VSL sklep I Cpg 1546/99

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v izpodbijanem delu (1. točka izreka) in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
O stroških pritožbenega postopka bo odločeno v končni odločbi.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo uporabnine za poslovne prostore, ki jih je v času od 1.11.1996 do 31.8.1997 uporabljala tožena stranka. Sklenilo je, da je dolžna tožena stranka tožeči povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 670.438,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1999 dalje do plačila.

Tožbeni zahtevek za znesek 1.104.209,00 SIT s pripadki pa je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper 1. točko izreka sodbe in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožeči stranki pa prizna pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je, ko je povzemalo tožbene navedbe, navedlo, da zahteva tožeča stranka za uporabo dvorišča plačilo od tožene stranke na podlagi izstavljenega računa št. 1715 z dne 22.9.1997 (v prilogi A4). Nato pa je po višini v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obrazložilo, da je iz listin v spisu razvidno, da je tožena stranka svojim najemnikom za poslovne prostore in zemljo zaračunavala od 5 do 8 DEM po m2, medtem, ko tožeča stranka vtožuje uporabnino za navedene prostore v višini 196 SIT po m2. Zato je v tem delu tudi ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka je torej v dokaz svojih trditev glede višine vtoževanega zahtevka priložila izračun stroškov za uporabo dvorišča, medtem ko je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o višini vtoževanega tožbenega zahtevka, ki pa se je nanašal na uporabo poslovnih prostorov, na isti dokaz, kot ga je tožeča stranka predložila kot dokaz za plačilo uporabnine dvorišča. S tem pa je sodišče prve stopnje prekršilo 13. točko 2. odst. 354. čl. ZPP, saj je v obrazložitvi sodbe podano nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih o tem kaj sploh tožeča stranka zahteva od tožene stranke. Že iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti v izpodbijanem delu na podlagi 1. odst. 369. čl. ZPP in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo najprej pozvati pooblaščenca tožeče stranke, naj pove ali zahteva plačilo uporabnine za uporabo svojega zemljišča ali pa zahteva plačilo najemnine za poslovne objekte, za katere je zatrjeval in dokazoval, da so v njegovi lasti, od tožene stranke. Šele potem bo lahko sodišče prve stopnje nadaljevalo dokazni postopek.

Utemeljena je pritožbena navedba, da tožeča stranka še vedno ni predložila izpiska iz zemljiške knjige in s tem dokazala, da je postala lastnica nepremičnin v vložku št. 1000 k.o. ..., po pogodbi z dne 30.6.1996. Po 5. čl. Zakona o zemljiški knjigi se namreč stvarne pravice, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo pridobijo, omejijo in prenehajo z vpisom, razen če zakon določa drugače. To torej pomeni, da ima vpis lastninske pravice na nepremičnini oblikovalni (konstitutivni) učinek za nastanek lastninske pravice tožeče stranke.

Ker je tožeča stranka med postopkom spreminjala tožbene trditve, ki pa so za ugotovitev pravnih razmerjih med strankama bistvene, torej ali zahteva plačilo uporabnine za zemljišče ali pa za skladiščne prostore na parceli št. 100/10, bo od nadaljnjih trditev tožeče stranke odvisno, kako bo sodišče prve stopnje ocenilo vsebino dogovora številka 35-96 z dne 16.1.1996 (v nadaljevanju dogovor, v prilogi A/5). Sodišče prve stopnje sploh ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi z zatrjevanim pravnorelevantnim dejstvom tožene stranke, da je uporabljala zemljišče, označeno s parcelno št. 100/11, kot pot za dostop do svojih poslovnih prostorov na parcelni št. 100/10 in 100/12 (v prilogi A/16). Napačno se je postavilo na stališče, da je predmet tožbenega zahtevka le plačilo uporabnine za parcelo št. 100/12, na katero pa se omenjeni dogovor naj ne bi nanašal. Iz 2. odst. Ad 2 dogovora namreč izhaja, da bo tožeča stranka toženi stranki brezplačno odstopila zemljo pod preostalim delom objektov (skladišče ob meji) in omogočila nemoten dostop s tovornjakom do teh objektov tako, kot ga že sedaj koristi tožena stranka. Kot je razvidno iz omenjene skice na parcelacijskem načrtu (v prilogi A/16), ki jo je očitno naredila tožeča stranka, ker jo je ona predložila v spis, se ti skladiščni prostori nahajajo delno na parceli št. 100/10 in 100/12. Zato bi bilo potrebno ugotoviti, ali je bil sklenjen dogovor za skladišča kot celoto, ali samo za del skladišč, ki se nahajajo na parceli št. 100/10. Ker se je sodišče prve stopnje napačno postavilo na stališče, da dogovor naj ne bi veljal za parcelo št. 100/11 (v naravi pot) in za parcelo št. 100/12, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

O lastništvu skladiščnih prostorov (dveh montažnih lesenih objektov) sta stranki v 2. odst. Ad 1 dogovora med splošnimi ugotovitvami ugotovili, da sta ta dva montažna lesena objekta v lasti tožene stranke. Zakaj ni prišlo do legalizacije lastništva teh objektov s strani tožene stranke, je tožena stranka pojasnila že v odgovoru na tožbo z dne 11.5.1998 (redna št. 5). Kot izhaja iz listin tožeče stranke, priložene k tožbi, je slednja očitno to tudi upoštevala, saj je v dopisu z dne 5.9.1997, (v prilogi A/2) zapisala: "predlagamo, da se nastala razlika v naše dobro kompenzira z objekti na parceli št. 100/12, ter na ta način preidejo v last E.". Glede na te listine in listine, ki jih je v zvezi z lastništvom teh skladiščnih prostorov predložila tožeča stranka tekom nadaljnjega dokaznega postopka, to je predvsem zapisnika, podpisanega dne 26.1.1998 (v prilogi A/11) o primopredaji provizornih objektov na tej parceli je treba opozoriti, kdaj je v spis priložila listine, ki so glede lastništva provizornih objektov v popolnem nasprotju. Ob datumu sestave omenjenega zapisnika se sodišču druge stopnje vsiljuje pomislek, da je bil ta sestanek, ki je bil sklican že tekom tega pravdnega postopka in zapisnik o tem sestanku sestavljen izključno za potrebe tega pravdnega postopka.

Druge listine, ki kažejo na drugačno stališče tožeče stranke, so bile namreč sestavljene pred začetkom te pravde.

Glede na dosedanje trditve tožene stranke o uporabi spornih nepremičnin, naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali morda ni šlo med strankama za dogovorjeno stvarno služnost v smislu 49. in naslednjih členov Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij. Zatrjevana dejstva s strani tožene stranke namreč kažejo tudi na možnost te pravne podlage.

Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odločilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na odločbi 3. odst. 166. čl. ZPP. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o stroških postopka, sodišče druge stopnje pripominja, da uporaba 3. odst. 154. čl. ZPP v primeru, ko ena stranka uspe s 75% svojega tožbenega zahtevka, druga pa s 25% delom zahtevka, kot je bilo odločeno s prvostopenjsko sodbo, ni na mestu. Po oceni sodišča druge stopnje namreč pravni standard sorazmerno majhen del zahtevka ne pride v poštev pri neuspehu stranke v višini 25% tožbenega zahtevka, ampak mora iti res za sorazmerno majhen del tožbenega zahtevka, kar pa je seveda stvar ocene v vsakem konkretnem primeru.

Tožena stranka je na obravnavi dne 11.3.1999 zahtevala tudi plačilo separatnih stroškov za ta narok v višini 350 točk, o čemer sodišče prve stopnje še ni odločilo. Tudi ta sklep bo potrebno izdati v novem postopku.