VSL sklep I Cpg 456/2000

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da obstoji pravica do poplačila njene terjatve v višini 2.156.946,60 SIT kot stroške stečajnega postopka po 4. tč. 2. odst. 160. člena ZPPSL.

Proti temu sklepu se tožeča stranka pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in dopusti tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je odločilno, kar pa ni sporno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila tožeči stranki terjatev iz naslova odpravnine v znesku 2.156.946,60 SIT pri preizkušanju terjatev v stečajnem postopku priznana. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je predmet preizkušanja terjatev le terjatev sama, ne pa vprašanje kako in v kakšnem obsegu se bo ta terjatev upniku v stečajnem postopku izplačala, zato tudi napotitev na pravdo glede tega vprašanja ne more biti, saj gre le za vprašanje pravne narave priznane terjatve, ne pa za vprašanje obstoja ali neobstoja terjatve. Vprašanje pravne narave terjatve in s tem načina in obsega poplačila take terjatve ne more biti predmet posebne ugotovitvene tožbe (glej 1. odst. 181. čl. ZPP). Pravilen je v zvezi s tem zaključek sodišča prve stopnje, da se to vprašanje ureja v stečajnem postopku in da ima upnik možnost s pravnimi sredstvi v stečaju z eventuelnim ugovorom zoper osnutek o glavni razdelitvi oz. zoper sklep o glavni razdelitvi uveljavljati oz. izpodbijati odločitev o načinu in obsegu poplačila priznane terjatve. Glede na takšno pravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, je neodločilna pritožbeno uveljavljena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, da je stečajni upravitelj prerekal upnici pravico do prednostnega poplačila, pač pa je le zaključilo, da tudi eventuelno prerekanje pravice do priviligiranega poplačila ni moglo biti podlaga za napotitev na pravdo oz. ne more predstavljati podlage za vodenje pravde o tem vprašanju. Sicer pa se sodišče druge stopnje tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz sklepa o napotitvi, ki je priložen temu spisu, ne izhaja, da je bila tožnica napotena na pravdo za ugotovitev pravice do prednostnega poplačila terjatve oz. ugotovitev pravice do poplačila kot strošek stečajnega postopka. Iz izreka priloženega sklepa je namreč razvidno, da so bili upniki napoteni na ugotovitev obstoja terjatev. Tožnica pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje ima ugotovljeno terjatev.

Pritožba tako ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP), saj tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške tega pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).