VSL sodba II Cp 1285/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožečim strankam v roku 15 dni plačati 1.000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2013 dalje, in sicer:

- prvemu tožniku A. A. 500.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2013 dalje,

- drugi tožnici B. B. 250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2013 dalje,

- tretjemu tožniku C. C. 125.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2013 dalje,

- četrtemu tožniku Č. Č. 125.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2013 dalje.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 11.920,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnikov po temelju utemeljen.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je Uredba o državnem prostorskem načrtu za celovito ureditev pristanišča za mednarodni promet v Kopru(1) v celoti veljaven prostorski akt, katerega nezakonitost ali neustavnost ni bila ugotovljena. Tožeča stranka Uredbe pred ustavnim sodiščem ni izpodbijala. Če bi sodišče menilo, da je Uredba v nasprotju z ustavo in zakonom, je v postopku ne bi smelo uporabiti. Sodišče je spregledalo, da območja državnega prostorskega načrta (v nadaljevanju DPN) ne določa le prvi, temveč tudi drugi odstavek 6. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor,(2) v skladu s katerim se območje načrta določi z mejo, tako da se vanj zajame tudi površine, na katerih so načrtovane ureditve, ki so potrebne za delovanje prostorske ureditve in zaradi prilagoditve obstoječih ureditev. Določitev namembnosti parcele št. 7 za ureditev športno rekreacijskega centra Ankaran je povezana z osnovno prostorsko ureditvijo – pristaniščem za mednarodni promet. Območje predstavlja varovalni zeleni pas, torej varovalno kontaktno točko med Luko Koper in zunanjim območjem, ki ga je bilo potrebno vzpostaviti, da bi se dosegli cilji skladnega prostorskega umeščanja. Nadalje meni, da so zaradi potrebe po celovitem načrtovanju določenega območja predmet DPN lahko tudi ureditve lokalnega pomena. Obravnavano zemljišče ni bilo vključeno v DPN samo zaradi okoljskih razlogov, temveč tudi zaradi potrebe po skladnem in kakovostnem prostorskem razvoju. Potreba po vzpostavitvi varovalnega pasu je bila prepoznana tudi v strokovnih podlagah za pripravo DPN. Mestna občina Koper (v nadaljevanju MOK) je ves čas postopka priprave DPN sodelovala in če bi ocenila, da država posega v njene pristojnosti, bi nedvomno temu primerno reagirala. MOK je pripravila strokovno podlago za športni park Ankaran in s tem nedvoumno izkazala svojo voljo do urejanja zemljišča tožečih strank na način, kot je bil sprejet z DPN. DPN ne vzpostavlja obveznosti odkupa oz. razlastitve v njem zajetih nepremičnin, temveč določa le prikaz in opis območja načrta in umestitev načrtovanih prostorskih ureditev v prostor. Na podlagi DPN se domneva izkazanost javne koristi kot pogoja za izvedbo razlastitvenih postopkov. Pridobitev ustreznih pravic na zemljiščih pa je predmet investicijskih odločitev. Dejstvo, da po sprejemu Uredbe še ni bilo pristopljeno k postopkom pridobivanja zemljišč, tako ne predstavlja protipravnega delovanja toženke.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožnikom. Prvi tožnik je na vročeno pritožbo obrazloženo odgovoril in predlagal, naj jo sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožniki v obravnavani zadevi od toženke zahtevajo plačilo odškodnine po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Navajajo, da je bilo njihovo zemljišče do sprejema DPN v večjem delu namenjeno za stanovanjsko gradnjo, v delu pa za prometne dejavnosti. Z DPN je bilo zemljišče vključeno v območje Športnorekreacijskega centra Ankaran ter določeno, da je na tem območju dopustna samo gradnja objektov in ureditev za šport in prosti čas s spremljajočo komunalno, energetsko in prometno infrastrukturo, kot tudi gostinskih objektov, namenjenih dopolnitvi športno rekreacijske dejavnosti. Toženka je ravnala protipravno, ko je zemljišče določila za športnorekreacijske namene, saj ZUPUDPP ne določa področja športa in rekreacije kot področja, na katerem bi država smela načrtovati prostorske ureditve. Del lastninske pravice na zemljišču je tudi pravica do gradnje, ki jo DPN praktično onemogoča. S sprejemom DPN so bili tožniki dejansko razlaščeni. Namenitev zemljišča za športnorekreacijske namene je v odsotnosti kakršnegakoli investitorja z interesom gradnje tovrstnih objektov nesorazmeren poseg v lastninsko pravico brez določitve kakršnegakoli nadomestila. Poseg bi lahko bil dovoljen, če bi prostorski predpis določil roke, v katerih bi investitor moral zemljišče pridobiti ali sprožiti postopek razlastitve. Posledica uveljavitve DPN je bistveno nižja vrednost zemljišča, razlika v vrednosti zemljišča pa predstavlja vtoževano škodo.

6Tožena stranka je odgovarjala, da je bil DPN izdelan za celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni promet v Kopru, torej za infrastrukturo pomorskega prometa. V postopku priprave DPN je bilo izdelano Okoljsko poročilo, v katerem je bilo ugotovljeno, da bodo vplivi na okolje na širšem območju pristanišča takšni, da je potrebno predvideti omilitvene ukrepe. Posledično je bilo v območje načrta zajeto tudi območje, brez katerega bi bilo delovanje pristanišča onemogočeno, saj bi v nasprotnem primeru vplivi na okolje ter zdravje ljudi presegli mejne vrednosti, določene s predpisi s področja varovanja okolja. To območje, na katerem se nahaja tudi zemljišče tožnikov, je bilo načrtovano in oblikovano tako, da ga je mogoče uporabljati v športno rekreativne namene. V postopku priprave DPN je s podajo smernic in predlogov sodelovala tudi lokalna skupnost. Z Mestno občino Koper (MOK) so potekala usklajevanja predvsem glede umeščanja programov v prostor in načrtovanja ureditev v kontaktnem prostoru pristanišča, kamor sodi tudi območje Športno rekreacijske cone Ankaran. Športno rekreacijska cona je bila tako v DPN umeščena skladno s predlogi in strokovnimi podlagami, ki jih je posredovala MOK.

7Sodišče prve stopnje je ocenilo, da šport in rekreacija nista področji, glede katerih sme toženka v skladu z ZUPUDPP načrtovati prostorske ureditve, toženka pa ni dokazala druge pravne podlage za umestitev zemljišča tožnikov v območje DPN. Toženka namreč ni dokazala, da na zemljišču tožnikov zaradi vplivov pristanišča ne bo mogoča stanovanjska gradnja, da je sprememba namembnosti potrebna zaradi omilitve vplivov pristanišča na okolje ali da bi bilo na tem območju potrebno vzpostaviti prav rekreacijske površine. Določitev zemljišča tožnikov za športni center tako presega pooblastila toženke pri urejanju z DPN. Država in občina pri sprejemanju DPN nista sodelovali v skladu z 42. ali 43. členom ZUPUDPP, noben izmed navedenih členov pa tudi ne določa, da bi država sprejela DPN za prostorsko ureditev izključno lokalnega pomena, temveč prostorski akt v skladu z navedenima členoma sprejme občina. Protipravnost ravnanja toženke je sodišče prve stopnje prepoznalo tudi v tem, da je toženka zemljišču določila športno namembnost, ki je v javno korist, čeprav investitor ni bil znan in je bil posledično postopek razlastitve neizvedljiv. Tožniki so bili tako zaradi sprejema DPN omejeni v svoji lastninski pravici, ne da bi imeli možnost sami pričeti razlastitveni postopek ali imeli na razpolago drugo pravno sredstvo, s katerim bi k vložitvi zahteve za razlastitev prisilili toženko. Takšno stanje po oceni sodišča prve stopnje predstavlja nesorazmeren poseg v lastninsko pravico tožnikov.

8Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna. V skladu s splošnimi pravili odškodninskega prava lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, če so kumulativno izpolnjeni naslednji elementi civilnega delikta: škoda mora izvirati iz nedopustnega oz. protipravnega ravnanja ali opustitve, škoda mora nastati, ugotovljena morata biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. Trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk protipravnega ravnanja, škode in vzročne zveze med njima je na oškodovancu, medtem ko se krivda domneva (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika).(3) Kadar ni podan le eden izmed naštetih elementov civilnega delikta, pa sodišče ni dolžno raziskovati obstoja preostalih, ampak mora tožbeni zahtevek za povrnitev škode zavrniti. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča tožniki niso uspeli izkazati, da bi toženka pri spremembi namembnosti njihovega zemljišča ravnala protipravno, posledično pa je njihov tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

9Prostorsko načrtovanje je v javnem interesu (tretji odstavek 3. člena Zakona o prostorskem načrtovanju).(4) S prostorskim načrtovanjem se usmerja prostorski razvoj, tako da se s prostorskimi akti določa namenska raba zemljišč, pogoji za graditev zgradb ter druge posege v prostor, ki trajno spreminjajo njegovo rabo, sestavo ali obliko.(5) Pristojnosti na področju prostorskega načrtovanja so razdeljene med državo in občino, in sicer tako, da država določa cilje in izhodišča prostorskega razvoja države, usmeritve za ostalo prostorsko načrtovanje, izvaja nadzor nad zakonitostjo prostorskega načrtovanja občin ter samostojno ureja prostorske ureditve državnega pomena. V pristojnosti občine pa je oblikovanje prostorskega razvoja občine, določanje rabe prostora in pogojev za umeščanje posegov v prostor ter načrtovanje prostorskih ureditev lokalnega pomena (11. člen ZPNačrt). Prostorsko načrtovanje je metodološko sestavljeno iz strateškega in izvedbenega prostorskega načrtovanja. Strateško prostorsko načrtovanje obsega zlasti določanje ciljev, načrtovanje razmestitve dejavnosti in namenske rabe prostora. Izvedbeno prostorsko načrtovanje pa obsega določanje natančnejših pogojev za uresničevanje namenske rabe prostora, zlasti pogoje za graditev objektov.(6) Na ravni države se strateško prostorsko načrtovanje uresničuje s sprejemom državnega strateškega prostorskega načrta. V primerih prostorskih ureditev državnega pomena pa država sprejme tudi državni prostorski načrt (DPN), ki predstavlja izvedbeni akt in je dovolj podroben, da je neposredno na njegovi podlagi mogoče odločati v upravnem postopku dovoljevanja gradnje. Občinska prostorska akta pa sta občinski prostorski načrt in občinski podrobni prostorski načrt (14. člen ZPNačrt). Občine praviloma nimajo samostojnih strateških načrtov,(7) temveč so strateške in izvedbene vsebine združene v enovitih občinskih prostorskih načrtih.(8) Občinski prostorski načrt je podlaga za pripravo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov (četrti odstavek 39. člena ZPNačrt). Občinski podrobni prostorski načrt pa se sprejema zlasti za prostorske ureditve, ki so potrebne za izvajanje lokalnih javnih služb ali za območja, ki se kompleksno urejajo in kjer se načrtuje več med seboj povezanih posegov v prostor (denimo v primerih industrijskih con, stanovanjskih sosesk ter območij za šport in rekreacijo). V takšnih primerih je podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja občinski podrobni prostorski načrt.(9)

10Tožniki so v obravnavani zadevi zatrjevali, da je toženka športno rekreacijski center uredila kot samostojno prostorsko ureditev državnega pomena. Že iz samega imena Uredbe o državnem prostorskem načrtu za celovito ureditev pristanišča za mednarodni promet v Kopru je razvidno, da je bilo kot prostorska ureditev državnega pomena urejeno pristanišče za mednarodni promet. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je pristanišče za mednarodni promet infrastruktura pomorskega prometa in kot taka lahko predmet urejanja z DPN. Kot je razvidno iz 3. člena Uredbe, je bil Športnorekreacijski center Ankaran v DPN zajet kot robno oziroma kontaktno območje ob pristanišču in ne kot samostojna prostorska ureditev državnega pomena. Da toženka Športnorekreacijskega centra ni urejala kot samostojne prostorske ureditve državnega pomena, izhaja tudi iz dejstva, da DPN za Športnorekreacijski center določa le lego in namensko rabo prostora (61. člen Uredbe). Prostorske ureditve državnega pomena pa morajo biti z DPN precej bolj podrobno določene, saj je glede slednjih DPN izvedbeni akt in kot tak podlaga za pripravo projektov po predpisih o graditvi objektov.

11Pritožnica utemeljeno opozarja, da so v območje DPN v skladu s 6. členom ZUPUDPP vključene tudi nepremičnine, ki sicer niso neposredno potrebne za izgradnjo prostorske ureditve državnega pomena, vendar so potrebne za nemoteno rabo ali delovanje državne prostorske ureditve, zaradi potrebe po prilagoditvi obstoječih ureditev ali zaradi uporabe zemljišč v času gradnje in izvajanja del. 4. člen Uredbe v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZUPUDPP določa območje DPN za izgradnjo pristanišča za mednarodni promet. Tožniki so zgolj pavšalno zanikali, da bi njihovo zemljišče ustrezalo kateri izmed v 4. členu Uredbe navedenih površin. Ker je toženka znotraj območja DPN pristojna zemljiščem določati namensko rabo (8. člen ZUPUDPP), bi morali tožniki določno navesti, v čem vidijo protipravnost ravnanja toženke pri uvrstitvi njihovega zemljišča v območje DPN. Tožniki svojega prepričanja, da njihovo zemljišče ne sodi v območje DPN, niso konkretneje pojasnili in v dokaz svojih navedb niso podali nobenega dokaznega predloga. Tožniki niti niso prerekali navedb toženke, da sporno zemljišče predstavlja kontaktno območje pristanišča in da zaradi pričakovanih vplivov pristanišča stanovanjska gradnja na tem območju ni primerna. Poudarjali so zgolj, da toženka za takšne navedbe ni predložila ustreznih dokazov in torej ni dokazala, da bi bilo zemljišče tožnikov namenjeno za katerikoli drug namen kot za športno rekreacijski center. Vendar toženka ni tista, ki bi bila dolžna dokazovati, da pri določitvi namembnosti ni ravnala protipravno, temveč je trditveno in dokazno breme glede obstoja protipravnega ravnanja na oškodovancu.

12Za sklep o protipravnem ravnanju toženke naj bi po prepričanju tožnikov očitno zadoščala že ugotovitev, da je bila zemljišču z DPN določena namenska raba za šport in rekreacijo. Ker je določanje takšne namenske rabe v izključni pristojnosti občine, naj bi toženka protipravno posegla v občinsko pristojnost. Menijo tudi, da ni bistveno, ali je toženka pri določitvi namenske rabe sledila predlogom občine, odločilna naj bi bila zgolj ugotovitev, da je namensko rabo za šport in rekreacijo določila toženka, ki za to ni pristojna. Temu stališču pritožbeno sodišče ne sledi.

13ZUPUDPP postopek priprave DPN določa kot postopek sodelovanja in usklajevanja med različnimi državnimi in lokalnimi interesi. Z DPN se po naravi stvari posega na območje občin in tako je običajno, da se načrtujejo tudi določene ureditve lokalnega pomena, ki so povezane z umestitvijo prostorske ureditve državnega pomena v prostor.(10) Občina v postopku sprejemanja DPN sodeluje kot lokalni nosilec urejanja prostora, ki skrbi za enotno zastopanje vseh lokalnih javnih interesov (14. člen ZUPUDPP). Koordinator mora tako pobudo za sprejem DPN poslati vsem občinam, na območje katerih se pobuda nanaša (prvi odstavek 18. člena ZUPUDPP). Občina lahko v roku 30 dni poda smernice z vidika izvajanja lokalnih javnih služb ter usmeritve, ki so povezane z njenimi interesi v območju DPN, in sicer z vidika že izvedenih prostorskih ureditev, ureditev, ki so načrtovane z obstoječimi prostorskimi akti ter prostorskih ureditev, ki jih šele načrtuje (peti odstavek 19. člena ZUPUDPP). Koordinator in pobudnik sprejema DPN morata nato skupaj z investitorjem preučiti pridobljene smernice in druge podatke ter ugotoviti, ali v območju predlaganih prostorskih ureditev obstajajo nasprotujoči si javni interesi (prvi odstavek 20. člena ZUPUDPP). Ko je opravljena študija variant in predlog najustreznejše rešitve, lahko občine izrazijo mnenje, ali so bile njihove smernice upoštevane in podajo tudi druge pripombe in predloge na predstavljeno gradivo. Koordinator in pobudnik morata pripombe in predloge preučiti in se do njih opredeliti (26. člen ZUPUDPP). Izdelovalec DPN nato dopolni študijo variant in poda predlog najustreznejše rešitve, obenem pa mora pojasniti, kako so bile upoštevane smernice nosilcev urejanja prostora (prvi odstavek 27. člena ZUPUDPP). Na pripravljen osnutek načrta lahko občine podajo mnenje, ali načrt še vedno sledi njihovim smernicam, ali upošteva pogoje za podrobnejše načrtovanje prostora z vidika izvajanja njihovih lokalnih javnih služb ter druge pripombe in predloge na razgrnjeno gradivo (34. člen ZUPUDPP).

14Upoštevanje smernic ter predlogov lokalne skupnosti je torej v postopku priprave DPN izrecno predvideno. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je Mestna občina Koper v postopku priprave DPN sodelovala s podajo predlogov, smernic in izdelavo strokovnih podlag. MOK je tudi za športnorekreacijsko cono pripravila strokovno podlago, kar je razvidno iz listine Urbanistična in arhitekturna zasnova športno rekreacijskega centra Ankaran (Priloga B4), v kateri je Mestna občina Koper navedena kot investitor. Ker je bila lokalna skupnost (neprerekano - nesporno) vključena v postopek priprave DPN in je toženka zemljišču tožnikov namembnost za šport in rekreacijo določila v skladu s predlogi in strokovnimi podlagami lokalne skupnosti, ni mogoče šteti, da je z določitvijo namenske rabe območja protipravno posegla v pristojnosti občine. Poleg tega toženka z DPN območja Športnorekreacijskega centra ni podrobno prostorsko uredila, temveč je podrobnejše prostorsko načrtovanje prepustila občini, ki bo prostor v skladu s svojimi pristojnostmi uredila s sprejemom občinskega podrobnega prostorskega načrta, kot je predvideno v 61. členu Uredbe.

15Tožniki so med drugim tudi poudarjali, da sodelovanje države in občine ni potekalo v skladu z 42. in 43. členom ZUPUDPP. Navedena člena ne predstavljata redne oblike sodelovanja države in občine pri sprejemanju DPN, temveč urejata posebni obliki njunega sodelovanja pri prostorskem načrtovanju, kot je razvidno že iz naslova podpoglavja III/6, ki obsega navedena člena. 42. člen tako ureja primere, ko država, če občina izkaže tak interes, s podpisom dogovora nanjo prenese načrtovanje določene prostorske ureditve iz državne pristojnosti, če je glede na povezanost prostorske ureditve državnega pomena s prostorsko ureditvijo lokalnega pomena to primerneje. V 43. členu pa je urejeno, da lahko po tem, ko je DPN že sprejet, občina znotraj njegovega območja pod posebnimi pogoji načrtuje tudi prostorske ureditve lokalnega pomena. Redna oblika sodelovanja med državo in občino pa je sodelovanje občine v postopku priprave DPN, kot je potekalo v obravnavani zadevi. Poudariti pa gre, da tudi v primeru, če bi tožena stranka RS s kakšno svojo odločitvijo res posegla v pristojnost občine, to samo po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja za tretjo osebo, v našem primeru za tožnike. V tem primeru bi morali ti posebej oz. izrecno utemeljiti vzročno zvezo med samo prekoračitvijo pooblastil in zatrjevano škodo, česar niso storili.

16Pritožbeno sodišče nadalje ne sledi navedbam, da je del lastninske pravice na zemljišču tudi pravica do gradnje, ki je bila tožnikom z DPN odvzeta. Če je bilo zemljišče tožnikov po prejšnjem prostorskem aktu namenjeno stanovanjski gradnji, to še ne pomeni, da so tožniki pravico gradnje stanovanj tudi pridobili. Pravica do gradnje postane pridobljena pravica šele s pravnomočnostjo izdanega gradbenega dovoljenja. Država in občina lahko v okviru prostorskega urejanja namensko rabo zemljišč tudi spremenita. Varstvo pridobljenih pravic v primerih spreminjanja prostorske ureditve zagotavlja 71. člen Zakona o graditvi objektov-1,(11) ki določa, da kasnejše spremembe, dopolnitve ali sprejem novega prostorskega akta nimajo vpliva na veljavnost pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Tožniki v obravnavani zadevi ne zatrjujejo, da bi razpolagali s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem. Da namembnost zemljišča ne predstavlja pridobljene pravice, nenazadnje izhaja tudi iz vsebine 52. člena ZGO-1, ki je zaradi ukinitve lokacijske informacije z novelo ZGO-1B(12) prenehal veljati. Navedeni člen je urejal odškodnino v primeru spremembe namembnosti, in sicer zgolj za primere, ko je bila investitorjem izdana lokacijska informacija brez opozorila, da je prostorski akt v postopku spreminjanja, dopolnitve ali zamenjave.

17Nadalje je tožeča stranka navajala, da je bila zaradi spremembe namembnosti dejansko razlaščena. Dejanska razlastitev predstavlja stanje, ko je na nepremičnini vzpostavljen režim, ki določa takšne omejitve upravičenj lastninske pravice, da je lastninska pravica povsem izvotlena in lastniku ostaja le gola pravica (nuda proprietas). V skladu s 37. členom Stvarnopravnega zakonika(13) je lastninska pravica pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Pritožbeno sodišče ne sledi ugotovitvam v izpodbijani sodbi, da pravzaprav ni bistveno, ali je bilo javno dobro na zemljišču že zgrajeno ali zgolj predvideno. Bistveno drugačen je namreč položaj, ko je na zemljišču objekt v javno korist že zgrajen, s čimer je lastniku v celoti odvzeta posest, uživanje ter razpolaganje z nepremičnino. Po mnenju pritožbenega sodišča pravnega položaja tožnikov vsebinsko ni mogoče opredeliti kot položaja dejanske razlastitve. Tožniki ne navajajo, da bi bili omejeni v posesti, uživanju ali razpolaganju z nepremičnino – pri slednjem so omejeni le zato, ker še ni znan investitor, ki bi mu zemljišče lahko prodali. S spremembo namembnosti se lastnika sicer res omejuje glede vrste objektov, ki jih je na zemljišču mogoče zgraditi. Vendar presoja, kakšna naj bo namenska raba zemljišča, ni v domeni njegovega lastnika, temveč je to odločitev države oziroma občine, ki mora pri planiranju prostorskega razvoja v čim večji meri zavarovati javni interes, to je rabo zemljišč v skladu z njihovimi naravnimi danostmi. Omejitve lastninske pravice glede na naravne danosti zemljišč izhajajo že iz Ustave RS. 67. člen Ustave tako določa, da lahko zakon ureja način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Da sme zakon zaradi smotrnega izkoriščanja določiti posebne pogoje za uporabo zemljišč, pa izhaja iz 71. člena Ustave. Ker je torej na zemljišču tožnikov zgolj predvidena izgradnja objektov za šport in rekreacijo, je njihovo zatrjevanje položaja dejanske razlastitve najmanj preuranjeno. (Preden bodo na območju Športnorekreacijskega centra športni objekti v javnem interesu dejansko zgrajeni, pa bosta investitor oz. razlastitveni upravičenec morala izvesti ustrezne postopke za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah.)

18Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je toženka odškodninsko odgovorna, ker ni izvedla razlastitvenega postopka in ker tožniki niso imeli na voljo ustreznih pravnih sredstev, s katerimi bi k izvedbi postopka prisilili toženko. V fazi, ko se šele strateško določa namenska raba prostora, ni potrebno, da bi bil investitor že znan ali izveden postopek razlastitve. Postopke razlastitve bo namreč mogoče izvesti šele po sprejemu občinskega podrobnega prostorskega načrta, ki bi ga morala sprejeti občina. Da na podlagi strateškega prostorskega akta izvedba razlastitvenega postopka ni mogoča, je razvidno iz 98. člena Zakona o urejanju prostora-1,(14) ki določa vsebino zahteve za razlastitev. Zahtevi je potrebno priložiti izvleček iz ustreznega prostorskega akta, ki je podlaga razlastitvi, razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne korist ter roke izvajanja del, zaradi katerih je predlagana razlastitev. Glede na zahtevano vsebino je torej očitno, da je razlastitev mogoča šele po sprejemu izvedbenega prostorskega akta in tako ni protipravnosti v dejstvu, da razlastitveni postopek še ni bil izveden.

19Sicer pa so trditve tožnikov tudi kontradiktorne, saj po eni strani trdijo, da je gradnja športnih objektov v pristojnosti občine, po drugi strani pa kot razlastitveno upravičenko navajajo toženko. Za gradnje iz občinske pristojnosti je tudi v primerih, ko so zgrajene na podlagi državnega izvedbenega prostorskega akta, razlastitvena upravičenka občina, kot to izhaja iz četrtega odstavka 52. člena ZUPUDPP. Četrti odstavek 52. člena ZUPUDPP je sicer pričel veljati šele z uveljavitvijo novele ZUPUDPP-A(15) dne 28. 7. 2012, torej po sprejemu DPN za pristanišče za mednarodni promet, vendar glede že sprejetih prostorskih načrtov novela v prehodnih določbah ne ureja drugačne ureditve. Od 28. 7. 2012 je tako šteti, da je zahtevo za razlastitev v primerih gradnje iz lokalne pristojnosti upravičena vložiti izključno občina. Tožniki, kot tudi sodišče prve stopnje so bili mnenja, da je v obravnavani zadevi toženka razlastitvena upravičenka na podlagi četrtega odstavka 47. člena ZUPUDPP. Navedeni člen določa splošno pravilo glede razlastitvenih postopkov na podlagi DPN, in sicer, da če investitor v 30 dneh po vročitvi ponudbe ne uspe skleniti pogodbe o pridobitvi nepremičnine oziroma pravic na njej, vloži država na predlog investitorja predlog za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice. Za primere načrtovanih gradenj iz občinske pristojnosti pa se četrti odstavek 47. člena ZUPUDPP ne uporablja, saj razlastitveno upravičenko kot lex specialis določa 52. člen ZUPUDPP. Če bi bila torej občina razlastitvena upravičenka tudi v primeru, ko bi bila ureditev lokalnega pomena z DPN načrtovana že na izvedbeni ravni, potem po sklepanju a maiori ad minus toliko bolj velja, da je občina razlastitvena upravičenka tudi v primerih, ko je z DPN določena zgolj lega in namenska raba zemljišča, podrobneje pa bo prostorsko ureditev lokalnega pomena načrtovala občina sama, s svojimi prostorskimi akti.

20Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker toženki očitana ravnanja ne predstavljajo njenega protipravnega ravnanja, že prva predpostavka odškodninske odgovornosti ni podana. Pritožbeno sodišče je tako v skladu s peto alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku(16) pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

21Zaradi spremenjene odločitve je moralo pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega pravdnega postopka. Ker so tožniki s svojim zahtevkom v celoti propadli, morajo toženki na podlagi pravila o uspehu povrniti njene potrebne pravdne stroške (154. člen ZPP). V skladu s prvim odstavkom 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu in drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife(17) je sodišče toženi strani nagrado odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.(18) Za postopek pred sodiščem prve stopnje je sodišče toženki, upoštevaje vrednost spornega predmeta 1.000.000,00 EUR, priznalo nagrado po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 3.867,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 3.570,00 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR. Za pritožbeni postopek pa je sodišče toženki priznalo nagrado po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 4.462,50 EUR, ni pa ji priznalo ponovno priglašenega pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, saj je v vsaki zadevi stranki mogoče priznati le en pavšalni znesek za navedene stroške. Tožniki so tako toženki dolžni poravnati stroške pravdnega postopka v skupni višini 11.920,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 48/2011; v nadaljevanju „Uredba“.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 80/2010, 106/2010 in 57/2012, v nadaljevanju ZUPUDPP.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 33/2007 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPNačrt.

Op. št.(5): Zakon o prostorskem načrtovanju s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2010, str. 696.

Op. št. (6): Zakon o prostorskem načrtovanju s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2010, str. 696.

Op. št. (7): 54. člen ZPNačrt določa, da občina lahko sprejme občinski strateški prostorski načrt kot samostojen akt.

Op. št. (8): Zakon o prostorskem načrtovanju s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2010, str. 699.

Op. št. (9): Primerjaj tudi pojasnila k predlogu za sprejem ZPNačrt.

Op. št. (10): Poročevalec DZ, komentar predloga ZUPUDPP-A.

Op. št. (11): Ur. l. RS, št. 110/2002 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZGO-1.

Op. št. (12): Ur. l. RS, št. 126/2007.

Op. št. (13): Ur. l. RS, št. 87/2002 in 91/2013.

Op. št. (14): V skladu z četrtim odstavkom 1. člena ZUPUDPP se za vprašanja prostorskega načrtovanja, ki v zakonu niso urejena, uporablja ZPNačrt. ZPNačrt razlastitve ne ureja in se tako v skladu z 103. členom ZPNačrt glede razlastitev še naprej uporabljajo določbe Zakona o urejanju prostora-1.

Op. št. (15): Ur. l. RS, št. 57/2012.

Op. št. (16): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (17): Ur. l. RS, št. 2/2015.

Op. št. (18): Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT.