VDSS sklep Pdp 43/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014; da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 3. 2014 sklenjena v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih; da je tožnica dne 26. 3. 2014 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 30. 11. 2014, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico v roku treh dni pozvati nazaj na delo, ji od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati bruto nadomestilo plače v višini 962,55 EUR, ji plačati pripadajoče davke in prispevke ter izplačati neto znesek upoštevaje ob tem pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ki so tožnici pripadale po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in pravice, ki ji pripadajo iz naslova zavarovanja za primer starševskega varstva, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska (19. dne v mesecu) do plačila. V presežku pa je zahtevek tožnice zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 787,22 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo (pravilno: njen ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ni izkazano in dokazano, da bi v poletni sezoni obstajala povečana potreba po delu stevardes v tej smeri, da bi šlo za sezonsko delo. Tožena stranka je izkazala, da ima v poletni sezoni več premikov letal ter tudi več potnikov, zaradi česar je povečan tudi obseg dela stevardes. Tožena stranka je predložila podatke o številu letov v poletni sezoni ter dokazala, da je v poletni sezoni bistveno več letov kot pozimi in bistveno več potnikov. Prav tako pa so prepričljivo izpovedale priče, da je delo stevardes odvisno od števila potnikov. Pri toženi stranki je v poletni sezoni bistveno več dela, do česar pa se sodišče ni opredelilo in zato nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na odločbo Pdp 1626/2014, saj dejansko stanje ni bilo primerljivo. Sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede obsega študentskega dela, saj je tožena stranka na to odgovorila v točki 8 pripravljalne vloge z dne 7. 9. 2015 in pojasnila, da število planiranih in izvedenih dni študentskega dela za konkreten primer ni relevantno, saj slednji delo opravljajo le občasno. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo (54. člen ZDR-1), ko je zaključilo, da povečanje premikov letal, števila potnikov ter posledično vnaprej povečane potrebe po delu stevardes v poletni sezoni, ne utemeljuje sklepanja pogodb za določen čas iz naslova sezonskega dela. Napačno je zaključilo, da bi tožena stranka, če bi želela izkazati, da je v konkretnem primeru šlo za sezonsko delo, morala dokazati, da se je obseg dela stevardes v poletni sezoni povečal najmanj za 50 %. Zakon takšnih zahtev in meril nikjer ne postavlja. Stališče sodišča prve stopnje, da bi toženec, če bi želel izkazati, da je v konkretnem primeru šlo za sezonsko delo, moral vnaprej točno vedeti, kakšen bo obseg dela stevardes v poletni sezoni. Če bi sledili ozkemu in predvsem zmotnemu stališču sodišča noben delodajalec v nobeni panogi ne bi mogel sklepati pogodb o zaposlitvi za določen čas iz naslova opravljanja sezonskega dela. ZDR-1 ne omejuje sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas iz naslova opravljanja sezonskega dela na manj kot leto dni, ampak tudi za opravljanje sezonskega dela velja splošna časovna omejitev dveh let. Očitno je namreč, da je zakonodajalec predvidel sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga opravljanja sezonskega dela do maksimalnega trajanja dveh let. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi sodbe pa so nejasni in med seboj v nasprotju (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) oziroma je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka 339. člena ZPP). Sodišče je najprej v nasprotju z navedbami (tudi same tožnice) in dokazi v spisu navedlo zaporedje zaposlitev tožnice, pri čemer ni upoštevalo njene zaposlitve na A. med 1. 4. 2013 do 30. 4. 2013 iz razloga začasno povečanega obsega dela. Razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe so nejasni oziroma protispisni ter med seboj v nasprotju, ko iz obrazložitve sodbe izhaja, da iz predloženih dokazov izhaja, da je število potnikov in premikov letal v poletni sezoni večje kot v zimski sezoni, istočasno pa sodišče na podlagi posredovanih podatkov ugotovi, da je bilo premikov letal več za približno 23 %, potnikov pa za 48 %. Takšen zaključek je v popolnem nasprotju s podatki, ki so bili predloženi v spis in z lastnimi ugotovitvami in je zato protispisen. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka, ko je v 11. točki obrazložitve navedlo, da toženec zamenjuje pojem opravljanja sezonskega dela s pojmom sezonska narava dela, pri tem pa ni obrazložilo razlike teh pojmov. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga, da sodišče prve stopnje pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 54. členu med razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa tudi opravljanje sezonskega dela, ki je bil naveden kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico dne 26. 3. 2014 (za določen čas od 1. 4. 2014 do 30. 11. 2014). Tožnica je namreč s tožbo izpodbijala pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014 in uveljavljala nezakonitost te pogodbe in posledično še transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je izpostavilo kot bistveno vprašanje za rešitev spora, ali je bila izpodbijana pogodba o zaposlitvi s tožnico sklenjena zaradi opravljanja sezonskega dela, tako kot je bilo navedeno v pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je tekom postopka navajala, da je letalski promet močno okrepljen v poletni sezoni in je tudi obseg dela v prometno-tehničnem sektorju pri toženi stranki, kamor spada tudi delovno mesto „stevardese“, ki ga je opravljala tožnica po pogodbi o zaposlitvi. Tožnica pa je navajala, da v primeru opravljanja dela na delovnem mestu „stevardesa“ ne gre za sezonsko delo, saj tožena stranka delo „stevardese“ potrebuje v vseh letnih časih in da sezonsko delo že po svoji naravi traja manj kot leto dni. Po mnenju tožnice je bil v času poletja kvečjemu povečan obseg dela, ki pa ne pomeni opravljanja sezonskega dela.

7Sodišče je na podlagi podatkov tožene stranke o številu potnikov in premikih letal, ki jih tožnica ni prerekala, ugotovilo, da je število potnikov in premikov letal v poletni sezoni, ki je po navedbah tožene stranke v letu 2014 trajala od 30. 3. 2014 do 25. 10. 2014, večji kot v zimski sezoni. Premikov letal je bilo približno več za 23 %, potnikov pa za 48 %. Do povečanja obsega dela stevardes je prišlo zaradi povečanega letalskega prometa v poletni sezoni, vendar po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka ni izkazala, da bi bil obseg tega dela močno povečan (najmanj 50 %), zato ni šlo za opravljanje sezonskega dela. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni opravljala sezonskega dela in da je zato tožena stranka s tožnico nezakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je sezonsko delo tisto delo, ki je vezano na sezono, ki že po svoji naravi traja manj kot leto dni in da bi šlo za opravljanje sezonskega dela le, če bi tožena stranka glede na pojem sezona in sezonsko delo dokazala, da se je obseg dela stevardes v poletni sezoni povečal za najmanj 50 %. Pravilno opozarja pritožba, da zakon takšnih zahtev in meril ne določa.

8V obrazložitvi svoje sodbe je sodišče prve stopnje v bistvu povzelo izpovedbe prič B.B., C.C. in vpogledalo v razpredelnice tožene stranke o številu potnikov in premikih letal ter ugotovilo, da je bil obseg dela stevardes v poletni sezoni večji, vendar je zaključilo, da takšno povečanje števila stevardes po oceni sodišča ne utemeljuje sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja sezonskega dela. Navedeno je zaključilo z obrazložitvijo, da ima tožena stranka potrebo po zaposlitvi na delovnem mestu „stevardesa“ skozi celo leto, zato da lahko opravlja svojo dejavnost, zato v primeru opravljanja dela na delovnem mestu stevardesa ne gre za opravljanje sezonskega dela.

9Pritožbeno sodišče poudarja, da lahko delodajalec sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi sezonsko povečanega obsega dela. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pri toženi stranki obstajala povečana potreba po delu stevardes v poletni sezoni in pri tem ni bistveno, če tožena stranka zaposluje stevardese, ki to delo opravljajo celo leto. Podobno je v primeru, kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga povečanega obsega del, saj enaka dela opravljajo tudi drugi delavci delodajalca, ki so pri njem zaposleni za nedoločen čas in navedeno ni razlog za ugotovitev nezakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Da je šlo pri toženi stranki za močno povečan obseg dela v poletni sezoni, izhaja iz predloženih podatkov tožene stranke in izpovedi priče C.C., ki je izpovedala, da sta v zimski sezoni za prijavo potnikov na let potrebni dve stevardesi, pri večjih letalih, ki letijo v poletni sezoni, pa so potrebne tri ali štiri stevardese. Navedeno je potrdila tudi priča B.B., ki je izpovedala, da je v poletnih mesecih bistveno več potnikov in letal in da je bila tožnica zaposlena za določen čas zaradi povečanega obsega del v poletni sezoni. Tudi tožnica je izpovedala, da je od števila potnikov odvisno število stevardes, ki spremljajo potnike na izhodu in invalidne potnike. Glede na navedeno je najmanj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala močno povečanega obsega dela v poletni sezoni ter da je že v tem podlaga za ugotovitev nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

10Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je sezonsko delo opredelilo kot delo, ki je krajše od enega leta in da bi tožena stranka morala dokazati vsaj 50 % povečanje potrebe po delu stevardese v poletni sezoni. Sodišče prve stopnje je v 11. točki sodbe obrazložilo, da je tožena stranka v pogodbah o zaposlitvi zapisala, da sklepa s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi sezonske narave dela. Tekom dokaznega postopka pa so priče izpovedovale, da so s tožnico sklenili pogodbo o zaposlitvi zaradi povečanega obsega dela v času poletne sezone. Sodna praksa je res na stališču, da sodišče presoja izključno razlog, ki ga tožena stranka navede v pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za določen čas, vendar kot je pritožbeno sodišče že navedlo pa samo zato, ker v pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni izrecno navedeno, da se sklepa zaradi začasno povečanega obsega dela v času poletne sezone, navedeno ne more imeti za posledico transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je dopustno dokazovati tudi v sodnem postopku in ga je potrebno presojati tudi po vsebini, zato bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti izpovedi prič B.B., C.C. in D.D., ki so izpovedale in temu ni nasprotovala niti tožnica, da je bil v poletnem času povečan obseg dela v primerjavi z zimsko sezono in ali je bila tožnica zaposlena za določen čas zaradi povečanega obsega dela v poletni sezoni. V kolikor bo sodišče po oceni izpovedi prič in predložene listinske dokumentacije ocenilo, da je šlo pri toženi stranki za povečan obseg dela v času poletne sezone, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti, ali ni morebiti tožena stranka sklenila s tožnico pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga povečanega obsega dela v poletni sezoni, čeprav je tožena stranka v pogodbah zapisala le razlog sezonska narava dela. Tožena stranka je namreč tekom postopka s pričami in listinsko dokumentacijo dokazovala, da je sezonska narava dela pomenila povečan obseg dela stevardese v poletnih mesecih.

11Upoštevaje zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje razčistilo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v tem sklepu in nato ponovno odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku.

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.