VSM sodba I Cpg 168/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 200201/2013 z dne 12. 12. 2013 za znesek 28.832,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila in stroški izvršilnega postopka v znesku 244,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V točki II izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 2.247,62 EUR.

2Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi in zaključki sodišča protispisni in v nasprotju z zbranim procesnim gradivom, zaradi česar se navedena sodba ne da preizkusiti. Ključna je namreč ugotovitev, da pogodbeni predmet najemne pogodbe, to je poslovni prostor, nima uporabnega dovoljenja, torej je predmet najemne pogodbe nedopusten, posledično temu najemna pogodba nima dopustne podlage, kar pomeni da je najemna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama v celoti nična, na slednje pa pazi sodišče po uradni dolžnosti. Ker je najemna pogodba nična, tožeča stranka nima denarne terjatve zoper njo niti iz naslova plačila najemnine niti iz naslova neupravičene obogatitve, saj poslovni prostor brez uporabnega dovoljenja ni dopustno uporabljati, oddajati v najem ali kakorkoli z njim stvarno razpolagati, ker predstavlja povečano nevarnost za povzročitev škode in tožeča stranka ni v ničemer prikrajšana. Tožeča stranka je vedela, da poslovni prostor nima uporabnega dovoljenja, pa je kljub temu toženo stranko spravila v zmoto, ker ji je to bistveno hibo predmeta najemne pogodbe zamolčala in z njo sklenila nično najemno pogodbo, zato predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, saj je bistvena sestavina najemne pogodbe predmet najema in najemnina, kar je bilo v najemni pogodbi določeno. Tožena stranka je poslovni prostor ves čas uporabljala za izvajanje svoje dejavnosti, dejstvo neobstoja uporabnega dovoljenja, pa na veljavnost najemne pogodbe ne vpliva.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo št. 352-0016/2016-MF z dne 15. 1. 2009 (v nadaljevanju Najemna pogodba) za določen čas petih let od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011, s katero se je tožeča stranka zavezala toženi stranki zagotoviti prostor v velikosti 379,80 m2 za opravljanje njene dejavnosti za mesečno najemnino 949,50 EUR v poslovnem prostoru tožeče stranke - hali. Tožena stranka je bila dolžna sama pridobiti ustrezno obratovalno dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Poslovni prostor nima izdanega uporabnega dovoljenja, tožena stranka pa poslovni prostor še vedno uporablja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je najemna pogodba veljavna, saj je predmet obveznosti mogoč, dopusten in določljiv, saj takšna najemna pogodba ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralo in je tožeča stranka omogočila najemojemalcu dejansko in fizično uporabo poslovnega prostora, tožeča stranka pa ni podala niti ustreznih trditev, da je izdaja obratovalnega dovoljenja pogojena z obstojem uporabnega dovoljenja oz. da tožena stranka ni mogla pridobiti ustreznega obratovalnega dovoljenja. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne gre za navidezno pogodbo, saj je bila skupna volja pogodbenih strank v oddaji poslovnega prostora v najem.

7Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana sodba razumljiva in ima ustrezne razloge o odločilnih dejstvih ter se jo da v celoti preizkusiti, pritožba pa ne pojasni v čem so zaključki sodišča prve stopnje protislovni, nejasni in nerazumljivi in tako ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

- Procesna kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodišče prve stopnje napačno izvede „postopek prenosa“ tistega, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, v obrazložitev sodbe, šele potem pa sodišče tako vsebino dokaza oceni in uporabi kot dokazni argument. Pritožba ne pojasni katere listine sodišče prve stopnje ni pravilno povzelo v obrazložitev sodbe in je v tem delu neobrazložena.

8Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Odločitev je skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnim ponavljanjem kot pravilne povzema dejanske in materialnopravne razloge sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

- Uporabno dovoljenje za gospodarsko poslopje temelji na upravnem aktu. Ta pa sam po sebi nima nobenega vpliva na Najemno pogodbo kot zasebnopravni akt, sklenjen med pravdnima strankama. Iz same Najemne pogodbe pa ne izhaja, da je obstoj uporabnega dovoljenja za poslovno stavbo bistvena sestavina pogodbe, kot to zmotno meni pritožba. Ker Najemna pogodba ni nična, je v skladu z določbami le-te tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati dogovorjeno najemnino.

9Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi oziroma odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določb 155. člena ZPP.