VSL sodba II Cp 1508/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od toženk zahtevala solidarno plačilo 41.712,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za prvo in drugo toženko od 26. 7. 2014 dalje do plačila, za tretjo toženko pa od 8. 10. 2014 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna prvi toženki povrniti 36,29 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki 1.631,50 EUR in tretji toženki 111,00 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo. Meni, da bi morala druga toženka kot imetnica industrijskega tira objektivno odgovarjati za nastalo škodo. Postavitev tračnic, ki potekajo ob desnem robu cestišča in imajo med tirnicama deset cm široko režo, pomeni nevarnost za vožnjo kolesarjev. Četudi so tračnice dobro vidne, bi morale biti postavljene najmanj pod kotom 75 stopinj glede na smer vožnje, saj le v takšnem primeru ne bi ogrožale varnosti kolesarjev tudi tedaj, ko jih je zaradi noči, vremena ali prometa težko videti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da druga toženka nima obveznosti po Pravilniku o nivojskih prehodih in Pravilniku o graditvi gradbenih objektov v varovanem pasu ob industrijskem tiru, ker v obravnavani zadevi ne gre za klasičen železniški tir s T profilom, temveč za tramvajske tračnice U profila. Pravilnika namreč obveznosti imetnika industrijskega tira ne pogojujeta z obliko tira. Sodišče svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo, zaradi česar je podana procesna kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Druga toženka je ravnala protipravno tudi zato, ker ni ustrezno zaščitila tirov in tako onemogočila nastop škodnih dogodkov. Zavarovanec prve toženke, K. d.o.o., je za škodni dogodek krivdno odgovoren, saj s cestišča ni odstranil nanosa peska. Po pogodbi o dodelitvi koncesije je dolžan redno vzdrževati ceste v skladu s Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, navedeni pravilnik pa v 15. členu določa, da redno vzdrževanje obsega tudi čiščenje prometnih površin, tako da je omogočen varen in neoviran promet. Pesek bi moral odstraniti že zato, ker ga je v okviru opravljanja zimske službe sam posul po cestišču oziroma bi moral na nevarnost, ki izvira iz neodstranjenega peska, opozoriti koncedenta in uporabnike. Iz izvedenih dokazov ni mogoče razbrati, kakšne so bile obveznosti JP, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica za škodni dogodek ni soodgovorna, saj se je poškodovala zaradi odmikanja nanešenemu pesku na nevarno postavljene industrijske tire. Protispisna je ugotovitev, da je imela tožnica za vožnjo na voljo 94 cm poti, saj je imela zaradi peska na cestišču na voljo le 10 do 15 cm poti. Ugotovitve sodišča, da bi morala tožnica sestopiti s kolesa ali zaviti čimbolj pravokotno na smer postavljenih tračnic, so protispisne, saj tožnica ni imela namena prečkati cestišča, temveč z vožnjo nadaljevati v isti smeri, poleg tega je bil v času škodnega dogodka relativno gost promet osebnih vozil, ki takšnega manevra tožnice ni dovoljeval. Kolesarska steza ni bila vrisana na cesti, po kateri se je peljala tožnica, temveč izven poteka samega cestišča, nekaj metrov naprej od mesta padca. Tako označena pot se na kraj nesreče ne nanaša, saj vsak znak velja šele od njegove talne označbe dalje. Poleg tega tožnica talne oznake ni videla in zanjo tudi ni vedela, saj se je po tej poti peljala prvič po desetih letih. Slednje sta izpovedala tožnica in M. O., vendar se sodišče do njunih izpovedb ni opredelilo, čeprav so za presojo soprispevka tožnice bistvene. Posledično je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, obenem pa je podana procesna kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženkam, ki nanjo niso odgovorile.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica v obravnavani zadevi od toženk zahteva solidarno plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela dne 2. 6. 2011, ko je pri vožnji s kolesom zapeljala v režo tračnice industrijskega tira, padla in se poškodovala. Navaja, da je v režo tračnice zapeljala zato, ker se je ob desnem robu cestišča nahajala večja količina peska, ki jo je želela obvoziti. Zavarovanec prve toženke, podjetje K. d.o.o., naj bi za škodo krivdno odgovarjal, ker na mestu padca kolesarska proga ni bila ustrezno označena, niso bili postavljeni znaki, ki bi kolesarje opozarjali na pretečo nevarnost ter s cestišča ni bila odstranjena večja količina peska. Druga toženka naj bi bila kot lastnica tračnice za nastalo škodo objektivno odgovorna, saj tračnica z 10 cm režo predstavlja nevarno stvar. Odgovornost druge toženke utemeljuje tudi s pravili o krivdni odškodninski odgovornosti, ker druga toženka reže na tračnici ni zavarovala z gumo in tako onemogočila nesreč, ker ni postavila ustreznih znakov za nevarnost, pa tudi zato, ker je industrijski tir cestišče prečkal pod premajhnim kotom, upoštevaje določila Pravilnika o nivojskih prehodih oz. je bil od cestišča premalo oddaljen, glede na določbe Pravilnika o graditvi gradbenih objektov v varovanem pasu ob industrijskem tiru. Plačilo odškodnine terja tudi od tretje toženke, pri kateri je imela druga toženka zavarovano odškodninsko odgovornost.

6Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tračnica ne predstavlja nevarne stvari in tako objektivna odškodninska odgovornost druge toženke ni podana. Objektivna odgovornost je namreč pridržana le za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in iz katerih običajno izvira obsežna škoda. Gre za stvari, ki so same po sebi bolj nevarne za življenje in zdravje ljudi ali dobrin in ne za nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni v vsakodnevnem življenju. Kot je že prvo sodišče pojasnilo, tračnica z 10 cm režo za kolesarja ne predstavlja večje nevarnosti kot razpoke v asfaltu, grbine, korenine, robovi jaškov in podobno. Razumljivo je, da vožnja vzdolž tračnice oz. prečkanje tračnice terja večjo pazljivost kot vožnja po povsem ravnem terenu, vendar pa je mogoče že z nekaj skrbnosti – prečkanjem tračnice pod pravim kotom, poškodbe preprečiti in tako ni zadoščeno kriteriju, ki se zahteva za objektivno odgovornost. Postavitev tračnice skoraj vzporedno s potekom ceste ni nevarna tudi zato, ker je tračnica od desnega roba cestišča na mestu padca oddaljena 94 cm, kar zadošča za varno vožnjo kolesarjev. Če torej kolesar v skladu s pravili cestnega prometa vozi ob desnem robu cestišča, do vkleščenja kolesne gume v režo ne more priti.

7Pravilna je tudi nadaljnja presoja prvostopenjskega sodišča, da druga toženka za škodo ni niti krivdno odškodninsko odgovorna. Veljavna zakonodaja drugi toženki ne nalaga, da bi morala postaviti znake za nevarnost ali reže v tračnicah preplastiti z gumo, zato pritožbeni očitek v tej smeri ni utemeljen. Sodišče prve stopnje pri presoji, da druge toženke ne zavezujejo določila Pravilnika o nivojskih prehodih(1) in Pravilnika o pogojih za graditev gradbenih objektov ali drugih objektov, saditev drevja ter postavljanje naprav v varovalnem progovnem pasu in v varovalnem pasu ob industrijskem tiru,(2) ni zmotno uporabilo materialnega prava, odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Pravilnika namreč predpisujeta pogoje križanja železniške proge s cesto oz. minimalno oddaljenost železniške proge (ali industrijskega tira) od ceste, vendar pri tem pojma železniške proge ne definirata. Tako je potrebno uporabiti definicijo železniške proge, kot jo določa Zakon o varnosti cestnega prometa-1 v prvem odstavku 23. člena, ki železniško progo opredeljuje kot vsako speljano pot s tirnicami za promet, razen tramvajske proge. Pritožnica dejanski ugotovitvi, da v obravnavani zadevi ne gre za klasičen železniški tir T profila, temveč za tramvajske tračnice z U profilom, ne nasprotuje, posledično pa očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

8Tudi sicer pravilnika druge toženke ne zavezujeta, saj je bila tračnica zgrajena, še preden sta stopila v veljavo. Pravilnik o nivojskih prehodih je v 55. členu glede obstoječih nivojskih prehodov določal prehodno obdobje, v katerem je potrebno zagotoviti njihovo ustreznost z določili pravilnika, ki pa se do dneva škodnega dogodka še ni izteklo (tožnica tega niti ni zatrjevala) in tako druga toženka že iz tega razloga obveznosti po navedenem pravilniku ni mogla imeti. Enako velja glede Pravilnika o pogojih za graditev gradbenih objektov ali drugih objektov, saditev drevja ter postavljanje naprav v varovalnem progovnem pasu in v varovalnem pasu ob industrijskem tiru, ki v zatečeno stanje ne posega. Slednji namreč določa zgolj, da se obstoječi objekti, ki niso zgrajeni v skladu s pogoji pravilnika, lahko rekonstruirajo le pod pogojem, da se že obstoječe odstopanje z rekonstrukcijo ne poveča (34. člen).

9Pritožnica nadalje nasprotuje presoji, da zavarovanec prve toženke, K., d.o.o., za nastalo škodo ni odgovoren. Sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da v skladu s pogodbo o podelitvi koncesije zavarovanec prve toženke ni imel obveznosti označevanja kolesarskih prog in postavljanja znakov za nevarnost, nasprotuje pa odločitvi, da ni bil dolžan čistiti cestišč. Slednje po tožničinem prepričanju izhaja iz 2. člena pogodbe o podelitvi koncesije, ki koncesionarju nalaga obveznost rednega vzdrževanja ceste, kamor v skladu s 13. členom Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest(3) sodi tudi čiščenje prometnih površin. Pritožbena graja ni utemeljena. Navedeni pravilnik čiščenje cest kot samostojno vzdrževalno delo ureja v 23. členu, poleg tega pa čiščenje omenja tudi v okviru rednega vzdrževanja prometnih površin. 15. člen pravilnika tako določa, da redno vzdrževanje prometnih površin obsega popravila lokalnih poškodb in čiščenje prometnih površin. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, lahko Občina posamezna vzdrževalna dela zaupa različnim koncesionarjem, čemur v pritožbi pritrjuje tudi pritožnica. Zgolj na podlagi ugotovitve, da zavarovanec prve toženke vzdržuje občinske ceste, tako ni mogoče sklepati, da je zadolžen tudi za njihovo čiščenje, kot to želi prikazati pritožba. V pogodbi o podelitvi koncesije (priloga B14) ter v Splošnih zahtevah za vzdrževanje cest (priloga B15) so bila taksativno navedena vzdrževalna dela, ki jih je Občina prenesla na zavarovanca prve toženke. Med njimi čiščenje prometnih površin ni bilo navedeno, je pa bila navedena obveznost vzdrževanja prometnih površin. Kaj vse slednja obsega, je bilo natančneje določeno v točki 3.2 Splošnih zahtev, v skladu s katero vzdrževanje prometnih površin obsega zgolj popravila lokalnih poškodb, t.j. krpanje udarnih jam in mrežastih razpok, polaganje asfaltne prevleke, zalivanje posameznih razpok, stikov in reg, rezkanje zglajenih asfaltnih površin, posipanje s peskom ter popravila drugih poškodb. Iz besedila Splošnih zahtev in pogodbe o podelitvi koncesije je tako razvidno, da čiščenje prometnih površin na zavarovanca prve toženke ni bilo prenešeno. To je ob zaslišanju potrdil tudi predstavnik zavarovanca prve toženke, A. A., ki je povedal, da K., d.o.o. izvaja zimsko službo in ceste posipa s peskom, vendar po koncu zimske sezone ne odstranjuje peska s cestišča, saj je Občina to nalogo zaupala drugemu koncesionarju, JP. Sami odstranjujejo pesek le v posebnih situacijah, npr. ob kakšni nesreči ali na poseben poziv. Pojasnil je tudi, da ima K., d.o.o., lastno pregledniško službo, ki pa ne preverja, ali se na cestišču nahaja pesek, saj slednje opravlja pregledniška služba JP. Tako tudi pritožbena navedba, da bi moral zavarovanec prve toženke o neodstranjenem nanosu peska obvestiti koncedenta in uporabnike ceste, ni utemeljena.

10Katere vse obveznosti so bile s strani Občine prenesene na JP, v obravnavani zadevi ni pomembno, odločilna je namreč zgolj ugotovitev, da čiščenje cestišča ni bila obveznost prve toženke. Sicer pa ne drži, da bi sodišče prve stopnje brez podlage v izvedenih dokazih zaključilo, da je bilo čiščenje cestišča zaupano JP. O tem je, kot že rečeno, ob zaslišanju izpovedal A. A.

11Ker glede na zgoraj navedeno pasivna legitimacija toženk ni podana, se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem tožničine soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka. Brezpredmetne so tako pritožbene navedbe, da tožnica za škodni dogodek ni soodgovorna, ker se je zgolj odmikala nanešenemu pesku, da se zaradi gostega prometa pesku ni mogla izogniti s prečkanjem tračnice pod pravim kotom, da se znak za obvezno pot kolesarja na mesto nesreče ne nanaša in da tožnica zanj sploh ni vedela. Pritožbeno sodišče se do teh pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj na odločitev v zadevi ne bi mogle vplivati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 85/2008.

Op. št. (2): Ur. l. SRS, št. 2/1987.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 62/1998.