VSL sklep Cpg 174/93

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo sodišče odločilo v končni odločbi.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 150.214,80 z zamudnimi obrestmi in pravdne stroške v znesku 7.081,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 353. člena ZPP. Poudarja, da je že navajala, da so stroški skladiščenja utemeljeni le za nekaj dni in ne za celotno obdobje, kot jih zahteva tožeča stranka. Tožene stranke dogovori tujega prodajalca in tožeče stranke ne vežejo k plačilu stroškov skladiščenja za čas pred danim nalogom. Sodišče ni ugotavljalo, zakaj je prišlo do naloga o skladiščenju in kdo ga je dal.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka se utemeljeno pritožuje, da dejansko stanje ni v celoti pojasnjeno in da sodba ne daje odgovorov na njene trditve.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve:

- tožbeni zahtevek se nanaša na stroške skladiščenja in manipulacije z natrijevim sulfatom v carinskem skladišču tožeče stranke na Jesenicah;

- blago je za toženo stranko uvozilo podjetje K. kot komisionar;

- prodajalec blaga je firma iz C., ki je blago prodala franco jugo meja, kar pomeni avstrijsko - slovensko mejo;

- blago je prispelo v skladišče tožeče stranke 7.4.1990.

Po navedenem sodišče druge stopnje ugotavlja, da sedanje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da po vsej verjetnosti tožbeni zahtevek izvira iz skladiščne pogodbe, ki jo ZOR ureja v določilih 730. - 748. člena. Po vsej verjetnosti zato, ker še niso ugotovljena vsa potrebna dejstva: zlasti, kako je sploh prišlo do skladiščenja, kdo je s tožečo stranko v pogodbenem razmerju - kdo je skladiščenje blaga naročil in to od 7.4.1990 dalje. Tožena stranka priznava stroške skladiščenja le od 7.6. do 9.6.1990 dalje, ker naj bi dala nalog za skladiščenje le za ta čas. Tožeča stranka bi zato morala dokazati, da je bil ustrezen nalog dan že pred tem datumom, oziroma pojasniti, na kakšni podlagi zahteva plačilo za čas pred 7.6.1990 prav od tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določilo 103. uzance za blagovni promet (Splošne uzance za blagovni promet, Uradni list SFRJ, št. 15/54). To ni prav. Navedena uzanca ureja razmerja med kupcem in prodajalcem, vendar pa omenjeni spor ne izvira iz prodajne pogodbe.