VSL sodba I Cp 1273/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3886/2015 z dne 19. 1. 2015 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnici je zato na račun toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 55,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, natančneje Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), ki je od sistemskega operaterja predvideval obveznost odkupa električne energije. Ker je tožnica do 31. 12. 2008 imela pravico do prejemanja podpor kot kvalificirana proizvajalka električne energije, bi ji center za podpore, ustanovljen pri toženki, v skladu z 52. členom EZ-D moral izplačati odkupljeno električno energijo. Ta namreč s strani sistemskega operaterja ni bila izplačana. Poudarja, da poslovanje v eni od predpisanih statusnih oblik ni bil pogoj za pravico do prejemanja podpore, kar bi lahko potrdila tudi predlagana priča A. A., vendar sodišče njegovega zaslišanja neutemeljeno ni dopustilo. V tem obziru uveljavlja absolutno kršitev določb pravdnega postopka. S sklicevanjem na posamezne zakonske določbe navaja, da so obveznosti sistemskega operaterja do tožnice nastopile že po samem zakonu, ki določa tudi vse bistvene sestavine pogodbe o odkupu električne energije. Sistemski operater je zato sklenitev pogodbe s tožnico neutemeljeno zavračal, pri čemer je z dopisom svojo obveznost plačila podpore, ki je na to prešla na toženko, celo priznal. Nasprotuje tudi jezikovni razlagi zakonske določbe 52. člena EZ-D z navedbo, da je besedilo člena potrebno razlagati v povezavi z ostalimi določbami zakona in namenom zakonodajalca, da obveznosti sistemskih operaterjev prevzame toženka. Meni, da je sodišče napačno povzelo besedilo pogodbe o zagotavljanju podpore z dne 6. 8. 2010, ki zagotavljanje podpore predvideva do vključno 31. 5. 2023. Ker je sklenjena za 15 let, bi sodišče moralo šteti, da velja od 31. 5. 2008 dalje. Dodaja, da je zahtevek utemeljen tudi na verzijski podlagi, pri čemer so bile tožbene trditve v zvezi z njim podane pravočasno.

3Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dovolj natančno raziskalo dejanske okoliščine konkretnega primera. O teh je v izpodbijani sodbi navedlo jasne, izčrpne in razumljive razloge. S posplošenim očitkom o njihovi domnevni protislovnosti in protispisnosti tožnica ne more uspeti. Sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti in tudi vsebina izvedenih dokazov je v njej korektno povzeta, zato ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero meri pritožba.

6V konkretnem primeru se tožnica sklicuje na 52. člen EZ-D, ki določa, da obveznosti do kvalificiranih proizvajalcev, ki so do 31. decembra 2008 imeli pravico do prejemanja podpor in jim sistemski operaterji niso poravnali obveznosti za odkupljeno električno energijo, prevzame center za podpore, ustanovljen pri toženki. Poudarja, da je v vtoževanem obdobju imela status kvalificiranega proizvajalca električne energije in s strani sistemskega operaterja, družbe E., d. d., ni prejela podpore za električno energijo, ki jo je v tem obdobju proizvedla. Toženka navedeno zanika z navedbo, da tožnica do izplačila ni upravičena, saj s sistemskim operaterjem v vtoževanem obdobju ni imela sklenjene pogodbe o odkupu električne energije.

7Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da pogodba med tožnico in sistemskim operaterjem ni mogla biti sklenjena že na podlagi samega zakona. Obvezno sklenitev pogodbe in njeno vsebino je namreč določala takrat veljavna Uredba o pravilih za določitev cen in za odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev električne energije (v nadaljevanju Uredba),(2) sprejeta na podlagi EZ. Razlog, da pogodba ni bila sklenjena, za predmetno pravdo ni bistven, zato so neutemeljene pritožbene trditve o tem, da je sistemski operater ravnal napačno, ko s tožnico takšne pogodbe ni želel skleniti. Gre namreč za razmerje med tožnico in sistemskim operaterjem, ki ni stranka predmetne pravde. Posledično je bila pravilna tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje A. A., saj je bilo njegovo zaslišanje predlagano prav glede pravilnosti ravnanja družbe E., d. d., kar za predmetno pravdo ni pravno relevantno.

8Ker 52. člen EZ-D izrecno določa, da plačilo podpore preide na toženko samo za odkupljeno električno energijo, je pravilna tudi argumentacija sodišča prve stopnje, da se obveznost toženke ne nanaša tudi na električno energijo, ki je bila v omrežje zgolj oddana, preden je bila sklenjena pogodba, ki jo predvideva Uredba. Čeprav je tožnica pridobila status kvalificirane proizvajalke električne energije, to za samo izplačilo podpore ni zadoščalo. Kot že navedeno je bila potrebna še sklenitev posebne pogodbe s sistemskim operaterjem, ki je tožnica v času vtoževanega obdobja ni imela. Ker je tožnica v omrežje energijo oddala brez pravne podlage, je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno presojalo tudi na uveljavljanji verzijski podlagi. V tem delu pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča, da toženka z oddano električno energijo ni bila obogatena, temveč trdi, da so bile trditve v zvezi z verzijo podane pravočasno. Pritožbeno sodišče zato zgolj dodaja, da sodišče prve stopnje postavljenega zahtevka ni zavrnilo zaradi prepozno podanih navedb, temveč je (vsebinsko) pravilno (in v pritožbi neizpodbijano) odločilo, da je glede na tožbene trditve, da je električno energijo prevzemala in beležila E., d. d., kvečjemu ona (in ne toženka) tista, ki bi s tako oddano energijo lahko bila obogatena. Zavrnitev tožbenega zahtevka je za to pravilna tudi na tej podlagi.

9Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ker tožnica ni oseba, organizirana v statusno pravni obliki iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, ne gre za gospodarski spor, zato je postopek reševal civilni oddelek Višjega sodišča v Ljubljani.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 25/2002 s spremembami.