VSL sklep Cpg 776/94

Pritožbi se ugodi in se sklep o zavrženju tožbe ter glede stroškov postopka razveljavi ter vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.
V ostalem pa se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da je sodišče prve stopnje pristojno za reševanje tega gospodarskega spora.

Sodišče prve stopnje se je izreklo za nepristojno in tožbo zavrglo, ter tožeči stranki naložilo, da povrne toženi pravdne stroške odmerjene na 9.595,00 SIT in 4.600 HRD.

Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP. Med drugim trdi, da iztožuje denarno odškodnino, denarna obveznost pa se mora izpolniti v kraju sedeža upnika. Kraj izpolnitve obveze toženca je L. Pristojnost je potrebno presojati po tožbenih trditvah. Nadalje trdi, da so navedbe sodišča, da mora tožnik terjati oziroma izvrševati svojo terjatev v kraju sedeža toženca, nepravilne. Navezna okoliščina je kraj izpolnitve in ne kraj izvršbe. Nevzdržno je tudi tolmačenje sodišča glede razmerja med členom 58/3 ZPP in ZMZP.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 1. odstavek 16. člena ZPP, ko je ocenilo, da za odločitev v tem sporu ni pristojno slovensko sodišče in se je zato izreklo za nepristojno ter zavrglo tožbo. Do napačne odločitve glede pristojnosti je prišlo zato, ker je zmotno razlagalo materialno pravno vprašanje razmerja med ZMZP in določbami ZPP o krajevni pristojnosti, in s tem določilo 27. člena ZPP ter 3. odstavka 58. člena ZPP ter navezne okoliščine iz ZMZP.

Po določilu 2. odstavka 15. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi na podlagi dejstev, ki so sodišču znana.

Tožeča stranka zahteva od tožene stranke, ki ima sedež v tujini, odškodnino zaradi neizpolnitve pogodbe in utemeljuje pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji na določilu 3. odstavka 58. člena ZPP.

Od ocene, ali navedeno zakonito določilo prestavlja pravilo o mednarodni pristojnosti v smislu 27. člena ZPP, je odvisna pravilna odločitev o tem, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča za odločanje v tem sporu.

Po 27. členu ZPP kot republiškem predpisu je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom Republike Slovenije ali z mednarodno pogodbo. Če v omenjenih predpisih ni izrecne določbe o pristojnosti sodišča Republike Slovenije za določeno vrsto sporov, je to pristojno za sojenje v tovrstnih sporih tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb republiškega zakona (to je ZPP) o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča.

Pristojnosti sodišča Republike Slovenije soditi v obravnavanem primeru ni mogoče temeljiti na mednarodni pogodbi, ker je ni. Tudi na določbah ZMZP je ni mogoče temeljiti. Ta namreč kraj izpolnitve obveznosti kot navezne okoliščine za določitev mednarodne pristojnosti sodišča, ne pozna. Pozna pa jo ZPP, ki je bil v letu 1990 z novelo spremenjen in sicer tudi v 3. odstavku 58. člena, v katerem je določena posebna pristojnost za osebe, za katere ni splošne krajevne pristojnosti v Republiki Sloveniji in sicer se v sporih zoper osebo, za katero v Republiki Sloveniji ni splošne krajevne pristojnosti, lahko za obveznosti, ki jih je treba izpolniti v Republiki Sloveniji, tožba vloži pri tistem sodišču, na katerega območju je treba izpolniti to obveznost. Tožena stranka bi morala svojo obveznost - odškodnino zaradi kršitve pogodbe - izpolniti v skladu s 320. členom ZOR, po katerem se denarne obveznosti izpolnjujejo v kraju, v katerem ima upnik sedež, oziroma stalno prebivališče, če tega nima, pa v kraju v katerem ima začasno prebivališče. To pa je v R Sloveniji. Vprašanje izterjave in izvršilnega postopka tu ni pravno relevantna okoliščina. Zmotno je stališče, da 3. odstavka 58. člena ZPP kot temelja za mednarodno pristojnost slovenskega sodišča ni mogoče uporabiti, ker je za tovrstne spore posebej urejena mednarodna pristojnost po 55. členu ZMZP. V ZMZP je urejena pristojnost po premoženju (54. člen), če je v Republiki Sloveniji predmet, ki se zahteva s tožbo. V 55. členu je urejena pristojnost glede na predstavništvo ali zastopništvo. Navezne okoliščine so torej n.pr. lega premoženja, sedež predstavništva ali zastopništva, ti dve določbi pa ne urejata pristojnosti po kraju (območju), kjer je treba izpolniti to obveznost. ZMZP določa torej pogoje, in okoliščine, ob katerih so lahko tožene tuje fizične ali pravne osebe pri nas. Glede pristojnost za osebe, za katere ni splošne krajevne pristojnosti v R Sloveniji, ZMZP ne vsebuje ustrezne določbe, ki bi vsebovale navezno okoliščino, ki jo določa 3. odstavek 58. člena ZPP. Zato to navedeno določilo ne predstavlja le določbe o krajevni pristojnosti, ampak v smislu 27. člena ZPP tudi pravilo o mednarodni pristojnosti domačega sodišča. Tu je navezna okoliščina pravni pojem, in sicer kraj izpolnitve denarne obveznosti, ki ga opredeljuje kot pravni pojem ZOR v 320. členu. Zato ne drži, da ZMZP konkretno situacijo posebej ureja in da zato za ta primer mednarodna pristojnost domačega sodišča ne more temeljiti na določbah ZPP o krajevni pristojnosti, ampak le na ZMZP.

Mednarodna pristojnost slovenskega sodišča lahko glede na določilo 27. člena ZPP temelji na določbah ZPP o krajevni pristojnosti samo, če gre za posebno krajevno pristojnost, pa v ZMZP ali mednarodni pogodbi ni ustrezne določbe o posebni mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča. Za konkretno zatrjevano pravno razmerje in za tožbeni zahtevek, ki ga tožnik uveljavlja (poslovna odškodnina zaradi neizpolnitve pogodbe), ni posebej urejena mednarodna pristojnost domačega sodišča, kot to zmotno ocenjuje prvostopno sodišče. Ker pa je navezna okoliščina, to je kraj izpolnitve obveznosti, določena v 3. odstavku 58. člena ZPP, je potrebno šteti to določilo kot pravilo o mednarodni pristojnosti. Glede na navedeno tudi pravnemu stališču o razmerju med ZMZP in med določbami ZPP v sklepu ni mogoče v celoti pritrditi, saj je kasneje po komentarju mednarodnega zasebnega prava prišlo še do drugačnega komentarja, objavljenega v "Mednarodno zasebno pravo s komentarjem" iz leta 1992 (stran 81), glede na spremenjeno določbo 27. člena ZPP.

Ker torej obstoji pravilo o mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča, vsebovano v ZPP (v ZMZP pa ga res ni), je bilo potrebno spremeniti odločitev o sodni pristojnosti tako kot izhaja iz izreka te odločbe ter razveljaviti odločitev o zavrženju tožbe, ker niso podani pogoji za uporabo 3. odstavka 16. člena ZPP, ki ga je sodišče nepravilno uporabilo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo obravnavati tožbeni zahtevek po temelju in višini z ugotavljanjem okoliščin, ki določijo pravo, po katerem se bo presojalo pravno razmerje.

Utemeljeni pritožbi je bilo potrebno ugoditi in sklep sodišča prve stopnje deloma razveljaviti, deloma pa spremeniti v skladu s 3. točko 380. člena ZPP ter vrniti zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje.