VDSS sodba Pdp 1199/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

„1. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 9.993,18 EUR.

2. Kar zahteva tožeča stranka več (to je razliko od prisojenega zneska do vtoževanega zneska 23.435,98 EUR), se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 1.693,75 EUR in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri ..., v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 150,47 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo, svoje stroške odgovora na pritožbo pa tožena stranka krije sama.

1Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku glavnice 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2011 dalje do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko 17. 6. 2014 (točka I izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka iz tega naslova več (to je razliko od prisojenega zneska 4.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2011 do 17. 6. 2014 do vtoževanega zneska 23.435,98 EUR s pp), je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 354,37 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega 8 dnevnega roka po tem sklepu, da ne bo izvršbe (točka III izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh treh razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je 50 % soprispevek, ki ga je ugotovilo sodišče, v nasprotju z odločilnimi dejstvi, razlogi sodbe o vsebini listin so tudi v nasprotju z listinami. Priča A.A. je potrdil navedbe tožnika o načinu dela in pomanjkanju konkretnih navodil glede manipulacije s težkimi železnimi ploščami (t. i. „komadi“). To sta potrdila tožniku nadrejena delavca B.B. in C.C.. Slednji je povedal, da mu je znano, da način manipulacije s tako težkimi komadi, kot je to izvajal tožnik in njegovi sodelavci, ni varen in ni primeren, pa kljub temu ni nikogar opozoril na to. Vse priče so tudi potrdile, da so bila tla, kjer se je opravljalo delo, mastna in mokra. To pomeni kršitev pravil o zagotavljanju čistega in varnega delovnega okolja. Ni pomembno, da je tožnik že nekaj časa opravljal delo in bil zanj usposobljen, ampak da tožnik in sodelavci niso imeli jasnih navodil, kako manipulirati s tako težkimi kovinskimi ploščami. Tožnik se je moral znajti sam, čeprav za kaj takšnega ni bil usposobljen niti ni imel na voljo ustreznih, konkretnih navodil ter delovnih sredstev ali pripomočkov. S tem, ko sodišče odločitev o soprispevku utemeljuje s tem, da bi moral pred manipulacijo privariti „uho“ na kovinsko ploščo in preveriti, na kakšnih tleh stoji, je bistveno kršilo določila postopka, saj je odločilo mimo navedb strank, brez trditvene podlage. Za celotno škodo je odgovorna tožena stranka. Glede višine odškodnine navaja, da dosojen znesek ne ustreza standardu pravične in primerne denarne odškodnine za obseg škode, kot jo je utrpel. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je utrpel kar tri različne poškodbe. Dolgo je prestajal telesne bolečine, in sicer stalne hude telesne bolečine 10 dni, nato še občasne ob posameznih posegih, srednje hude bolečine več dni in nato še lahke telesne bolečine en mesec. Občasno se bolečine še pojavljajo, o čemer je izpovedal, prestajati pa jih bo moral pri daljših prisiljenih držah telesa, pri hoji po stopnicah. Prestal je številne preglede v travmatološki ambulanti, izpostavljen je bil RTG sevanju, oviran je bil pri hoji in ostalih aktivnostih. Če bi bilo to pravilno vrednoteno, bi mu bilo treba iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti priznati vseh 9.000,00 EUR. Nekoliko prenizko je prisojena tudi odškodnina za strah. Na tožnika se je zrušila kovinska plošča velikosti stene, zato je utrpel hud primarni strah. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil zaskrbljenost za uspešen končni izid zdravljenja. Zlasti opisanemu dalj časa trajajočemu sekundarnemu strahu bi moralo sodišče dati ustreznejšo težo, zato bi mu moralo iz tega naslova prisoditi vseh zahtevanih 1.500,00 EUR. Ker je škodni dogodek bistveno vplival na razvoj težav in je bila pri njem ugotovljena III. kategorija invalidnosti, je prenizko dosojena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Opustil je vse prostoročne aktivnosti, čemur sodišče ni dalo ustrezne teže. Zato je 5.000,00 EUR iz tega naslova prenizko in bi moralo sodišče prisoditi vseh zahtevanih 8.500,00 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti ter toženi stranki naloži povrnitev vseh njegovih stroškov postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede soprispevka tožnika, je zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pa je odločitev materialnopravno pravilna.

6Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi listinami, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vso listinsko dokumentacijo, ki jo je upoštevalo pri svoji odločitvi. Pravzaprav tožnik v pritožbi izraža predvsem nestrinjanje z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik v 50 % soprispeval k nastali škodi. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP glede zatrjevanega odločanja mimo trditvene podlage, s tem ko je sodišče upoštevalo ugotovitve izvedenca iz varstva pri delu, da bi moral tožnik pred manipulacijo s kovinsko ploščo očistiti tla. Gre za mnenje izvedenca glede okoliščin, v katerih se je zgodila nezgoda. Zato v tem smislu ni mogoče trditi, da bi morala tožena stranka to okoliščino posebej zatrjevati že pred angažiranjem izvedenca, temveč zadošča, da je zatrjevala, da je do nezgode prišlo zaradi neustreznega in neprevidnega ravnanja tožnika, ter da je v dokazovanje tega dejstva predlagala postavitev izvedenca iz varstva pri delu.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na delu pri toženi stranki 23. 2. 2011 pri obdelovanju kovinske plošče dimenzije 1,5 m x 1,5 m, ki je bila težka preko 250 kg in je prišlo do zdrsa oziroma padca te plošče na tožnika, ko je hotel ploščo odstraniti. Ko se namreč plošča obdeluje v navpičnem položaju, se privije na obod (kotnik), z brusilko pa se obdelajo vsi ostri robovi. Ko je moral tožnik, ko je zaključil z obdelovanjem kovinske plošče, le-to odstraniti, je kavelj na verigi zataknil za obstoječo izvrtino na plošči ter ploščo dvignil z dvigalom. Pri tem manevru je prišlo do zdrsa, saj je odvil obod oziroma vijak, da bi lahko ploščo dvignil še preden je veriga oziroma kavelj preprečil zdrs oziroma padec. Ko je plošča padla na tožnika, je ni mogel vrniti v prvotni položaj, pri tem pa mu je tudi spodrsnilo, ker je bilo na tleh olje pomešano z vodo oziroma emulzija.

8Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval, v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Po 131. členu OZ je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo. Po 171. členu OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmernega zmanjšanja odškodnine.

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri delu tožnika za nevarno dejavnost, prav tako pa tudi, da je tožena stranka kršila predpise, ki se nanašajo na varstvo in zdravje delavcev pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.). Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil nejasen način manipulacije z obdelovanci, to je s kovinskimi ploščami, ter da je bil način prenašanja obdelovanca prepuščen vsakemu posameznemu delavcu. Ker je šlo za obdelovance, ki so bili zelo težki (predmet obdelave v obravnavani nezgodi je tehtal 283 kg), tožena stranka odločitve o tem, kako bodo delavci opravljali delo, ni smela prepuščati naključju oziroma delavcem, čeprav so bili ti izkušeni. Tudi delovodji ni bilo znano, kakšen je ustrezen in pravilen način prenašanja plošč. Zato je to še manj mogoče pričakovati od podrejenih delavcev oziroma od delavcev, ki so delo opravljali. Izvedenec je ugotovil, da način prenašanja obdelovanca tako, da se z verigo in odprtim kavljem kavelj zatakne za obstoječo izvrtino na plošči, ni ustrezen in varen način prenašanja obdelovanca, saj takšen kavelj drži obdelovanec le v primeru, ko je veriga napeta. Ob vsakem popuščanju verige npr. pri odlaganju bremena, naslanjanju bremena na podlago in podobno, pa se lahko takšen kavelj samodejno sprosti in iztakne z obdelovanca. To, da bi si delavci kar sami na obdelovance poljubno navarili „ušesa“ za transport z dvigalom, je izvedenec ocenil kot neprimerno. V konkretnem primeru je bil zadnji vijak, ki naj bi zadrževal obdelovanec pred padcem, preveč odvit, morda zaradi predolgega odvijanja ali zaradi vibracij in ni vzdržal obdelovanca na kotniku. Ta tehnika je po mnenju izvedenca napačna in ne upošteva pravil varnega pristopa, kjer bi bilo potrebno obdelovanec (najprej) pripeti na verigo dvigala in šele v popolnoma vpetem položaju obdelovanca na kotniku nato popuščati oziroma odviti pritrdilne vijake.

10Kot izpostavlja sodišče prve stopnje, bi bil potreben dokumentiran in izdelan tehnološki postopek za delo s kovinskimi ploščami, in sicer ne zgolj za obdelavo s strojem, ampak tudi za manipulacijo obdelovancev, sploh ko gre za tako težke obdelovance in njihovo manipulacijo z mostnim dvigalom. Tožnik bi moral biti dodatno poučen in jasno informiran o načinu pritrjevanja plošč na dvigalo. Prav tako ni bilo predloženo potrdilo o pregledu in preizkusu uporabljenega mostnega dvigala in pomožnih dvižnih sredstev (verig s kavlji). Na tleh je bila tudi emulzija, ki po mnenju izvedenca ni imela neposrednega vpliva na vzrok nastanka nezgode, je pa zmanjševala trenje pri opiranju tožnika ob tla, ko je skušal s svojo močjo zadržati obdelovanec med padanjem in je s tem povzročila zdrs tožnika.

11Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik oseba, ki ima certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji, da je usposobljen za operaterja na CNC stroju, da ima potrdilo o zaključenem izobraževanju za obdelovalca kovin, več let delovnih izkušenj in da je torej strokovno dovolj usposobljena oseba z izkušnjami s področja obdelave kovin, torej mu delo z obdelovalnimi stroji in kovinskimi obdelovanci ni tuje in neznano. Moral bi znati oceniti in se zavedati, da tako težkega obdelovanca (283 kg) ni mogoče z gotovostjo zadržati zgolj s svojo močjo, če pada oziroma drsi, četudi je v njegovem navpičnem položaju za zadržanje v ravnovesju potrebno relativno majhna horizontalna sila.

12Ker je bila očitno ustaljena praksa pri toženi stranki, da se odvije pritrdilne vijake še pred pripenjanjem kavlja verige, iz navedb v spisu pa ni jasno, ali je bil ta zadnji vijak v tem primeru prekratek oziroma preveč odvit in je zato sprostil vpetje obdelovanca ali pa je bil poškodovan, bi lahko tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ravnal drugače in preprečil poškodbo, saj je glede na omenjene izkušnje in velike količine obdelanih podobnih obdelovancev to vedno izvedel uspešno. Na obdelovanec bi lahko tudi navaril ušesa za pripenjanje kavlja, s čimer bi lahko pripel obdelovance že v spetem stanju na stroju. Lahko bi tudi delal na enak način kot v dotedanjih primerih, torej s popuščanjem vijakov, a v varnem območju, z ne preveč odvitim zadnjim vijakom oziroma z dovolj dolgimi vijaki, ki bi omogočali večje popuščanje vpetja za lažje pripenjanje kavlja verige, a hkrati še vedno dovolj prostega navoja za omogočanje varovanja proti samodejnemu odvitju matice in padcu obdelovanca. Od tožnika pa bi bilo utemeljeno pričakovati, da bo znal pravilno ukrepati v takšni izredni situaciji. Ni torej preveril vijaka in njegove dolžine, niti ni pred manipulacijo z obdelovancem nanj privaril ušes za pritrditev na kavelj ter ni preveril na kakšnih tleh stoji in jih počistil. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek ocenilo v višini 50 %. Pritožba tožnika utemeljeno uveljavlja, da je tako ugotovljeni soprispevek previsok ter ga pritožbeno sodišče glede na izpostavljene okoliščine primera ocenjuje na 10 %.

13Pritožba tožnika pa ni utemeljena v delu, v katerem se zavzema za zvišanje odškodnine po posameznih postavkah iz 179. člena OZ, po katerem pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta torej načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine.

14Tožnik se sicer pritožuje zoper celotno sodbo, vendar pa pritožba izrecno ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da nastanek hernije diska, zaradi česar je bil tožnik kasneje dvakrat operiran, ni v vzročni zvezi s poškodbo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke nevrologinje, doc. dr. D.D., ugotovilo, da nastanek kile (hernije) medvretenčne ploščice ni v nikakršnem razmerju s poškodovanjem tožnika. Zato tudi vseh posledic, ki so pri tožniku podane zaradi hernije diska, ni mogoče upoštevati pri določitvi odškodnine.

15Tožnik v pritožbi, ko izpodbija višino odškodnine, navaja tri poškodbe, ki jih je utrpel in jih je pri dosoji odškodnine upoštevalo sodišče prve stopnje, in sicer odrgnino obeh sramnih predelov, rano na levem palcu - ureznino in odrgnino na levem stegnu. Ugotovitve sodišča prve stopnje so bile, da je bila odrgnina na zunanji strani levega stegna vidna, pritisk na tem delu stegna je bil zmerno boleč, na jagodici levega palca pa je bila 2 cm dolga plitva razpočna rana, ki ob pregledu ni več krvavela. Na RTG posnetkih medenice, levega kolka in palca na levi roki ni bilo videti poškodb kosti. Posledice nesreče, ki so torej predmet odškodnine, so torej 2 cm x 0,2 cm velika bleda brazgotina na levem palcu, pri čemer je gibljivost sklepa palca popolna in ni boleča, na levem stegnu pa velika bleda diskoloracija kože v izmeri 3 cm x 0,8 cm. Tožnik je utrpel odrgnino obeh sramnih predelov, v tej poškodbi so bile stisnjene plasti kože in podkožnih struktur na sramnem predelu, kar je imelo za takojšnjo posledico bolečnost na pritisk. Narava poškodbe pa je bila takšna, da posebnega zdravljenja ni potrebovala. Bolečine so prenehale v nekaj dneh. Pri poškodbi prsta pa so bili prekinjeni vsi sloji kože in del podkožja, kar je imelo za posledico takojšnje bolečine in krvavitev. Na rani je bilo potrebno napraviti toaleto, zacelila pa se je v enem do dveh tednih z brazgotinskim tkivom, ki pa nima enakih bioloških lastnosti kot normalna koža na istem mestu, temveč je biološko manj vredna. Pri odrgnini na levem stegnu so bili odgrnjeni povrhnji sloji kože, kar je imelo za posledico bolečnost in kapilarno krvavitev. Posebnega zdravljenja razen toalete poškodba ni potrebovala. Kraste, modrice in bolečnost so izginile v enem tednu, trajnih posledic pa takšne poškodbe ne zapustijo.

16Glede višine odškodnine pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožnik prvotno postavil tožbeni zahtevek tako, da je zahteval plačilo nepremoženjske škode v višini 19.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dni zamude dalje (15. 10. 2011) do plačila, s tem, da je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval 9.000,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 8.500,00 EUR. Po uvedbi stečaja nad toženo stranko je tožbeni zahtevek modificiral tako, da je zamudne obresti omejil na čas od 15. 10. 2011 do dneva uvedbe stečajnega postopka, to je do 17. 6. 2014. Tožbeni zahtevek pa je postavil tako, da zahteva plačilo 23.435,98 EUR, kar predstavlja 19.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2011 do 17. 6. 2014. Kljub navedeni modifikaciji tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje za tožnika ločeno ugotovilo obstoj glavnice in od te glavnice priznalo obresti. To sicer ne predstavlja kršitve določb postopka, saj je sodišče prve stopnje s tem dejansko upoštevalo tožbeni zahtevek, le da ni samo opravilo preračuna zneska glavnice, skupaj z zahtevanimi obrestmi. Kot je navedeno v nadaljevanju, je pritožbeno sodišče po delni ugoditvi pritožbi izračunalo terjatev tožnika v skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom, torej je pri dosoji zneska opravilo tudi izračun zahtevanih zamudnih obresti od višje dosojenega zneska glavnice, zato ni ločeno odločilo o glavnici in zamudnih obrestih od te glavnice.

17Glede trajanja in intenzitete bolečin oziroma nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so hude bolečine trajale 10 dni po poškodbi, občasne hude je imel ob instrumentalnih manipulacijah, torej pri prevezah in ob pritisku na udarjene predele, kar je trajalo skupaj en dan, šteto kumulativno. Hude bolečine so skupaj trajale 11 dni, srednje hude 3 dni, neprestane lahke bolečine teden po oslabitvi neprestanih hudih bolečin, občasne lahke bolečine pa je tožnik trpel ob pritisku na poškodovana mesta. Lažje telesne bolečine so trajale 14 dni. Tožnik je bil petkrat na pregledu izpostavljen ionizirajočemu žarčenju RTG, kar je škodljivo za organizem, opravil je ultrazvočno preiskavo trebuha, kar je neprijetno, 14 dni so mu vsak drug dan previjali odrgnino in rano na palcu, kar je bilo zamudno in neprijetno, 14 dni je bila njegova zunanjost prizadeta zaradi odrgnine na stegnu in rane na palcu, dvakrat pa je bil na pregledu pri kirurgu in splošnem zdravniku, kar je bilo zamudno in povezano z neprijetnostmi kliničnega pregleda. nadalje je bil tožnik 14 dni oviran pri delu z levo roko, 10 dni pa je s težavo hodil. Vse navedeno utemeljuje odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Tožnik torej neutemeljeno navaja, da bi moral prejeti višji znesek odškodnine, saj so ugotovljene posledice oziroma bolečine in nevšečnosti pravilno ugotovljene in tudi pravilno ocenjene v skladu z obstoječo sodno prakso v podobnih primerih.

18Glede strahu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil povzročen z nenadnim, nepričakovanim, bolečim in za telo agresivnim dogodkom, ki se ga je tožnik ustrašil. Strah je trajal nekaj sekund, dokler je plošča pritiskala na tožnikovo telo, nadalje pa je tožnik do pregleda v bolnišnici trpel strah, ali ima kakšne hujše poškodbe medenice. Strah ni bil tako intenziven, da bi se moral zdraviti pri psihiatru oziroma jemati pomirjevala. Tožniku je bilo tudi kmalu jasno, da poškodbe niso takšne, da bi bile trajne, tožnik tudi ni bil dolgo časa stisnjen v strahu pod ploščo. Zato je odškodnina 1.000,00 EUR primerna oziroma je neutemeljeno tožnikovo zavzemanje za višjo odškodnino iz naslova strahu.

19Sodišče prve stopnje je tožniku tudi za zmanjšanje življenjskih aktivnosti odmerilo primerno odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Pri tožniku niso bile ugotovljene takšne posledice, ki bi utemeljevale višjo odškodnino iz navedenega naslova. Tožnik dejansko s pritožbenimi navedbami zasleduje zvišanje odškodnine tako, da poudarja težave, ki so posledica hernije diska, ne pa poškodb, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje in katere niso pustile trajnih posledic.

20Sodišče prve stopnje je tožniku, brez upoštevanja soprispevka, dosodilo odškodnino za negmotno škodo v skupni višini 9.000,00 EUR, skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, in sicer 3.000,00 EUR iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja, 1.500,00 EUR za strah in 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je podan soprispevek tožnika v višini 50 %, je zaradi tega navedeni znesek 9.000,00 EUR znižalo na 4.500,00 EUR, skupaj z zahtevanimi obrestmi. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je glede tožnikovega soprispevka zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je glede na znesek odškodnine, do katere je tožnik upravičen (9.000,00 EUR), in njegov soprispevek v višini 10 %, tožniku namesto zneska 4.500,00 EUR dosodilo znesek 8.100,00 EUR, pri čemer je samo opravilo preračun zneska, skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, ter tožniku tako, glede na postavljen modificiran tožbeni zahtevek, dosodilo znesek 9.993,81 EUR (5. točka 358. člena ZPP), pri čemer je za obračun obresti upoštevalo programsko aplikacijo, ki jo uporabljajo vsa sodišča v Republiki Sloveniji. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Zaradi delne ugoditve pritožbi in s tem zaradi spremenjenega uspeha v postopku je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) odmerilo stroške tožnika v višini 5.911,93 EUR, tožene stranke pa v višini 1.440,65 EUR. Ob upoštevanju uspeha tožnika v višini 42,63 % oziroma tožene stranke v višini 57,37 %, ter po poračunanju teh je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka tožnika v višini 1.693,75 EUR.

22Ker je tožnik delno uspel v pritožbenem postopku, mu pripada tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP). Tožnik je uspel v višini 3.600,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, izpodbijani del sodbe pa se je glasil na 18.935,98 EUR. Zato je njegov pritožbeni uspeh 19,01 %. V tem obsegu je upravičen do delnega oziroma sorazmernega povračila stroškov pritožbenega postopka: nagrada za postopek po tar. št. 3210 v znesku 628,80 EUR (1,6 x 393,00 EUR), pavšalni znesek za materialne stroške (6002) v višini 20,00 EUR, 22 % DDV, skupno 791,53 EUR, kar glede na uspeh znaša 150,47 EUR.

23Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika ni bistveno pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.