ZBPP mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Na citirano zakonsko določbo je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev.

8Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilna. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč zaradi razdružitve skupnega premoženja in da je bil ta postopek končan s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 23/2007 z dne 17. 12. 2014, ki je postal pravnomočen dne 17. 6. 2015. Iz tega sklepa izhaja, da je bila solastna nepremičnina razdružena tako, da je morala nasprotna stranka, A.A., tožnici izplačati njen solastni delež, to je 1/8, v znesku 38.500,00 EUR, kar je več, kot znaša skupna vrednost izplačila stroškov, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je torej pravilno ugotovila, da je tožnica v postopku uspela, saj je pridobila premoženje in sicer denarno vrednost njenega solastnega deleža nepremičnine. Na podlagi pravilne ugotovitve o pridobitvi premoženja je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 48. člena ZBPP, da mora tožnica povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je iz naslova stroškov postopka povrnila nasprotna stranka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP. Ker je bilo za tožnico dejansko izplačanih 5.046,91 EUR in je nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona, povrnila stroške v višini 1.419,17 EUR, mora razliko v stroških, v znesku 3.627,74 EUR, plačati tožnica.

9Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tako na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe, da je bilo po tožničinem mnenju mogoče opraviti fizično delitev v naravi in da posledično, ker ji je bil izplačan denarni znesek, v postopku ni uspela. Relevantna tudi ne more biti navedba, da je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in ustavno pritožbo, kot tudi ne navedba, da je prejemnica denarne socialne pomoči in da prejetega zneska nima več. S tem v zvezi sodišče dodaja, da je bila tožnica v izpodbijani odločbi opozorjena, da glede načina vračila lahko zaprosi toženo stranko za sklenitev pisnega sporazuma.

10Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

11Sodišče tožnici še pojasnjuje, da se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, sodna taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnica v obravnavani sporni zadevi oproščena plačila sodnih taks že po samem zakonu in zato sodišče o njenem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo posebej.