VSL sklep Cpg 922/94

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi do pravnomočne rešitve pravde o vrnitvi 17 akceptnih nalogov SDK prepovedalo kakršnokoli izplačilo na njihovi podlagi.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala njegovo razveljavitev. Navedla je, da na narok za preizkus predloga za izdajo začasne odredbe dne 11.5.1994 ni bila povabljena, s čemer ji je bila bistveno kršena pravica do udeležbe v postopku. Verjetnost obstoja terjatve je izkazala že z navedbami v tožbi, prav tako pa tudi nevarnost, ki ji po njenem mnenju grozi s tem, da ji je onemogočeno normalno poslovanje, ker ji tožena stranka z akceptnimi nalogi sproti jemlje sredstva z žiro računa. Sodišče prve stopnje njenih trditev ni ocenilo, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka sicer nima prav, ko zatrjuje, da ni bila pravilno povabljena na narok za preizkus predloga za izdajo začasne odredbe, opravljen dne 11.5.1994. Iz povratnice (ki je javna listina) v spisu pri list. št. 10 namreč sledi, da je njen pooblaščenec prejel vabilo za navedeni narok dne 26.4.1994. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP zato ni bila storjena.

Pač pa je pravilna pritožbena trditev, da napadenega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker glede verjetnosti obstoja terjatve nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi sklepa pa so tudi v nasprotju z izrekom.

Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sklepa zapisalo, da tožeča stranka verjetnosti obstoja terjatve sploh ni izkazovala. To nikakor ne drži, saj je v tožbi obširno navajala, zakaj po njenem mnenju garancijska obveznost tožene stranke ne obstoji, zaradi česar ni upravičena do poplačil na podlagi akceptnih nalogov. Vprašanje je seveda, ali je verjetnost, da njena terjatev na vrnitev akceptnih nalogov obstoji, tudi izkazana. O tem pa izpodbijani sklep nima nobenih konkretnih razlogov. Kolikor je v njem navedeno, da obstoj verjetnosti terjatve glede na ugovor tožene stranke ni v celoti izkazan (očitno gre tu za oceno navedb tožene stranke, da ji je 9 od 17 akceptnih nalogov popolnoma neznanih in jih nikoli ni imela), pa so razlogi sklepa v nasprotju z izrekom, s katerim je bil predlog za začasno odredbo v celoti in ne samo delno zavrnjen. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP, zaradi katere je treba napadeni sklep po 3. točki 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

K tako skromni obrazložitvi verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke je najbrž prispevalo prepričanje sodišča prve stopnje, da začasne odredbe ni mogoče izdati že zato, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja nevarnosti, da bo brez začasne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena (1. odst.267. člena ZIP). Tu pa je potrebno opozoriti, da je terjatev tožeče stranke, katere varstvo je predlagano z začasno odredbo, nedenarna terjatev na vrnitev akceptnih nalogov. Tak tožbeni zahtevek je seveda smiseln samo v primeru, da tožeča stranka lahko dobi nevnovčene akceptne naloge. Zato je v takih primerih nevarnost, da bo terjatev na vrnitev (nevnovčenih) akceptnih nalogov onemogočena, praviloma izkazana že s samim zahtevkom na njihovo vrnitev in izkazanim namenom nasprotne stranke, da jih namerava vnovčiti.

Sodišče prve stopnje bo tako v novem postopku moralo ugotoviti in v sklepu jasno in konkretno oceniti, ali je podana verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke, pri čemer bo najprej moralo bolj natančno ugotoviti, ali tožena stranka sploh ima vse zahtevane akceptne naloge ali ne, na stopnji verjetnosti pa se bo moralo tudi opredeliti do dveh (tudi za končno odločitev v pravdi) odločilnih vprašanj, to je zapadlosti garancijske obveznosti tožene stranke in prenehanja veljavnosti garancijske pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama.

Opredeliti se bo moralo tudi o obstoju nevarnosti, da bo terjatev tožeče stranke brez začasne odredbe onemogočena, kot je nakazano v prejšnjem odstavku.