VSL sodba II Cpg 799/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 31638/2013 z dne 11. 3. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe), tožeči stranki pa naložilo, da toženi stranki v 8 dneh povrne 234,85 EUR pravdnih stroškov z obrestno posledico v primeru zamude (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi in njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki prizna povračilo stroškov postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7V tej zadevi tožeča stranka vtožuje najemnino za najem kombija za čas med 19. 10. in 19. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bil sporni kombi v tem obdobju v uporabi tožene stranke, vendar predpostavke najemne pogodbe, ki je lahko sklenjena tudi ustno, niso izpolnjene, saj se stranki nista sporazumeli o določeni oziroma vsaj določljivi najemnini. Ker 587. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) določa, da se z najemno pogodbo najemodajalec zavezuje najemniku izročiti določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno najemnino, je sodišče prve stopnje zaključilo, da med strankama najemno (zakupno) razmerje ni obstajalo in zavrnilo tožbeni zahtevek.

8Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno trdi, da pogoja, da mora biti za veljavnost najemne pogodbe najemnina določena ali vsaj določljiva, iz 587. člena OZ ni mogoče razbrati, niti tega ne zahteva pravna teorija, saj komentar OZ med bistvenimi sestavinami najemne pogodbe najemnine ne omenja. Ni namreč dvoma, da je določena (oziroma določljiva) višina najemnine ena od bistvenih sestavin najemne pogodbe, kajti najem je nujno odplačen. Njegov gospodarski namen (kavza) je odplačno zagotavljanje možnosti rabe stvari. Zato je (poleg določitve predmeta najema) določitev višine najemnine bistvena sestavina vsake najemne pogodbe (1). Ker tožeča stranka v postopku ni niti trdila, da bi se s toženo stranko o najemnini oziroma načinu njenega oblikovanja dogovorili, trditveno breme za utemeljenost zahtevka na podlagi določil OZ ni izpolnjeno. Sodišče prve stopnje pa s tem, ko zahtevku na tej pravni podlagi ni ugodilo, določil OZ ni kršilo.

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da se ob napačni uporabi materialnega prava sodišče prve stopnje sklicuje na domnevno pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke. Pritožnica zatrjuje, da iz njene trditvene podlage izhaja, da je pri oblikovanju najemnine, ki jo zahteva, izhajala iz korespondence med njo in A. A., iz katere izhaja cena najema vozila 500 EUR. Vendar višje sodišče ugotavlja, da pritožnica ne uveljavlja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila tudi, da je bila najemnina ob sklepanju pogodbe dogovorjena, oziroma, da je bil takrat dosežen sporazum vsaj o načinu, kako se bo najemnina določila. Nasprotno, po lastnih trditvah iz druge pripravljalne vloge (red. št. 26, list. št. 87) je tožeča stranka do cene najema prišla sama. Za to pa so nerelevantne pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta se pravdni stranki za najem kredita in vozila dogovarjali s A. A. ter B. B. Dejstvo, da je bila tožena stranka prisotna pri pogajanjih, na katerih sta se pravdni stranki dogovarjali o najemu vozil pri B. B., namreč ne more vplivati na vsebino dogovora med pravdnima strankama.

10Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe očita sodišču prve stopnje izostanek materialnega procesnega vodstva, ker sodišče prve stopnje, če je ocenilo, da ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev, tožeče stranke na to ni opozorilo, s čimer naj ji ne bi omogočilo učinkovite pravice do izjavljanja v postopku, kar predstavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Vendar ta pritožbeni očitek leti na relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni upoštevna, pri čemer pritožnica ne navede, kako je očitana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Materialno procesno vodstvo je v sporih majhne vrednosti močno okrnjeno, v konkretni zadevi pa sploh ni bilo potrebno, saj so že ugovori tožene stranke iz odgovora na tožbo terjali odgovor tožeče stranke v smeri dopolnitve navedb o dogovorjeni najemnini. Ko na manjkajoče trditve in dokaze v svoji vlogi opozori nasprotna stranka, pa dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni kršena. Od stranke se namreč v takem primeru pričakuje, da so ji bila ta opozorila znana (2). S tem v zvezi zato ni utemeljena niti pritožbena trditev, da je bila tožeči stranki odvzeta pravica do izjave v zvezi z dejstvom, ki ga je kasneje sodišče opredelilo kot pravno odločilno, še manj pa gre za sodbo presenečenja. Sodišču prve stopnje namreč ni mogoče očitati nobene (nepojasnjene) spremembe pravnega naziranja in je posledično neutemeljen tudi očitek o kršitvi 22. člena Ustave RS.

11Iz obširne pritožbene razlage o dolžnosti sodišča obrazlagati svoje sodbe višje sodišče posebnega pritožbenega razloga ni razbralo, v zvezi s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa višje sodišče ugotavlja, da ta ni podana. O taki kršitvi je namreč mogoče govoriti le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, tako da sodbe objektivno sploh ni mogoče preizkusiti. Po stališču višjega sodišča pa se je sodišče prve stopnje z vidika pravne kvalifikacije, ki jo je sprejelo, izčrpno, jasno in prepričljivo opredelilo do vseh dejstev, pomembnih za odločitev, v izpodbijani sodbi pa tudi ni nejasnosti, nerazumljivosti ali protislovij.

12Ker je sodišče tudi stroške postopka pravilno odmerilo, drugih pritožbenih razlogov pa tožeča stranka ne uveljavlja, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, saj s pritožbo ni uspela.

--------------------

Op. št. (1): Tako VSL sodba II Cp 547/2016 z dne 18. 5. 2016, VSL sodba II Cpg 1508/2014 z dne 4. 2. 2015, VSL sodba II Cp 1944/2014 z dne 8. 10. 2014.

Op. št. (2): Tako VS RS v sodbi III Ips 45/2012 z dne 19. 11. 2013 in III Ips 101/2015 z dne 29. 3. 2016.