VSL sklep I Cpg 375/99

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi v celoti ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Istočasno je toženi stranki naložilo povrnitev 278.951,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (2. točka izreka).

Tožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila (po pooblaščenem odvetniku). Uveljavljala je vse pritožbene razloge, predlagala pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oz. (podrejeno) njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Izpodbijana sodba je bila izdana pred dnem 14.7.1999, ko je začel veljati "novi" Zakon o pravdnem postopku (ZPP/99). Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka njegovega 498. člena o pritožbi odločilo ob upoštevanju "starih" procesnih predpisov (ZPP/77).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je "pogodbo o nudenju uslug uvoza in izvoza" z dne 30.12.1992 (priloga A7) pravno opredelilo kot nakupno komisijo, za katero je značilno, da komisionar (v konkretnem primeru tožeča stranka kot uvoznik) kupuje blago za svojega komitenta (v konkretnem primeru toženo stranko kot prejemnika), toda v svojem imenu. Zato je on tisti, ki nastopa proti prodajalcu (v konkretnem primeru R. d.d.) kot kupec. Tako lahko prodajalec zahteva plačilo samo od komisionarja in ne od njegovega komitenta (prav vprašanje, kdo je plačnik uvoženega blaga, tožeča ali tožena stranka, pa je bilo med strankama sporno). Komitent je namreč v pravnem razmerju samo s komisionarjem, in to na podlagi komisijske pogodbe, ne pa s prodajalcem (gl. "Gospodarske pogodbe" - druga knjiga, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1994, stran 175, 2.2.). Tako naj bi bila tožeča stranka, ki naj bi P. d.d. plačala kupnino za uvoženo blago, upravičena do vrnitve kupnine (saj je blago sicer uvozila v svojem imenu, vendar za toženo stranko). Vendar pa sodišče prve stopnje s tem v zvezi (in to kljub izrečnemu ugovoru tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 8.12.1998) ni ugotovilo, ali je tožeča stranka "dolg do družbe P." dejansko plačala. Pomanjkanje tega (odločilnega) dejstva pa predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, zaradi katere je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 369. člena ZPP/77 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Da gre za odločilno dejstvo namreč kaže tudi dejstvo, da je P d.d., v zadevi, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodila pod opr. št. X Pg 650/94 (pred naslovnim sodiščem pa nadaljevala pod opr. št. I Cpg 1296/98), vtoževal ravno plačilo kupnine za uvoženo blago, in to od tožene stranke (kot prejemnika), kar je nekoliko nenavadno, saj naj bi mu to kupnino tožeča stranka že plačala. Če se bo v ponovljenem postopku morebiti izkazalo, da tožeča stranka P. d.d. ni plačala uvoženega blaga, se bo morebiti tudi izkazalo, da tožeča stranka ni bila kupec blaga, ampak le njegov uvoznik, kar je tožena stranka zatrjevala v pritožbi, na kar pa kaže tudi tožba P. d.d. proti toženi stranki (kot prejemniku po obravnavani pogodbi).

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo, je na podlagi 3. odstavka 166. člena ZPP/77 odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pridržalo za novo sodbo.