VDSS sodba Pdp 557/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa z dne 2.4.1993 o spremembi osebnega dohodka tožnika in nadalje zavrnilo zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.184.007,20 SIT bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov nadomestila plače od meseca februarja 1993 do novembra 1996. S sklepom pa je v presežku zavrglo zahtevek (pravilno: zavrglo tožbo glede zahtevka v znesku 580.145,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov vključno od meseca decembra 1996 dalje do plačila in še odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Navaja, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo napotkom iz sklepa pritožbenega sodišča, saj v sporu ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, v tej posledici pa zmotno uporabilo materialno pravo. Poleg tega so v sodbi in v sklepu nasprotja v odločilnih dejstvih, zaradi česar odločitev sodišča ni mogoče preizkusiti. Meni, da ni bilo podanih nikakršnih razlogov za zavrženje dela tožbe, pri čemer bi moralo sodišče upoštevati predlog za združitev sporne zadeve z zadevo, v kateri teče spor zaradi plače od leta 1996 dalje in na tej podlagi izvesti skupno obravnavo. Sodišče si zmotno razlaga določbo 7. čl. pogodbe o zaposlitvi, saj se mu z ukinitvijo samoprispevka in reorganizacijo zavoda ni v ničemer zmanjšal obseg dela oz. ta dejstva ni mogoče enačiti z pojmom nerealizacije dogovorjenih nalog, kot tudi ne nadalje stimulacijo ali nagrajevanje delovne uspešnosti vključevati dogovorjeno višino plače. Po navedeni pogodbi mu je bila določena izključno osnovna plača, ki bi se lahko spremenila zgolj na podlagi sprejete mikroorganizacije oz. ustreznih aktov tožene stranke, kot tudi z aneksom k pogodbi, kar pa ne more nadomestiti sklep o znižanju točkovne vrednosti plače. Če tožena stranka smatra, da je bila v njegovi osnovni plači vključena tudi delovna uspešnost, bi morala biti ta opredeljena po vnaprejšnjih merilih v skladu z določbami KP dejavnosti. Nadalje je šlo pri njemu za starejšega delavca, zaradi česar se mu tudi iz tega razloga plača ne bi smela znižati, ob tem da sodišče ni ugotavljalo dejstev v zvezi z razvrščanjem delavcev v tarifne skupine oz. določanjem količnikov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v sporu že tretjič razsodilo, saj je Vrhovno sodišče RS v revizijskem postopku s sklepom opr. št. VIII Ips 126/2000, z dne 20.2.2001 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 750/98, z dne 11.2.2000 in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je, da je pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe (sklepa o zavrženju tožbe v obsegu zahtevka za plačilo zneska 580.145,80 SIT ni presojalo, ker je ta odločitev že postala pravnomočna) ugotovilo, da zatrjevane bistvene kršitve postopka, na katere se sklicuje pritožba, v zadevi niso podane. Izpodbijana sodba je v odločilnih dejstvih razumljiva z pravilnimi dejanskimi in pravnimi ralogi, pri čemer v njej ni najti nobenega nasprotja med obrazloženimi razlogi oz. vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah tožnika in priče, niti ne med samimi listinskimi dokazi. Nadalje v sporu niso bili podani nikakršni razlogi za združitev sporne zadeve s zadevo, v kateri je tožnik zahteval razveljavitev sklepa o razporeditvi iz leta 1996 in nadomestilo plače, saj gre pri zadnjem primeru za spor, ki ima očitno podlago v spremenjeni razvrstitvi tožnikovega delovnega mesta oz. v drugačnem plačilnem razredu ter nenazadnje za drugo zadevo v zvezi s tožbo, ki je bila pri sodišču vložena kasneje. Zato pritožbena graja, da bi moralo sodišče ob tako ugotovljenem dejanskem stanju obe zadevi skupno obravnavati v enotnem postopku, ne more biti sprejemljiva.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izčrpnim zaslišanjem priče P. preverilo tožnikovo izpoved in navedbe tožbe ter nadalje z izvedbo listinskih dokazov pravilno ugotovilo, da po razporeditvi tožnika k toženi stranki ni bilo nikakršne podlage, da se mu izplačuje plača v višini iz zadnje pogodbe o zaposlitvi. Do znižanja njegove plače je prišlo po reorganizaciji JZ, pri čemer je odločilno, da se je zaradi odcepitve posameznih enot zmanjšal obseg njegovega dela, saj so do takrat pristojne skupne službe opravljale posle za vse enote. Nadalje se je po reorganizaciji zavoda zmanjšal obseg za investicijsko nabavno službo tudi iz razloga prenehanja samoprispevka, s čimer se je modernizacija tožene stranke ustavila, hkrati s tem pa ustavila še novogradnja v določenih zdravstvenih domovih. Glede na to, da je prišlo takrat še do priključitve investicijske nabavne službe k finančni službi ter zmanjšanja števila zaposlenih, so s tem nastale pri toženi stranki takšne spremenjene okoliščine, ki so v smislu določbe 133. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) narekovale znižanje tožnikove plače. To pa pomeni obstoj objektivnih razlogov, kot podlaga za presojo klavzule v pogodbi o zaposlitvi z dne 8.7.1992 o nerealizaciji dogovorjenih nalog. Nadalje tudi ni odločilno, da tožena stranka glede tega ni imela sprejetega akta oz. o tem določenih meril, saj je potrebno izhajati iz dejanskih ugotovitev v postopku pred sodiščem prve stopnje o nastalih spremenjenih okoliščinah zmanjšanega obsega tožnikovega dela pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče nadalje opozarja na določbo 62. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 26/91), po kateri določita delodajalec in delavec v pogodbi o zaposlitvi delavčevo osnovno plačo, ob tem da določba 64. čl. navedene KP dejavnosti opredeljuje podlago za določanje delovne uspešnosti. Zato soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka z določitvijo konkretne višine tožnikove plače vključila tudi oceno uspešnosti in zaključkom, da je razlog zmanjšanja obsega tožnikovega dela potrebno šteti kot enega od meril za oceno uspešnosti. Predvsem pa je potrebno poudariti, da je tožnik ves čas prejemal višjo plačo, kot je bila določena s prisilnimi predpisi za tarifni razred delovnega mesta, na katerem je bil razporejen, kar velja tudi za obdobje, ko mu je tožena stranka le to z izpodbijanim sklepom znižala. Zato se v tej zvezi ravnanje tožene stranke ne more šteti za nezakonito.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Tudi ne razlogi, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Glede pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na kasnejši sistem obračunavanja plač pri toženi stranki in dejstva, da se tožniku kot starejšemu delavcu plača ne bi smela zmanjšati, kot tudi ostalih pritožbenih navedb, do katerih se pritožbeno sodišče v tej sodbi ni opredelilo, pa v sporu niso odločilne oz. ne vplivajo na drugačno sodno presojo (1. odst. 375. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odst. 166. čl. v zvezi z določbo 1. odst. 155. čl. ZPP.