UPRS Sodba I U 1431/2017-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji A.A. (v nadaljevanju stranka z interesom) za dodelitev brezplačne pravne pomoči in mu je dodelila brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Krškem št. P 66/2015 z dne 6. 10. 2016 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 112/2017 z dne 15. 3. 2017. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči mu je določila odvetnika B.B.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je stranka z interesom vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper zgoraj navedena sklepa in po pozivu tožene stranke je prošnjo dopolnila z vlogo, kateri je bila priložena ustavna pritožba. Tožena stranka najprej pojasnjuje, da je finančni pogoj izpolnjen, saj je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči in s tem izpolnjuje pogoj za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči po prvem odstavku 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V nadaljevanju tožena stranka še pojasnjuje, zakaj je izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot ga določa 24. člen ZBPP. Iz že priložene ustavne pritožbe je razbrati, da je le-ta vložena na podlagi tretjega odstavka 55.a člena Zakona o ustavnem sodišču in da gre po oceni stranke z interesom za pomembno ustavno pravno vprašanje kakor tudi, da obravnavana pravdna zadeva presega pomen konkretne zadeve. Pri tem tožena stranka še pojasnjuje, da drugi odstavek 55.a člena Zakona o ustavnem sodišču sicer res določa, da se šteje, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin med drugim tudi takrat, če se z ustavno pritožbo izpodbija odločitve, izdane v sporih zaradi motenja posesti, vendar pa ne glede na to določilo tretjega odstavka 55.a člena Zakona o ustavnem sodišču določa, da lahko ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi tudi zoper take akte, če gre za odločitve o pomembnem ustavno pravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. V konkretni pravdi je potekal postopek zaradi motenja posesti, kjer je bila tožba vložena zoper stranko z interesom, ki je bila v pravdi tožena stranka. Okrajno sodišče v Krškem je sklenilo, da je stranka z interesom motila tožeči stranki pri posesti nepremičnine in Višje sodišče v Ljubljani je tako odločitev potrdilo. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je ustavna pritožba že vložena, da je vložena v predpisanem roku in so izpolnjeni vsi pogoji za njeno vložitev, saj je iz nje mogoče razbrati, da stranka z interesom zatrjuje, da so ji bile v obravnavanem pravdnem postopku kršene ustavne pravice in da te kršitve presegajo pomen konkretne zadeve. Na podlagi tega tožena stranka zaključuje, da zadeva ni očitno nerazumna in prav tako, da je pomembna za osebni in socialno ekonomski položaj stranke z interesom oziroma je pričakovani izid zadeve zanjo življenjskega pomena in ker stranka nima pravnega znanja je pomembno, da se ji nudi pravna pomoč odvetnika, ki lahko učinkoviteje zastopa njene pravice in koristi.

3Tožeča stranka v tožbi povzema vsebino izpodbijane odločbe in navaja, da tožena stranka ni navedla dejstev in dokazov, ki bi kazali na to, da je izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP, to je, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in je pomembna za socialni in ekonomski položaj prosilca oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Verjetnost izgleda za uspeh oziroma razumnost sta v obrazložitvi opredeljena zgolj na abstraktni ravni, zaradi česar ju ni mogoče preizkusiti. Izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP ni mogoče utemeljiti zgolj z ugotovitvijo, da zadeva ni očitno nerazumna in je za prosilca življenjskega pomena, če niso ugotovljena dejstva, ki tak zaključek narekujejo. Tožena stranka je svojo ugotovitev o verjetnosti stranke z interesom za uspeh oprla zgolj na navedbe stranke, da so ji bile v obravnavanem pravdnem postopku kršene ustavne pravice in da te kršitve presegajo pomen konkretne zadeve. Zgolj takšen zaključek tožene stranke pa po mnenju tožeče stranke ne zadošča. Prav tako tožena stranka ni navedla razlogov, zakaj smatra, da je zadeva pomembna za socialni in ekonomski položaj stranke z interesom oziroma je pričakovani izid zadeve za stranko in njeno družino življenjskega pomena. Ker se tožena stranka ni ukvarjala z razjasnjevanjem okoliščin, gre za pomanjkljivost, ki onemogoča preizkus izpodbijane odločbe. Razlogi, na katere se sklicuje tožena stranka, so povsem pavšalni ter jih kot takšnih ni mogoče preveriti oziroma preizkusiti. Hkrati tožeča stranka ugotavlja, da ni izpolnjen vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP. V zvezi s spori zaradi motenja posesti je že sam zakonodajalec na splošni ravni uzakonil domnevo, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imele hujše posledice za pritožnika. Zgolj izjemoma ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih odloča o ustavni pritožbi zoper navedene posamične akte, če gre za odločitev o pomembnem ustavno pravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Ali gre za takšen posebno utemeljen primer, bo sicer odločalo ustavno sodišče, vendar pa je že iz vsega navedenega na podlagi osnovne vsebinske ocene mogoče ugotoviti, da prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh. V ustavni pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imele hujše posledice za pritožnika, pa uveljavlja zgolj pavšalno. Glede na ustavno sodno prakso ustavnega sodišča in določbo 53. člena Zakona o ustavnem sodišču stranka z interesom nima možnosti za uspeh, če zatrjevanih kršitev svojih ustavnih pravic ne podpre s konkretnimi navedbami. Iz prakse Ustavnega sodišča RS je razbrati, da gre v postopkih zaradi motenja posesti le za varstvo posesti kot dejanske oblasti na stvari, odločitev sodišča v takšnih postopkih pa je le začasna, saj ne preprečuje možnosti uveljavljanja pravice in s tem drugačne odločitve v petitorni pravdi. Stranka z interesom pa v ustavni pritožbi niti ne navaja, zakaj naj bi šlo v predmetni zadevi za odločitev o pomembnem ustavno pravnem vprašanju. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je glede na že vloženo ustavno pritožbo presodila, da zadeva ni očitno nerazumna in da ima stranka z interesom verjetne izglede za uspeh, upoštevajoč tudi 55.a člen Zakona o ustavnem sodišču, v presoji ustavnega sodišča pa bo, ali bo odločalo o ustavni pritožbi stranke. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da so bili nedvomno izpolnjeni vsi pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči in je tožena stranka z izdajo takšne odločbe odločila pravilno in v skladu z zakonskimi določili. Tožena stranka je bila pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči tudi že seznanjena z vsebino ustavne pritožbe, ki jo je stranka z interesom vložila. Po mnenju stranke z interesom se tožeča stranka postavlja ne le v vlogo tožene stranke, pač pa kar v vlogo ustavnega sodišča, in odloča o tem, da stranka z interesom nima verjetnega izgleda za uspeh. V nadaljevanju stranka z interesom podrobno povzema vsebino ustavne pritožbe, pri čemer navaja, da se je stranko z interesom sankcioniralo zato, ker je upoštevala odločitev sodišča. V konkretni zadevi ne gre zgolj za še en spor o motenju posesti, pač pa za bistveno širšo in obsežnejšo problematiko, ki ima podlago v tem, da se je stranko sankcioniralo zaradi spoštovanja odločbe sodišča, tožeči stranki pa sta preko motenjske tožbe prišli do pravnega naslova, da sta zoper stranko z interesom že vložili izvršbo in da zahtevata od nje, da se iz lastnega stanovanja izseli in postane očitno brezdomec. Motenjski postopek je predstavljal tudi način in sredstva za izigravanje stranke z interesom, s katerim se ga dobesedno meče na cesto. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6Stranka z interesom je vložila še eno pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da se strinja z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo.

K točki I izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je tožena stranka svojo odločbo oprla na prvi odstavek 12. člena ZBPP, ki določa, da se izredna brezplačna pravna pomoč dodeli prosilcu, ki je upravičenec do denarne socialne pomoči in izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena tega zakona.

9Sodišče ugotavlja, da ni sporno, da stranka z interesom finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjuje, saj tožeča stranka temu ne oporeka. Sporno pa je v tem postopku, ali stranka z interesom izpolnjuje vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožeča stranka meni, da tožena stranka ni navedla dokazov, da je ta pogoj izpolnjen in da je verjetnost izgleda za uspeh opredeljena zgolj na abstraktni ravni in da se zaradi tega odločbe ne da preizkusiti. Navedla je tudi, da niso navedeni razlogi, zakaj je zadeva pomembna za socialni in ekonomski položaj stranke z interesom, toženi stranki očita, da so razlogi, na katere se sklicuje, splošni. Očita se torej pomanjkljiva obrazložitev odločbe.

10Po mnenju sodišča izpodbijana odločba ni pomanjkljiva, da se je ne bi dalo preizkusiti. Tožena stranka je navedla pravno podlago za odločitev, ki se nanaša na izpolnjevanje vsebinskega pogoja, ki mora biti podan za dodelitev brezplačne pravne pomoči, navedla je, da je bila ustavna pritožba že vložena, da je bila vložena pravočasno in da je iz nje možno razbrati, da tožnik zatrjuje kršenje ustavne pravice in tudi to, da te kršitve presegajo pomen konkretne zadeve. Taka obrazložitev pa po mnenju sodišča ni tako pomanjkljiva, da bi bilo potrebno zaradi tega odločbo odpraviti. Res je, da vsebine ustavne pritožbe tožena stranka ne povzema, vendar pa je po mnenju sodišča iz nje razvidno, da je stranka z interesom zelo podrobno in natančno ter obsežno obrazložila, zakaj meni, da gre za odločitev o pomembnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve s tem, ko je navedla, da se je stranko z interesom sankcioniralo zato, ker je upoštevala odločitev sodišča in po mnenju stranke z interesom takšno stališče ni sprejemljivo in pomeni napačno sporočilo javnosti. Stranka z interesom je v ustavni pritožbi tudi zelo podrobno obrazložila, katere ustavne pravice naj bi ji bile kršene.

11Na podlagi že vložene ustavne pritožbe sicer ni mogoče predvideti rešitve v konkretni zadevi, vendar pa tako predvidevanje niti s strani tožene stranke, ki odloča o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, niti s strani upravnega sodišča, ki presoja to odločbo, ne bi bilo dopustno, ker bi to pomenilo prejudiciranje rešitve zadeve, ki se rešuje pred ustavnim sodiščem. Bistveno v tej zadevi je, da je bila ustavna pritožba vložena pravočasno in da vsebuje vse tiste elemente, ki jih mora vsebovati glede na pravno podlago, na kateri je vložena (tretji odstavek 55.a člena Zakona o ustavnem sodišču). Sodišče meni, da stranka z interesom v ustavni pritožbi ne izpodbija le ugotovljenega dejanskega stanja, ampak je tudi podrobno pojasnila, v čem naj bi bile podane kršitve človekovih pravice. Sodišče tudi meni, da je že iz narave spora razvidno, da je zadeva pomembna za prosilčev socialno-ekonomski položaj, saj gre za spor o tem, ali lahko stranka z interesom uporablja stanovanje. V konkretni zadevi odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči pa je potrebno tudi upoštevati, da gre za enostavno zadevo, v kateri je bila do izdaje izpodbijane odločbe udeležena ena sama stranka, pri čemer je bilo zahtevku ugodeno in zato obrazložitev v takem obsegu, kot je bila podana v izpodbijani odločbi, zadostuje. Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba pravilna, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka:

12Stranka z interesom zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali se postopek ustavi. Vrhovno sodišče je v zvezi z povrnitvijo stroškov prizadeti stranki v upravnem sporu zavzelo stališče (sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča ni mogoče stranki z interesom priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervientu povrniti stroške in ker je stranka z interesom s svojim predlogom za zavrnitev tožbe uspela, bi bila sicer načeloma upravičena do povračila stroškov postopka, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Potrebni stroški so po mnenju sodišča tisti, ki so pomembni za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča pa stranka z interesom v odgovoru na tožbo ni podala takih navedb, saj je pri tem priložila ustavno pritožbo, ki pa se je že nahajala v upravnem spisu in jo je sodišče lahko vpogledalo in pri tem ugotovilo njeno vsebino. Zato s temi navedbami po mnenju sodišča stranka z interesom ni vplivala na odločitev sodišča. Glede na navedeno stranki z interesom priglašeni stroški niso bili priznani.