VSL sklep Cpg 179/95

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep registrskega sodišča.

Registrsko sodišče je zavrglo priglasitev za vpis spremembe osnovnega kapitala, firme in sedeža, ker je bila priglasitev nepopolna, predlagatelj pa ni postopal po odredbi registrskega sodišča z dne 21.11.1994, s katero ga je le-to pozvalo, da vloženo priglasitev dopolni.

Zoper takšen sklep se je predlagatelj pravočasno pritožil. Predlagal je, da se pritožbi ugodi in da se podaljša rok za vložitev zahtevanih popravkov. Pooblaščenec predlagatelja je namreč zaradi nedosegljivosti svoje stranke predlagal podaljšanje roka za dopolnitev priglasitve.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelj je pritožbi priložil prošnjo za podaljšanje roka (za "predložitev naložene dokumentacije"), in sicer v fotokopiji. Iz dohodnega zaznamka (iz 1. odstavka 160. člena Sodnega poslovnika za redna sodišča: Ur. l. SRS št. 26/78-2/89) na pisanju (prošnji) je razvidno, da je sodišče vlogo (prošnjo za podaljšanje roka) prejelo dne 19.12.1994, kar je zadnji dan 15-dnevnega roka (iz 1. odstavka 30. člena Zakona o sodnem registru: Ur. l. RS št. 13/94), torej prej, preden je ta rok iztekel.

Iz uradnega zaznamka na prošnji za podaljšanje roka, ki je bila priložena pritožbi predlagatelja, je razvidno, da je registrsko sodišče prošnjo prejelo šele v januarju 1995, torej po izdaji izpodbijanega sklepa (z dne 27.12.1994). Torej je registrsko sodišče izpodbijani sklep izdalo, ne da bi predhodno odločilo o sicer pravočasni prošnji za podaljšanje roka.

Slabo poslovanje vložišča sicer ne more iti v škodo predlagatelju (primerjaj 1. odstavek 159. člena in 3. odstavek 172. člena Sodnega poslovnika za redna sodišča), vendar pa gre pri navedeni postopkovni kršitvi (ko sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu, za katerega je pristojno) za nebistveno kršitev, to je takšno kršitev, ki ni mogla vplivati na vsebino in na pravilnost odločbe. Sodišče prve stopnje je (kot povedano) kršilo določbe postopka, ker ni odločilo o predlogu za podaljšanje roka, za katerega je pristojno. Vendar pa bi odločitev prvostopnega sodišča po vsebini bila enaka tudi, če bi sodišče o predlogu za podaljšanje roka odločilo. To pa zaradi tega, ker gre pri danem 15-dnevnem roku za sodni rok, katerega zgornja meja je določena z zakonom, zaradi česar podaljšanje roka čez maksimum ni možno (sicer pa je bil predlagatelju s strani registrskega sodišča itak določen maksimalni rok 15 dni). Ker bi sodišče prve stopnje lahko le ugotovilo, da je dani rok brezuspešno iztekel in da so zamudne posledice nastopile tako, kot če bi sploh ne bilo predloga za podaljšanje roka, sodišče druge stopnje ugotovljene (nebistvene) kršitve določb postopka ni upoštevalo in je na podlagi 2. točke 39. člena ZSR pritožbo predlagatelja kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep registrskega sodišča.

Primerjaj 1. odstavek 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi z 19. členom ZSR in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).