VSL sodba IV Cp 2236/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je zahteval znižanje mesečne preživnine za hčerko (z revaloriziranih 152,13 EUR na 70 EUR) ter mu naložilo, da toženki povrni 264,56 EUR pravdnih stroškov.

2Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, zato je podana absolutno bistvena kršitev postopka. Nadalje navaja, da sodišče nepravilno ugotavlja, da ima njegova družina rešen stanovanjski problem, saj je s predračunom za krovca izkazal, da bo treba popraviti stojno višino prostorov, kjer sedaj bivajo, sicer pa gre za stanovanjske prostore staršev. Prav tako ne drži, da naj bi se njegovi skupni stroški znižali, ker si z novo partnerko delita stroške, izpovedal pa je, da je včasih zase porabil manj. Izpovedal je tudi, da sta s partnerko kupila za 1.000 EUR peletov, očetu pa za bivanje plačuje 100 – 160 EUR najemnine. Sodišče ni upoštevalo, da samo za L. vrtec plačuje 170 EUR mesečno. Protispisne so ugotovitve, da je plača tožničine zakonite zastopnice le nekoliko višja, saj je ta povprečno okoli 2000 EUR. Tudi ne drži, da je njegova plača sedaj nižja le za 200 EUR, saj je nekdaj prejemal 800, včasih tudi 1000 ali 1200 EUR, sedaj pa prejema okoli 570 EUR. Res je, da preživljanje sina deli s partnerko, ki pa mesečno povprečno zasluži 837 EUR in skupaj s tožnikom torej 1.407 EUR, s čimer mora on preživljati dva otroka, zakonita zastopnica tožnice pa z 2000 EUR samo enega. Sam bi za hčerko storil prav vse, vendar dodatne možnosti za zaslužek nima, kar sodišče spregleda, čeprav je o tem prepričljivo izpovedal. Glede na svoje zmožnosti hčerinih potreb enostavno ne more kriti. Uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj meni, da so se okoliščine spremenile, kar ugotovi tudi sodišče, a njegov zahtevek zavrne, češ da so se spremenile tudi potrebe otroka. Ob tem pa ne upošteva drastičnega znižanja njegovega dohodka niti tega, da se mu je rodil še en otrok. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Toženka je na pritožbo odgovorila, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožniku je bila preživnina za hčerko naložena s sodno poravnavo N 535/2005 s 25. novembra 2008, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, in sicer v višini 140,00 EUR mesečno (ta sedaj po revalorizirani vrednosti znaša 152,13 EUR).

6Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na določilo 132. člena ZZZDR, na podlagi katerega lahko na zahtevo upravičenca zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Sklepanje o spremenjenih okoliščinah je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času določitve preživnine. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti.(1)

7Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so se spremenile okoliščine pri vseh treh udeležencih obravnavanega razmerja, vendar ne tako, da bi bilo porušeno vrednostno sorazmerje med zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka, kar bi terjalo poseg v že določeno višino preživnine.

8Za pritožnika hčerkine potrebe niso sporne, te pa so po ugotovitvah sodišča prve stopnje relativno visoke, in sicer 505 EUR (brez upoštevanja sleherne A. izvenšolske dejavnosti) oziroma 700-900 EUR z njihovim upoštevanjem. Že ob upoštevanju najnižjih otrokovih potreb (505 EUR) pritožbeno sodišče lahko le pritrdi prvostopenjskemu, da so se dekličine potrebe bistveno povečale (ob sklenitvi sodne poravnave so znašale 270 EUR). Sprememba je povsem logična, saj je bila deklica leta 2008, ob sklepanju sodne poravnave, stara 4 mesece, sedaj pa je stara 7 let. Tožnik je s sodno poravnavo prevzel 35 % preživninskega bremena, kar bi glede na dekličine sedanje potrebe (upoštevaje njihovo najnižjo oceno 505 EUR) pomenilo 176,75 EUR, kar je več, kot plačuje.

9Vprašanje, na katerega mora odgovoriti pritožbeno sodišče, je, ali so se njegove zmožnosti tako poslabšale in/ali so se zmožnosti zakonite zastopnice toženke tako izboljšale, da to terja poseg v sorazmerje, s katerim sta dolžna kriti hčerine potrebe.

10Pritožnik ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so se zmožnosti toženkine zakonite zastopnice izboljšale „le nekoliko“. Ob sklenitvi sodne poravnave je prejemala približno 1.500 EUR, podatki v spisu o sedanjih dohodkih pa potrjuje tožnikovo pritožbeno tezo, da sedaj zasluži okoli 2.000 EUR(2) in drugih preživninskih obveznosti nima. Toda nesporno je, da zakonita zastopnica toženke že sedaj krije 65 % otrokovih potreb (poleg tega da ima deklico v vzgoji in varstvu ter je pretežni del tega bremena na njej), kar pomeni, da krije med 330 in 585 EUR (odvisno, kateri od gornjih izračunov se upošteva) dekličinih potreb.

11Tožnik po drugi strani sedaj zasluži 200 EUR manj. Nasprotne pritožbene navedbe (tj., da zasluži še manj) niso utemeljene. Iz sodne poravnave (priloga B 2) namreč izhaja, da zasluži okoli 800 EUR, in ne več, kot trdi sedaj. Sedaj pa po (v tem delu prepričljivi in povsem pravilni) dokazni oceni prvostopenjskega sodišča zasluži okoli 600 EUR. Toda pri določanju višine preživnine dejanski zaslužek ni edini kriterij, temveč je bistveno, kakšne zmožnosti ima preživninski zavezanec in ali jih lahko realizira. Zato je ključna tudi nadaljnja (in po oceni pritožbenega sodišča prav tako pravilna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnikova pridobitna sposobnost ni nič zmanjšala. V tem delu se pri njem torej ni nič spremenilo.

12Drži pa, da se je tožniku rodil še en otrok, ki ga je skupaj z novo partnerko dolžan preživljati. Ob tem je tožnik izpovedal, da so potrebe tega otroka približno 520 EUR mesečno, sam pa krije 250 EUR (torej približno polovico, op. pritožbenega sodišča). Res je, da zakonita zastopnica toženke zasluži manj od tožnikove sedanje partnerke, a več od tožnika (povprečno 837 EUR), pa vseeno (kar je izpostavilo že sodišče prve stopnje) tožnik za sina plačuje 250 EUR, za hčerko pa ne bi več plačeval 152 EUR, temveč le 70 EUR. Taka tožbena zahteva ni vzdržna, predvsem, ker so se hčerine potrebe močno povečale, toženčeve zmožnosti pa se niso tako poslabšale, da preživninskega bremena, določenega s sodno poravnavo, ne bi (več) zmogel plačevati. Pritožbeno sodišče sicer lahko razume tožnikove skrbi v zvezi s stroški, ki bodo potrebi za renovacijo stanovanja (pri njegovih starših), v katerem biva z novo družino, in drugimi stroški, vendar ima A. preživnina prednost in njena višina ni taka, da bi bila (ob tožnikovih pridobitnih zmožnostih) ogrožena eksistenca tožnika in njegove nove družine.

13Tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da kljub spremenjenim okoliščinam (višji dohodek toženkine zakonite zastopnice ter rojstvo tožnikovega novega otroka) ni podlage za spremembo dogovorjene višine preživnine, ker, prvič, so se dekličine potrebe močno povečale, in drugič, ker se tožnikove pridobitne zmožnosti niso spremenile. Razmerje v vrednostnem trikotniku (zmožnosti matere – zmožnosti očeta – potrebe otroka) niti najmanj ni začrtano v tožnikovo škodo in ne terja spremembe tožnikovega preživninskega bremena.

14Pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženke nanjo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča – nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1678/2012 z dne 10. 10. 2012 ter IV Cp 3468-2015 z dne 3. 3. 2016.

Op. št. (2): Res je septembra 2015 poleg plače dobila še bonus v višini 1.118,15 EUR, a ni prav nobenega razloga, da ta ne bi štel v povprečje njenih dohodkov (B 7). Poleg tega je tudi oktobra 2015 (B 8) dobila 1.910,22 EUR plače (brez bonusa), kar je občutno več od povprečja 1.700,00 EUR, ki ga je izračunalo sodišče prve stopnje.