VDSS sodba Pdp 893/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala razveljavitev sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 10.7.1991 o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov, ugotovitev, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje dne 23.3.1992, ampak z dnem uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko T. d.d. - v stečaju, to je dne 3.6.1996, ugotovitev obstoja terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova prikrajšanja pri plači v višini 2.074.940,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov (ki so razvidni iz izreka sodbe) do plačila ter odvod prispevkov in davkov od bruto zneska v višini 3.157.175,71 SIT. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova plačila regresa za redni letni dopust za leta 1992 do 1996 v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Sklenilo je, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške sodnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da tožena stranka pri ocenitvi delavcev ni upoštevala določil kolektivne pogodbe, ker pri določanju presežnih delavcev na delovnem mestu 0339 - "konstruiranje enostavnih proizvodov" ni upoštevala vseh delavcev, ki delajo na takih delovnih mestih, na katerih jih je mogoče prerazporejati v skladu z zakonom. V isto kategorijo bi morala razvrstiti še delavce na delovnih mestih "izdelovanje enostavne tehnologije" in "zahtevno tehnično risanje". Presežni delavci se ne ugotavljajo na nivoju delovnih mest, zato je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede števila presežnih delavcev - v sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 10.7.1991 je navedeno, da je bilo na tožničinem delovnem mestu 12 presežnih delavcev, tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 12.2.2001 omenja 13 presežnih delavcev, v sklepu o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke zoper prvostopni sklep pa je navedeno, da je bilo teh delavcev 14 in da so bili pri ocenitvi upoštevani vsi kriteriji za določitev presežnih delavcev po aneksu št. 1 kolektivne pogodbe, to je uspešnost, izobrazba, delovna doba in sociala. Kljub takšni navedbi tožena stranka ni predložila ocenitve delavcev po izobrazbi, delovni dobi in sociali, ampak le ocenitev delavcev za delovno mesto 0339 po kriteriju uspešnosti, zato tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila tožnica zakonito opredeljena kot trajno presežna delavka. Zaradi navedenih absolutnih bistvenih kršitev postopka tožene stranke v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev bi sodišče moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila tožnica že na osnovi kriterija delovne uspešnosti opredeljena kot trajno presežna delavka in da že zaradi tega uporaba drugih kriterijev ni bila potrebna, pa je v nasprotju z drugostopnim sklepom odbora za pritožbe tožene stranke z dne 23.9.1991.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je postopek določitve tožeče stranke kot presežne delavke izpeljala v skladu z veljavno zakonodajo. Na delovnem mestu "izdelovanje enostavne tehnologije" je bil zaposlen le en delavec, na delovnem mestu "zahtevno tehnično risanje" pa dva delavca. Vsi navedeni delavci so bili enako kot tožnica določeni kot trajno presežni delavci. To pomeni, da so bili uvrščeni v isto kategorijo presežnih delavcev kot tožnica. Glede navedb o številu presežnih delavcev je tožena stranka podala ustrezna pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 8.3.2001, poleg tega pa je predložila tudi listine, iz katerih je razvidno, da je poleg ocenitve uspešnosti ocenjevala tudi izobrazbo, delovno dobo in socialo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 14. točke 2. odstavka navedenega člena, ki jo pritožba izrečno uveljavlja. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so pomembna za pravilno odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Sprejeta odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodbe sodišča prve stopnje strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpeljala postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev v skladu z določbami 31. do 36. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91) ter 12. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 31/90) ter da je bila tožnica zakonito opredeljena za trajno presežno delavko, ki ji je prenehalo delovno razmerje. Stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka v isto kategorijo uvrstiti vse delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, ter da bi v obravnavanem primeru morala v isto kategorijo uvrstiti poleg delavcev na delovnem mestu 0339 - "konstruiranje enostavnih proizvodov" še delavce na delovnih mestih "izdelovanje enostavne tehnologije" ter "zahtevno tehnično risanje", ni pravilno. Tedaj veljavna SKPG/90, ki je v 12. členu urejala pravice delavcev, katerih delo postane v podjetju oz. pri delodajalcu trajno nepotrebno, namreč ni vsebovala določbe, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Tako določbo je vseboval 1. odstavek 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo iz leta 1993 (Ur.l. RS št. 39/93 - SKPG/93), ki je začela veljati 1. julija 1993, in zato za presojo v obravnavanem individualnem delovnem sporu ne velja. V času veljavnosti SKPG/90 torej tovrstne omejitve pri določanju kroga primerjalnih delavcev za ugotavljanje trajnih presežkov niso veljale, zato je imel delodajalec pravico sam določiti krog primerjalnih delavcev. Tožena stranka je zato ravnala pravilno in v skladu s tedaj veljavno SKPG/90, ko je med seboj primerjala delavce, ki so delali na posameznih delovnih mestih, če je bilo treba zmanjšati število izvrševalcev na posameznem delovnem mestu.

Neskladnosti v zvezi s številom presežnih delavcev na delovnem mestu št. 0339 "konstruiranje enostavnih proizvodov" so bile pojasnjene tekom postopka na prvi stopnji. Na delovnem mestu 0339 je bilo ocenjevanih 14 delavcev, ki so delali kot konstruktorji enostavnih proizvodov. Delovno mesto je obdržala ena delavka, trinajst pa jih je bilo opredeljenih za trajno presežne, ki jim delovno razmerje preneha. Prvotno je bilo opredeljenih 13 presežnih delavcev, na seznamu (B 28) pa jih je bilo nato zapisanih dvanajst, ker se je trinajsta delavka S. J. je tik pred tem, ko je bila opredeljena kot trajno presežna delavka, zaposlila v drugem podjetju in ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz drugega razloga, zato na seznam ni bila uvrščena. Poleg tega pa ta okoliščina na pravilnost opredelitve tožnice za presežno delavko ni odločilnega pomena.

Tožnica je bila zakonito opredeljena za presežno delavko na podlagi kriterija delovne uspešnosti, saj je bil po 3. točki 12. člena SKPG-90 temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost, pri čemer so imeli prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci, ki dosegajo večjo delovno uspešnost. Tožnica je bila sicer med najbolje ocenjenimi delavci, vendar je bila njena sodelavka M. Z. po kriteriju delovne uspešnosti ocenjena bolje in je zato obdržala zaposlitev. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da uporaba drugih kriterijev ni bila potrebna, ker je bila tožnica na podlagi prvega izločilnega kriterija delovne uspešnosti opredeljena kot trajno presežna delavka. Korekcijski kriteriji se namreč, glede na določbo 12. člena SKPG/90, uporabljajo le v primeru enake delovne uspešnosti delavcev. Zato tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.

Ob upoštevanju vsega navedenega ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila tožnica zakonito opredeljena kot trajno presežna delavka in da so bile v postopku ugotavljanja presežnih delavcev absolutne bistvene kršitve postopka. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze, jih ustrezno in prepričljivo ocenilo ter na tej podlagi pravilno presodilo, da sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki zakonita.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.