VSM sklep I Cpg 298/2016

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor mednarodne pristojnosti.

2Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo pomen določb Evropskega prava, in sicer Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Evropskega Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, Ur. l. Evropske Unije št. 351 z dne 20. 12. 2012 (v nadaljevanju Uredba) in glede na pomanjkljive tožbene navedbe zmotno presodilo, da naj bi očitani škodni dogodek v predmetnem primeru najtesnejšo zvezo imel z Republiko Slovenijo, predvsem pa je sodišče prve stopnje v sklepu o pristojnosti ponudilo pavšalno obrazložitev, ki ne dosega standarda razumne obrazložitve sodne odločbe, zgolj z namenom dajanja videza, kot da je sklep o pristojnosti obrazložen. S pritožbenim predlogom se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in sprejem odločitve, da ni podana mednarodna sodna pristojnost sodišč Republike Slovenije za odločanje v predmetni zadevi, da se tožba tožeče stranke zavrže ter ji naloži plačilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožena stranka v odgovoru na tožbo podala procesni ugovor „mednarodne nepristojnosti Okrožnega sodišča na Ptuju“. Sklicevala se je na prvi odstavek 4. člena Uredbe, v skladu s katerim je treba osebe tožiti pred sodišči tiste države članice, v kateri imajo sedež. Tožena stranka ima sedež na Dunaju, zato je po njenem mnenju za odločanje o tožbenem zahtevku pristojno Trgovinsko sodišče na Dunaju.

6Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da gre v predmetnem sporu za odškodninski spor z mednarodnim elementom, pri čemer imata obe pravdni stranki sedež v državah članice Evropske unije, zato je potrebno o mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča odločati v skladu z Uredbo. Obrazložilo je, da so v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 II. poglavja Uredbe. Na podlagi teh je lahko oseba s stalnim prebivališčem (oziroma pravna oseba s sedežem) v državi članici tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. To pravilo temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem se je zgodil škodni dogodek, ki upravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je obrazložilo, da je potrebno v primeru, ko kraj, v katerem je bilo storjeno dejanje, na katerem temelji deliktna ali kvazideliktna odgovornost, in kraj, v katerem je to dejanje povzročilo škodo, nista ista, besedno zvezo kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka, iz 2. točke 7. člena Uredbe razlagati tako, da obsega kraj, v katerem je nastala škoda in kraj dogodka, ki je vzrok za to škodo, tako da je tožena stranka lahko po izbiri tožeče stranke tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja, ugotovilo, da tožeča stranka zatrjuje, da je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke nastala škoda v Republiki Sloveniji, zaradi česar je ocenilo, da je izkazana navezna okoliščina iz 2. točke 7. člena Uredbe, saj je zatrjevana škoda tožeči stranki nastala na območju Občine C. v Republiki Sloveniji, ki spada pod sodno okrožje Okrožnega sodišča na Ptuju.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep ne vsebuje zadostne obrazložitve, ki bi omogočila preizkus pravilnosti sprejete odločitve, ter da se sodišče prve stopnje z argumenti tožene stranke ni seznanilo in da jih ni obravnavalo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je sicer res skopa, vendar po oceni pritožbenega sodišča zadostna za presojo, ali je v obravnavanem primeru podana navezna okoliščina, na podlagi katere je mogoče utemeljiti posebno pristojnost po 2. točki 7. člena Uredbe.

8Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožeča stranka terja povrnitev škode, ki je nastala na varovalnem nasipu ob nogometnem igrišču in na lokalni cesti LC 456211, za katero zatrjuje, da je neposredna posledica krivdnega ravnanja tožene stranke. V konkretnem primeru torej iz obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem jasno izhaja, da tožeča stranka uveljavlja povrnitev škode na njenem premoženju, ki je nastala, kot to izhaja iz trditvene podlage tožbe in tej priloženih listinskih dokazov, na varovalnem nasipu ob nogometnem igrišču in na lokalni cesti V. - M. J. v naselju Š., škodo pa predstavlja zaradi poplav predvidena sanacija tega nasipa in sanacija zaradi poplav poškodovanega odseka ceste.

9Tožeča stranka zatrjuje torej obstoj neposredne premoženjske škode, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da iz trditvene podlage, ki jo je v tožbi ponudila tožeča stranka, ni mogoče razbrati, ali gre za neposredno ali le za posredno škodo. Vprašanje, ki ga tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da so med stroški, ki naj bi predstavljali podlago tožbi, lahko tudi takšni, ki s poplavami v letu 2012 nimajo nobene zveze in zaradi česar ni jasno, ali naj bi tožeči stranki nastala neposredna ali zgolj posredna škoda, lahko predstavlja zgolj vprašanje obstoja vzročne zveze kot elementa odškodninskega delikta, ne pa vprašanja neposredne ali posredne škode. Tožeča stranka namreč ni posredni oškodovanec, kot so to oškodovanci v primeru iz prakse Sodišča EU C 350/14, na katerega se v pritožbi tožena stranka sklicuje, in tudi ne gre za situacijo, ki jo v pritožbi izpostavlja, da bi oškodovanec posredne posledice škodnega dogodka utrpel kjerkoli se pač nahaja, kar bi glede vprašanja mednarodne pristojnosti vodilo do tako imenovanega forum shoppinga. Ni namreč mogoče zanemariti odločilnega dejstva, da je do poplav zaradi zatrjevanega škodljivega ravnanja tožene stranke prišlo v Republiki Sloveniji, ter da je do škodljivih posledic le teh prišlo prav tako na območju Republike Slovenije, zato po presoji pritožbenega sodišča ni dvoma o pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, da je podana navezna okoliščina, ki v luči učinkovitejšega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije zaradi bližine predmeta spora utemeljuje mednarodno pristojnosti slovenskega sodišča.

10Glede na obrazloženo je neutemeljeno uveljavljanje procesnih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), ko ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona tudi ni ugotovilo drugih kršitev, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti.

11Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).