VSL sodba II Cp 1418/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2012 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da mora tožniku povrniti tudi pravdne stroške v višini 741,11 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnik sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi za preostalih 2.300,00 EUR, z ustrezno stroškovno posledico. Prisojena odškodnina 2.000,00 EUR je prenizka že zaradi vrste oziroma teže poškodb, ki jih je tožnik utrpel. Sodišče namreč ni upoštevalo, da je tožnik poleg udarnine leve strani prsnega koša in zloma 12. rebra utrpel tudi udarnine rok in nog. Običajno je, da se v bolnici kot diagnoza določi le glavna poškodba, ne pa tudi druge, manj pomembne poškodbe. Splošno znano je, da so zlomi reber izredno neprijetne in boleče poškodbe. Tožnik je imel zaradi neustrezne terapije hude in dolgotrajne bolečine ob vsakem premiku telesa. Opozarja, da bi moralo sodišče večjo težo dati izpovedbi oškodovanca, saj ista poškodba nima enakega učinka pri vseh ljudeh. Če bi se za zlom rebra vedelo, tožniku ne bi po mesecu dni prekinili bolniškega staža, zaradi česar je moral teden dni delati in pri tem trpel zelo močne bolečine. Upoštevaje tudi primarni in sekundarni strah je tožbeni zahtevek v višini 4.300,00 EUR v celoti utemeljen. V podobnih primerih so sodišča prisodila oškodovancem po štiri povprečne neto plače. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je bil temelj sporen. Ker je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa v 47 %, je njegov skupni uspeh 73,50 %, odločitev sodišča prve stopnje, ki je kot kriterij vzelo le uspeh po višini, pa materialnopravno napačna.

4Tožena stranka se zoper sodbo ravno tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Tožnik se je poškodoval ob padcu v jašek, na katerem nesporno ni bilo nameščene rešetke. Rešetka ni bila odstranjena, temveč nikoli ni bila nameščena. Četudi je bila v projektni dokumentaciji rešetka predvidena, to ne pomeni odgovornosti vzdrževalca ceste, ki cesto prevzame v stanju, v kakršnem je in ne odgovarja za pravilno izgradnjo oziroma opremo ceste. Vzdrževalec ne more vedeti, kakšne so bile obveznosti graditelja ceste po projektni dokumentaciji. Ker je bilo za cesto pridobljeno uporabno dovoljenje, je zavarovanec toženke upravičeno domneval, da je prevzel pravilno zgrajeno cesto in ni mogel vedeti, da je oprema pomanjkljiva. Manjkajoče rešetke kljub rednim dnevnim pregledom ni zaznal. Neutemeljen je tudi zaključek, da bi moral zavarovanec toženke jašek za odvodnjavanje označiti, saj takšna obveznost ni obstajala. Pločnik je širok 1,6 metra, med pločnikom in jaškom pa se nahaja še 0,7 m širok pas. Skupno 2,3 metra širok pas omogoča pešcem normalen in varen prehod, zato posebna označitev jaška ni potrebna. Za poškodbo je odgovoren izključno tožnik sam. Moral bi hoditi s potrebno skrbnostjo, česar ni storil, saj je moral prestopiti 0,5 m visok naoran sneg ter nato stopil na površino, ki ni namenjena hoji.

5Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotni stranki. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7V obravnavani zadevi tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel ob padcu v odprt vtočni jašek, na katerem ni bilo rešetke. Za toženo stranko v pritožbenem postopku ni več sporno, da je bila na jašku po projektni dokumentaciji predvidena namestitev rešetke. Meni pa, da njen zavarovanec kot vzdrževalec ceste ni mogel vedeti, da je oprema ceste pomanjkljiva, saj rešetka ob prevzemu ceste v vzdrževanje na jašku ni bila nameščena. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče ne sledi. Pravno podlago za presojo dolžnostnega ravnanja zavarovanca tožene stranke predstavljajo določbe Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest,(1) ki določajo obseg in vsebino rednega vzdrževanja cest. Med dela rednega vzdrževanja tako v skladu s 13. členom Pravilnika poleg rednega vzdrževanja prometnih površin sodijo tudi izvajanje pregledniške službe, redno vzdrževanje odvodnjavanja, redno vzdrževanje cestnih naprav in ureditev ter redno vzdrževanje cestnih objektov. V sklopu izvajanja pregledniške službe mora vzdrževalec ceste nadzirati vsa dogajanja, ki lahko vplivajo na cesto in promet na njej ter preverjati stanje vseh sestavnih delov ceste. Dolžan je izvajati manjša vzdrževalna ali zavarovalna dela, ki jih je mogoče opraviti s predpisano pregledniško opremo in sredstvi (14. člen Pravilnika). Cestne naprave in ureditve morajo biti vzdrževane tako, da je zagotovljeno njihovo brezhibno delovanje in omogočena normalna uporaba; vzroke, ki slednje preprečujejo, pa je potrebno nemudoma odpraviti, če ne drugače z začasnimi rešitvami in ustreznimi zavarovalnimi ukrepi (20. člen Pravilnika). Redno vzdrževanje cestnih objektov pa med drugim obsega pravočasno odpravo vzrokov, ki bi lahko imeli negativen vpliv na varnost prometa (24. člen Pravilnika). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil zavarovanec toženke dolžan redno vzdrževati vse dele ceste, torej tudi kanal za odvodnjavanje meteornih voda z vtočnimi jaški. Ob izvajanju pregledniške službe bi moral opaziti očitno pomanjkljivost, da se na jašku rešetka ne nahaja, vendar tega pred škodnim dogodkom nikdar ni zaznal. Ker mora vzdrževalec vzdrževalna dela izvajati vestno in po pravilih stroke, toženka ne more uspeti z ugovorom, da njen zavarovanec za pomanjkljivost opreme ni mogel vedeti. Kot strokovnjak bi moral in mogel vedeti, da morajo biti globoki odtočni jaški širine 27 cm x 27 cm ustrezno zavarovani. Že po splošnih življenjskih izkušnjah namreč jašek, ki se nahaja v neposredni bližini pločnika in je tako globok, da se vanj lahko pogrezne cela noga, predstavlja nevarnost za varnost pešcev. Sodišče prve stopnje zavarovancu toženke ni očitalo, da bi moral jašek označiti, zato je brezpredmetna pritožbena graja, da takšna obveznost zavarovanca toženke ni bremenila. Očitek zavarovancu toženke je bil, da manjkajoče rešetke ni opazil in zato tudi ni temu ustrezno reagiral, t.j. na jašek namestil rešetke ali jašek vsaj ustrezno zavaroval in o pomanjkljivosti obvestil lastnika ceste. Takšno ravnanje tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja opustitev skrbnosti dobrega strokovnjaka pri rednem vzdrževanju cestnih površin.

8Toženka nadalje vztraja, da je bil škodni dogodek izključno posledica tožnikovega lastnega neskrbnega ravnanja, saj je širina pločnika zadoščala za varno hojo. Četudi širina predmetnega pločnika načeloma zadošča za varno hojo, je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da se je tožnik umikal z nasprotne strani prihajajočim pešcem in zato stopil ob rob pločnika, kjer se je nahajal nezavarovan jašek širine 27 cm x 27 cm, ki zaradi snežne odeje ni bil opazen. Takšno ravnanje ne predstavlja neskrbnega ravnanja tožnika in tako ponovno zavzemanje toženke za ugotovitev njegove izključne krivde za škodni dogodek ni utemeljeno.

9Tudi tožnikova graja višine prisojene odškodnine ni upravičena. Bistvena kriterija za odmero odškodnine sta intenziteta in trajanje telesnih bolečin ter obseg in vrsta nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je v škodnem dogodku utrpel tudi udarnine rok in nog. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje kot glavni poškodbi izpostavilo udarnino prsnega koša in pok 12. rebra, še ne pomeni, da tožniku ni verjelo, da je ob padcu utrpel tudi udarnine rok in nog. Bistveno pa je, da je sodišče intenziteto in trajanje bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem pravilno ugotovilo, saj sta to kriterija za odmero odškodnine in ne gola navedba poškodb. Tožnik v pritožbi nadalje navaja, da so zlomi reber izredno neprijetne in boleče poškodbe, ki nimajo pri vsakem oškodovancu enakega učinka, sam pa je bolečine občutil kot izjemno intenzivne in dolgotrajne. Pritožbeno sodišče takšnim navedbam ne sledi. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik ob padcu utrpel manj kompliciran pok 12. rebra levo brez premika odlomkov, ki na RTG posnetkih po škodnem dogodku sploh ni bil zaznan, poškodbo pa je občutil kot nekoliko dlje trajajočo bolečino. Sodišče mora pri odmeri odškodnine v okviru načela individualizacije upoštevati vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, obenem pa v skladu z načelom objektivne pogojenosti odškodnine upoštevati tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika(2)). Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 500,00 EUR za prestan strah. Skupno odmerjena odškodnina 2.000 EUR je v času zaključka glavne obravnave predstavljala dve povprečni mesečni neto plači, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča ustreza standardu pravične denarne odškodnine, saj je primerljiva z odškodninami za podobno škodo,(3) hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera. Primeri, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik, z obravnavano zadevo niso primerljivi, saj so oškodovanci poleg večjega obsega poškodb trpeli tudi intenzivnejše in dolgotrajnejše bolečine ter imeli med zdravljenjem večje nevšečnosti.

10Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o materialnopravno zmotni odločitvi glede povrnitve pravdnih stroškov. V odškodninskih pravdah sodna praksa zgolj izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda je sprejemljiva v primerih, ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov, ko je denimo zaradi ugotavljanja temelja zahtevka potrebno zaslišanje številnih prič, izvedba dokaza z izvedenci, oprava ogleda in podobno. V obravnavani zadevi je bil temelj resda sporen, vendar za njegovo ugotovitev ni bilo treba izvesti obsežnega dokaznega postopka, temveč je zadoščalo že zaslišanje dveh prič ter pregled projektne dokumentacije za izgradnjo ceste. Takšne okoliščine pa ločenega ugotavljanja uspeha po temelju in višini ne upravičujejo.

11Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena, 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbama nista uspeli, odgovor tožnika na pritožbo toženke pa v ničemer ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve.

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 62/2008, v nadaljevanju Pravilnik.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/01 in nad., OZ.

Op. št. (3): V zadevah II Ips 523/2000 in II Ips 79/98 sta bili ob podobnih poškodbah za primerljiv obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojeni odškodnini v višini dveh povprečnih mesečnih neto plač.