VSL sodba I Cp 1323/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 793,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 1, k .o. X, ID znak ... (ID 000), ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo s funkcionalnim zemljiščem. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.357,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, pravdne stroške pa naloži v plačilo toženi stranki. Tožnik je zatrjeval, da ima obravnavano nepremičnino skupaj s pravnimi predniki v posesti že od leta 1954 dalje, ko je nepremičnino kupil njegov oče. Pogodba, ki je bila podlaga za pridobitev posesti, je bila uničena v požaru in je zato v postopku ni mogel predložiti. Sicer pa bi bila pogodba pravno relevantna zgolj v primeru, če bi tožnik uveljavljal pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Vse zaslišane priče so potrdile, da je bila nepremičnina v posesti tožnika in njegovih pravnih prednikov od leta 1954 dalje ter da je tožnik v nepremičnino vlagal in jo obnavljal kot dejanski lastnik. Logično je, da priče niso vedele izpovedati o pravnem poslu, ki je bil podlaga za pridobitev lastninske pravice, saj bi bilo neživljenjsko, da bi se tožnik z njimi pogovarjal o premoženjskopravnih odnosih. Tožnik je bil kot preprosta in prava neuka oseba prepričan, da je lastninska pravica na nepremičnini nesporna, saj nikoli ni bil pozvan k ureditvi lastninskega stanja ali k plačilu uporabnine, toženka in njeni pravni predniki tudi nikoli niso nasprotovali njegovim vlaganjem v nepremičnino. Tožena stranka ni zatrjevala niti ene okoliščine, ki bi izkazovala tožnikovo nedobrovernost, sicer pa se dobra vera domneva že na podlagi zakona. Že dejstvo, da tožena stranka in njeni pravni predniki glede nepremičnine niso izkazovali nikakršnega interesa, tožnik pa je za nepremičnino skrbel kot dober gospodar, dokazuje njegovo dobrovernost.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, priglasila pa je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljeno pritožba navaja, da naj bi bil pravni naslov za pridobitev lastninske pravice relevanten izključno v primeru, če bi tožnik zatrjeval pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ne pa tudi v primeru sklicevanja na priposestvovanje kot originarno pridobitev lastninske pravice. Kot je v postopku vseskozi pravilno poudarjala tožena stranka, priposestvovanje na podlagi okupacije oziroma gole posesti nepremičnine ni mogoče. Za priposestvovanje namreč tako v skladu s paragrafom 1463. Občnega državljanskega zakonika, 28. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, kot tudi 43. členom Stvarnopravnega zakonika, ne zadošča le dejanska oblast nad stvarjo, temveč mora biti podan tudi voljni element, ki se kaže v zavesti o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu stvar dejansko pripada. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, da ni lastnik, temveč mora biti zmota tudi opravičljiva. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da mora imeti dobra vera neko otipljivo podlago, razlago oziroma utemeljitev.(1) Zmota o lastništvu bo tako opravičljiva zgolj tedaj, ko je posestnik na podlagi konkretnih okoliščin utemeljeno menil, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice, t.j. pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost. Pogoj za dobrovernost posestnika je torej, da ima nek pravni naslov za pridobitev lastninske pravice,(2) ni pa potrebno, da bi bil pravni naslov tudi veljaven.

6Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da tožnik nima pravnega naslova, na katerem bi temeljila njegova dobra vera, saj ni navajal ničesar o tem, od koga naj bi njegov oče kupil nepremičnino, ali je bil prodajalec lastnik ali imetnik pravice uporabe na družbeni lastnini, nadalje ni predložil sklepa o dedovanju po očetu, niti ni navajal, kdo vse so bili dediči A. A. Toženka je s takšnimi navedbami trditveno in dokazno breme glede obstoja dobre vere, ki se sicer domneva, v celoti prevalila na tožnika, ki pa bremena ni zmogel. Kljub opozorilu toženke tožnik svoje trditvene podlage ni dopolnil, niti ni prerekal navedb, da je bila nepremičnina družbena lastnina, na kateri priposestvovanje absolutno ni bilo mogoče. Tako ni bistveno, da tožnik pogodbe o nakupu nepremičnine (zaradi domnevnega uničenja v požaru) v postopku ni predložil, temveč, da je bila že njegova trditvena podlaga glede pravnega naslova, na katerem naj bi temeljilo njegovo prepričanje o lastništvu nepremičnine, pomanjkljiva. Trdil je namreč zgolj, da je „oče nepremičnino odkupil“. Četudi zaslišanja prič ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, pritožbeno sodišče poudarja, da tudi nobena od zaslišanih prič ni bila podrobneje seznanjena s pravnim poslom, ki naj bi bil podlaga za pridobitev lastninske pravice, vedele so izpovedati le, da je bila „hiša kupljena od nekega B. B.“(3) Takšne trditve pa so preveč pavšalne in nekonkretizirane, da bi omogočale sklep o tožnikovi dobri veri kot elementu kvalificirane posesti, ki je potrebna za priposestvovanje. Poleg tega je zmota o lastništvu lahko opravičljiva le v primerih, ko je posestnik ob pridobitvi nepremičnine ravnal vsaj s povprečno skrbnostjo. Tožnik ni ravnal skrbno, saj lastništva nepremičnine nikoli ni preveril v zemljiški knjigi, po očetovi smrti leta 1972 pa se tudi ni pozanimal o obsegu zapuščine. V okoliščinah, ko tožnik očitno ni vedel ničesar o pravnem poslu, s katerim naj bi oče nepremičnino kupil, bi se od povprečno skrbnega posestnika vsekakor pričakovalo, da bi vsaj ob smrti očeta preveril pripadnost stvari. Upoštevajoč vse te okoliščine prepričanja tožnika, da je hiša njegova, ni mogoče šteti za dobro vero. Zaradi pomanjkanja dobre vere pa pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni, in to kljub temu, da lastnik nepremičnine zanjo ni izkazoval interesa in tožnika ni pozival k plačilu uporabnine ali nasprotoval njegovim vlaganjem.

7Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena, 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, toženi stranki pa mora povrniti potrebne stroške za sestavo odgovora na pritožbo.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1317/2014.

Op. št. (2): Primerjaj denimo sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1206/2008, II Ips 57/2008 in II Ips 359/2010.

Op. št. (3): Tako so izpovedovali tožnikova sestra C. C. in nečaka D. D. ter E. E. Preostale priče pa so izpovedale, da ne vedo, čigava je hiša.