VSRS Sodba G 1/2015

Tožba zoper odločbo Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence št. 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 se zavrne tudi v delu, kjer Urad ugotavlja odgovornost tožnice za kršitev 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence v zvezi z udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2000/2001, 2001/2002, 2002/2003, 2003/2004, 2005/2006, 2008/2009 in 2009/2010.

Dosedanji potek postopka

1Tožnica je vložila zahtevo za sodno varstvo zoper:

- sklep Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence (sedaj Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence; v nadaljevanju Urad) št. 306-95/2009-58 z dne 11. 5. 2010 o zavrnitvi tožničine zahteve za izločitev uradnih oseb iz odločanja o postopku zoper njo ter

- odločbo Urada št. 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010, s katero je ta ugotovil, da so podjetja A., B., C., D., E., F. in G. kršila 6. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in od leta 2004 tudi 81. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju PES), sedaj 101. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), s tem ko so se dogovarjala oziroma usklajeno ravnala pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono tako, da so določila podobne oziroma enake cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono (pri čemer je bilo tako ravnanje tožnice ugotovljeno vsaj od leta 2000 do izdaje odločbe), kar predstavlja omejevalni sporazum oziroma usklajeno ravnanje med podjetji o pogojih poslovanja na trgu, katerega cilj oziroma učinek je preprečevanje, oviranje oziroma izkrivljanje konkurence v Republiki Sloveniji.

2Vrhovno sodišče je s sodbo G 24/2010-13 z dne 17. 12. 2013 zavrnilo tožbo zoper sklep št. 306-95/2009-58 z dne 11. 5. 2010 (I. točka izreka). Tožbi zoper odločbo št. 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 je delno ugodilo ter odločbo odpravilo v delu, kjer je bila ugotovljena tožničina odgovornost za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008, in v delu, kjer je bila ugotovljena tožničina odgovornost za kršitev 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU, ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponoven postopek (II. točka izreka). V preostalem delu je tožbo zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (IV. točka izreka).

3Tožnica je zoper zavrnilni del sodbe Vrhovnega sodišča vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je z odločbo Up-164/14-14 z dne 17. 9. 2015 razveljavilo III. točko izreka izpodbijane sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Tožnici je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj Vrhovno sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj naj bi bilo elektronsko sporočilo z dne 8. 5. 2009, naslovljeno na H. H., dovoljen dokaz v postopku, zakaj je zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje prič v zvezi s pridobitvijo spornega dokaza ter zakaj ni izvedlo glavne obravnave za zaslišanje predlaganih prič.

Glede zakonitosti pridobitve elektronskega sporočila in zavrnitve dokaznega predloga tožnice

4Urad je svojo odločbo oprl tudi na elektronsko sporočilo z dne 8. 5. 2009, ki je bilo pridobljeno med preiskavo v prostorih E. Sporočilo je bilo naslovljeno na direktorja E., H. H., vendar prejeto na elektronski naslov, ki ga je uporabljal kot član I. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da se je sporočilo nahajalo v elektronskem poštnem predalu I. na strežniku v lasti I. Posledično naj bi šlo za preiskavo pri tretji osebi, za katero bi toženka v skladu s 33. členom ZPOmK-1 potrebovala sodno odredbo. Ker take odredbe ni imela, naj bi šlo za nezakonito pridobljen dokaz. Za razjasnitev okoliščin v zvezi s tem je predlagala zaslišanje H. H., J. J., K. K. ter ostalih zaposlenih pri I. ali pri E., ki so bili prisotni ob preiskavi.

5Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da ne zadostuje obrazložitev Vrhovnega sodišča, da je bilo elektronsko sporočilo najdeno na H. računalniku med preiskavo prostorov E. (1). Če se je sporočilo nahajalo na strežniku I. in se je do njega le dostopalo s pomočjo računalnika E., potem je šlo za preiskavo pri tretji osebi.

6V zvezi s pridobitvijo spornega elektronskega sporočila je Urad v izpodbijani odločbi med drugim navedel, da pooblaščene osebe niso same spreminjale računov elektronskih sporočil, saj je H. sam odprl program za pregled elektronske pošte, pooblaščene osebe so nato v iskalnik vnesle ključne besede, na podlagi katerih je računalnik sam izbral in prikazal elektronska sporočila (2).

7Iz take obrazložitve je mogoče sklepati, da je šlo za namizni računalniški program za pregledovanje elektronske pošte, ki elektronska sporočila (prejeta na različne elektronske naslove uporabnikov) prenese iz elektronskih poštnih predalov uporabnikov na oddaljenih strežnikih in jih shrani v datoteke na računalniku. Taka sporočila se nato fizično nahajajo na lokalnem računalniku in za dostop do njih ni več potrebna povezava na oddaljeni strežnik. Računalniški program pa s pomočjo iskalnega orodja omogoča iskanje ključnih besed v teh sporočilih. V takem primeru torej ne gre zgolj za dostop s pomočjo lokalnega računalnika, preko katerega se sporočila pregledujejo na tujem strežniku. Sporočila so namreč že shranjena na samem računalniku. Če se računalnik nahaja v prostorih preiskovane osebe, je dokumentacija, shranjena na njem, predmet preiskave v skladu s sklepom, ki ga je izdal Urad, in za njen pregled ni potrebna sodna odredba. Ne gre namreč za preiskavo pri tretji osebi zgolj zato, ker je določeno elektronsko sporočilo, preden je bilo fizično shranjeno na lokalni računalnik, izviralo iz strežnika v lasti ali najemu tretje osebe. Niti ni pomembno, ali se tako sporočilo (poleg tega, da je fizično shranjeno na določenem računalniku) še vedno nahaja tudi na strežniku (od koder se lahko, na primer, prenese tudi na druge elektronske naprave). Vsa sporočila, shranjena na lokalnem računalniku, so zaobsežena s sklepom Urada o preiskavi, če iz njihove vsebine izhaja, da gre za poslovno komunikacijo, ne glede na to, na kateri elektronski naslov so bila prejeta.

8Drugačno stališče bi Uradu oziroma Agenciji efektivno onemogočilo uspešno izvajanje preiskovalnih pooblastil. Pričakovati je namreč mogoče, da osebe, vpletene v kartelno dogovarjanje, ne bodo uporabljale (zgolj) svojih uradnih poslovnih elektronskih naslovov, temveč bodo svoja dejanja poskušale prikriti (tudi) z uporabo drugih, zasebnih elektronskih naslovov. Določena elektronska pošta na takih naslovih bo tako lahko „zasebna“ le prima facie, dejansko pa bo po vsebini šlo za poslovno korespondenco. To ne pomeni, da je lahko zasebna elektronska pošta predmet preiskovanja kar povprek, temveč na način, ki kar najmanj posega v pravico do zasebnosti. Temu je bilo tudi v obravnavani zadevi ustrezno zadoščeno na način, da so bile v iskalnik vnešene ključne besede, nato pa je iskalno orodje samo poiskalo le tista sporočila, ki so te ključne besede vsebovala.

9Upoštevaje stališče Ustavnega sodišča bi bila situacija drugačna, če sporno elektronsko sporočilo ne bi bilo fizično shranjeno na H. računalniku, temveč bi se nahajalo zgolj v H. elektronskem poštnem predalu na serverju I. Ugotovitev o tem, ali je šlo morebiti za tak način dostopa (torej ali je mogoče, da je namizni računalniški program uporabljen le kot orodje za vsakokratni dostop do serverja, ne shranjuje pa sporočil v lastne datoteke), bi lahko podal le izvedenec računalniške stroke. Izvedbe tega dokaza pa tožnica ni predlagala. Predlagala je zgolj zaslišanje H., J. (avtorja elektronskega sporočila) in K. (drugega naslovnika elektronskega sporočila) ter zaposlenih pri I. ali pri E., ki so bili prisotni ob preiskavi. Te priče pa o vprašanju delovanja programa oziroma tehničnega dostopa do elektronskega sporočila kot laiki ne bi mogle ničesar izpovedati. Tožnica pa - pri tem, da je toženka izrecno govorila o „programu“ - tudi ni postavila trditev, da naj bi se med preiskavo do elektronskega sporočila sploh ne dostopalo preko računalniškega programa, temveč preko spletnega brskalnika.

10Ker gre torej za neprimeren dokaz, je Vrhovno sodišče dokazni predlog za zaslišanje navedenih prič zavrnilo.

11Posledično tožnica tudi ni uspela izkazati, da je bilo sporno elektronsko sporočilo pridobljeno nezakonito in da bi ga bilo treba kot nedovoljen dokaz izločiti.

Glede neoprave glavne obravnave

12Tožnica je v tožbi predlagala, da se opravi glavna obravnava, na kateri naj sodišče izvede predlagane dokaze.

13Ustavno sodišče je presodilo, da Vrhovno sodišče na tak predlog ni odgovorilo oziroma ni pojasnilo, zakaj glavne obravnave ni izvedlo, čeprav je tožnica substancirano predlagala vsaj zaslišanje v tožbi navedenih prič (v zvezi s pridobitvijo spornega elektronskega sporočila).

14Oprava glavne obravnave je v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 izjema in ne pravilo (59. člen ZPOmK-1). Sodišče praviloma namreč odloča na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred Uradom oziroma Agencijo, saj v postopku sodnega varstva ni več mogoče navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (57. člen ZPOmK-1). Glavna obravnava pa se opravi prav za izvedbo dokazov (3).

15Tožnica je že v postopku pred Uradom predlagala zaslišanje več prič (pri čemer Urad zaslišanja ni opravil), zato njeni dokazni predlogi niso prepozni. Vendar pa to še ne pomeni, da mora sodišče predlagane dokaze v vsakem primeru tudi izvesti. To ni potrebno v primeru, kadar gre za dokazovanje nespornih dejstev ali pravno nerelevantnih dejstev, kot tudi v primeru, ko gre za nesubstancirane, neprimerne ali nepotrebne dokazne predloge (to je, kadar je določeno dejstvo po presoji, ki izključuje razumen dvom, dokazano že na podlagi drugih dokazov). Kadar sodišče ne izvaja dokazov, mu tudi ni treba izvesti glavne obravnave.

16Vrhovno sodišče je v svoji predhodni odločitvi pri presoji pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja po posameznih smučarskih sezonah pojasnilo, zakaj je zavrnilo posamezne dokazne predloge (4). Bodisi je ocenilo, da že iz listinskih dokazov jasno izhajajo sporna dejstva in zato izvedba drugih dokazov ni bila potrebna, bodisi je šlo za nesubstancirane dokaze, saj ni bilo navedeno, o čem naj bi predlagane priče sploh izpovedale. Iz odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja, da bi bila zavrnitev izvedbe teh dokazov neutemeljena. Posledično je treba zavrniti tudi tožničin predlog za opravo glavne obravnave za izvedbo teh dokazov.

17Glede na to, da je Vrhovno sodišče (kot je bilo zgoraj obrazloženo) zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje prič v zvezi s pridobitvijo spornega elektronskega sporočila, pa izvedba glavne obravnave ni potrebna niti za izvedbo teh dokazov.

Odločitev v zadevi

18Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče (ponovno) odločilo, da gre pri spornem elektronskem sporočilu za zakonito pridobljen dokaz, na katerega je Urad lahko oprl svojo odločitev. Tožnici pa je pojasnilo tudi, zakaj ni opravilo glavne obravnave.

19Vrhovno sodišče je že v sodbi G 24/2010-13 z dne 17. 12. 2013 obširno obrazložilo zavrnitev ostalih procesnih in materialnopravnih tožbenih očitkov v zvezi z delom odločbe toženke, v katerem je bila ugotovljena odgovornost tožnice za kršitev 6. člena ZPOmK-1 v zvezi z udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2000/2001, 2001/2002, 2002/2003, 2003/2004, 2005/2006, 2008/2009 in 2009/2010. V izogib ponavljanju se zato sklicuje na te razloge (5).

20Odločbo Urada št. 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 je v delu, opredeljenem v izreku te sodbe, Vrhovno sodišče posledično (ponovno) kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

----

(1) Šlo je za drugačne razloge, kot jih je glede dovoljenosti dokaza navedla toženka, ki se je v odločbi sklicevala na H. (domnevno) soglasje za pridobitev sporočila.

(2) 13. točka obrazložitve odločbe Urada.

(3) Odločba US RS Up-164/14 z dne 17. 9. 2015, 17. točka obrazložitve.

(4) Sodba G 24/2010-13 z dne 17. 12. 2013, 29. - 59. točka obrazložitve.

(5) Glej sodbo G 24/2010-13 z dne 17. 12. 2013, 13. - 54. točke obrazložitve in 57. - 66. točke obrazložitve.