VDSS sklep Pdp 95/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 131437/2013-2 4 z dne 20. 8. 2013 v nerazveljavljenem delu razveljavi. Tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 10.298,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2010 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, je zavrnilo (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.380,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka).

2Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi in v celoti toženi stranki naloži vračilo glavnice in obresti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovljen postopek sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je svoje obveznosti v pogodbi v celoti izpolnila, pri čemer ni bilo sporno, da je tožena stranka že pred podpisom prvega aneksa v celoti izkoristila študijski dopust in tudi vse dni, ki so ji po pogodbi pripadali za izobraževanje na sodišču, ter da ji je za navedeno obdobje tožeča stranka plačala zneske, ki izhajajo iz pogodbe. Stranki sta sklenili tudi pogodbo o odlogu vračila stroškov z dne 5. 2. 2007 (in ne pogodbe o podaljšanju roka za opravo PDI) ter dveh aneksov, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki odobrila podaljšan rok za vračilo stroškov, pri čemer je bilo med strankama jasno, kaj je predmet pogodbe z dne 25. 11. 2002, 30. 11. 2005 ter 20. 12. 2005, kot tudi ne predmet pogodbe z dne 16. 5. 2006 ter 5. 2. 2007. Tožeča stranka se ni sklicevala na prenovitev (novacijo), saj dejansko ne gre za tak primer. V konkretnem primeru je bilo s pogodbo o odlogu izterjave stroškov izobraževanja z dne 5. 2. 2007 ugotovljeno, da ti stroški obstajajo, saj iz prvega člena navedene pogodbe o odlogu izterjave dolga št. ... z dne 5. 7. 2007 izhaja besedilo, da ker tožena stranka ni opravila izpita v pogodbi v določenem roku, je ministrstvo odobrilo odlog izterjave stroškov do 31. 11. 2007, zato stranki sklepata pogodbo o odlogu izterjave stroškov. Sama zaveza povrnitve stroškov v primeru, da tožena stranka ne bi opravila pravniškega državnega izpita, je bila torej dana že s pogodbo o sodniškem pripravništvu z dne 25. 11. 2002 ter pogodbo z dne 20. 12. 2005 in je torej obstajala že pred sklenitvijo pogodbe o odlogu izterjave stroškov izobraževanja z dne 5. 2. 2007. Tožena stranka se je zavezala, da bo opravila pravniški državni izpit najkasneje do 1. 12. 2004, rok za opravo pravniškega državnega izpita je bil na željo tožene stranke dvakrat podaljšan. Toženi stranki se je odobrilo odlog izvršitve izterjave stroškov izobraževanja do določenega datuma (31. 11. 2007). Povsem pravno nepomembno je, ali je tožena stranka opravljala delo in v kakšnem obsegu po tem, ko je že povsem izkoristila študijski dopust ter je opravila celotno pripravništvo na sodišču, kar pa je bilo med strankama nesporno pred potekom roka, ki je bil določen v prvi pogodbi o sodniškem pripravništvu (torej do 1. 12. 2003). Toženi stranki je bilo jasno že ob podpisu druge pogodbe, s katero je bil rok za opravo PDI podaljšan do 30. 11. 2006, da ji razen 25 dni študijskega dopusta ne pripada nič drugega, s pogodbo o odlogu izterjave pa se je tožena stranka strinjala, da do dodatnega študijskega dopusta niti ni več upravičena in bo torej stroške povrnila ne glede na to, da je dolžna opraviti v letu 2007 vse delo, ki ga mora opraviti po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je sodniško pripravništvo zaključila že v letu 2003, pri čemer je vedela, da mora opraviti že izpit. Tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov zgolj za čas, ko je bila tožena stranka odsotna z dela (v letu 2003) in za to delo, ki ga je opravljala tožena stranka v letih 2005 in dalje (ko sploh ni bila odsotna in ji je tožena stranka izplačevala plačo in ne nadomestilo plače po pogodbi), ne more predstavljati dela, za katerega toženi stranki ni potrebno vrniti nadomestila po pogodbi. Tožeča stranka tega niti ne zahteva. Ne glede na navedeno pa je priča A.A. izpovedal, da je toženo stranko klical v času njenega dopusta zgolj dvakrat in da če se ne bi odzvala, ne bi bilo nič hudega, saj se ni bila dolžna odzvati. Nadrejena je toženi stranki tudi ponudila, da v času službe lahko študira po 2 do 3 ure dnevno, kar je tožena stranka odklonila, pri čemer je priča izpovedala, da bi delo vsekakor dopuščalo, da bi tožena stranka delala zgolj pet ur dnevno. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka zahtevala vrnitev nadomestila plače le za čas, ko je bila tožena stranka z dela odsotna. Napačna je tudi dokazna ocena sodišča, da delo tožene stranke v času odsotnosti zaradi opravljanja sodniškega pripravništva in izrabe študijskega dopusta ni prevzel noben delavec. Tožeča stranka toženi stranki za čas odsotnosti ni izplačevala plače, temveč nadomestilo plače. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožeče stranke. Vse pogodbe in aneksi so se nanašali na en in isti predmet (izobraževanje in stroški izobraževanja), pravdni stranki sta pogodbe sklepali zaradi podaljšanja roka za opravo pravosodnega izpita, upoštevaje prekomerne obremenitve tožene stranke, kot tudi zaradi dejstva, da se je s tem pretrgalo zastaranje (kar je bilo v interesu tožeče stranke). Pripoznava dolga je akcesorne narave in je tako veljala le pod pogojem, da je veljavna obveznost sama. Tožena stranka je v času študijskega dopusta redno izpolnjevala svoje delovne obveznosti pri tožeči stranki, v obdobju njene odsotnosti je ni nadomeščal nihče, kot tudi ni nihče drug opravljal njenega dela. Tožena stranka je imela na podlagi pogodbe o izobraževanju, ki jo je sklenila s tožečo stranko, pravico biti odsotna z delovnega mesta zaradi izobraževanja, kar pa jo delavci na splošno, v kolikor upoštevamo zgolj določbo 1. odstavka 33. člena ZDR-1, po kateri je delavec dolžan opravljati delo na DM, in ne posebnih pogodbenih določil, nimajo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na zatrjevane bistvene kršitve določb postopka in na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo.

6Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listine, ki sta jih predložili tožeča stranka in tožena stranka ter zaslišalo toženo stranko ter priče A.A., B.B., C.C. in D.D.. Ostale dokazne predloge je sodišče kot neutemeljene zavrnilo. Kot pravilno navaja tožena stranka, med strankama ni bilo sporno, da sta sklenili pogodbo o izobraževanju, s katero sta določili tudi do kdaj mora tožena stranka opraviti PDI, prav tako sta stranki z aneksom podaljšali zgolj izpolnitveni rok za toženo stranko, pri tem pa je dejansko tožeča stranka svoje obveznosti iz pogodbe v celoti izpolnila. Ob navedenem pa je tudi tožena stranka že pred podpisom prvega aneksa v celoti izkoristila študijski dopust in tudi vse dni, ki so ji po pogodbi pripadali, tožeča stranka ji je tudi za navedeno obdobje plačala vse pripadajoče zneske, ki izhajajo iz pogodbe. Med strankama torej ni sporno, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti v celoti izpolnila.

7Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta stranki sklenili tudi pogodbo o odlogu vračila stroškov z dne 5. 2. 2007 in ne pogodbe o podaljšanju roka za opravo PDI ter dveh aneksov, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki odobrila podaljšan rok za vračilo stroškov, pri čemer je bilo med strankama jasno, kaj je predmet pogodbe z dne 25. 11. 2002, 30. 11. 2005 ter 20. 12. 2005, kot tudi ne predmet pogodbe z dne 16. 5. 2006 ter 5. 2. 2007. V skladu z določilom 324. člena OZ se v primeru, ko stranki nista izrazili jasne volje, da stara obveznost preneha, prejšnje obveznost ne preneha in obstoji poleg nove obveznosti. V konkretnem primeru je bilo s pogodbo o odlogu izterjave stroškov izobraževanja z dne 5. 2. 2007 ugotovljeno, da ti stroški obstajajo, saj iz prvega člena navedene pogodbe o odlogu izterjave dolga št. ... z dne 5. 7. 2007 izhaja besedilo, da ker tožena stranka ni opravila izpita v pogodbi v določenem roku, je ministrstvo (tožeča stranka) odobrilo odlog izterjave stroškov do 31. 11. 2007, zato stranki sklepata pogodbo o odlogu izterjave stroškov. Sama zaveza povrnitve stroškov v primeru, da tožena stranka ne bi opravila pravniškega državnega izpita, je bila torej dana že s pogodbo o sodniškem pripravništvu z dne 25. 11. 2002 ter pogodbo z dne 20. 12. 2005 in je torej obstajala že pred sklenitvijo pogodbe o odlogu izterjave stroškov izobraževanja z dne 5. 2. 2007. Tožena stranka se je zavezala, da bo opravila pravniški državni izpit najkasneje do 1. 12. 2004, rok za opravo pravniškega državnega izpita je bil na željo tožene stranke dvakrat podaljšan. Toženi stranki se je odobrilo odlog izvršitve izterjave stroškov izobraževanja do določenega datuma (31. 11. 2007) in vsi podaljšani roki so bili izključno v korist tožene stranke.

8Sodišče prve stopnje je štelo za pravno relevantno dejstvo, ali je tožena stranka opravljala delo tudi v času podaljšanja rokov. Navedeno ni pomembno, saj je šlo za čas, ko je tožena stranka že povsem izkoristila študijski dopust ter je opravila tudi nemoteno celotno pripravništvo na sodišču skladno s pogodbo o sodniškem pripravništvu (torej do 1. 12. 2003). Toženi stranki je bilo jasno že ob podpisu druge pogodbe, s katero je bil rok za opravo PDI podaljšan do 30. 11. 2006, da ji razen 25 dni študijskega dopusta ne pripada nič drugega, s pogodbo o odlogu izterjave pa se je tožena stranka strinjala, da do dodatnega študijskega dopusta niti ni več upravičena in bo torej stroške povrnila ne glede na to, da je dolžna opraviti v letu 2007 vse delo, ki ga mora opraviti po pogodbi o zaposlitvi. Kot že navedeno je tožena stranka pripravništvo na sodišču zaključila že v letu 2003 in jasno je tudi vedela, da mora opraviti tudi pravniški državni izpit. Tako vtoževano nadomestilo plače ni vračilo plače za delo, ki ga je tožena stranka opravljala. Sodišče prve stopnje bi tako moralo upoštevati, da je tožeča stranka zahtevala vrnitev nadomestila plače le za čas, ko je bila tožena stranka z dela dejansko odsotna.

9Glede na to, da se je tožena stranka zavezala, da bo opravljala sodniško pripravništvo po programu in ga končala v roku do 1. 12. 2003 ter da bo v enem letu po končanem sodniškem pripravništvu do 1. 12. 2004 opravila tudi pravniški državni izpit, sicer pa bo za primer, če pravniškega državnega izpita ne bo opravila v dogovorjenem roku, zavezala tožeči stranki vrniti vse stroške v zvezi s pripravništvom in pravniškim državnim izpitom. Tožeča stranka je toženi stranki večkrat omogočila podaljšanje roka za opravo pravniškega izpita, nazadnje je tožeča stranka toženi stranki tudi omogočila, da vrne stroške do 30. 11. 2009 (prvi rok po pogodbi za končanje PDI je 1. 12. 2004), pri čemer pa tožena stranka pravniškega državnega izpita nikoli ni opravila.

10Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka pravniškega državnega izpita ni mogla opraviti zaradi preobilice dela, pri čemer naj njeno delo ne bi bilo razporejeno med druge delavce. Navedeno ni pomembno, pri čemer pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se je tožena stranka že tudi v pogodbi o sodniškem pripravništvu z dne 20. 11. 2002 zavezala, da bo v času opravljanja enoletnega sodniškega pripravništva po dogovoru z vodjem pravne službe praviloma dva dni tedensko opravljala delovne obveznosti.

11Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 355. člena ZPP.

12Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroških postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.