VSL sklep II Cp 904/2016

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I., III. in IV. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v II. točki izreka (sklep o dovolitvi spremembe tožbe) potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9878/2015 z dne 2. 2. 2015 tudi v prvi in tretji točki izreka (I. točka izreka) ter dovolilo spremembo tožbe (II. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti avtorsko nadomestilo oz. odškodnino v višini 49.130,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 40.941,76 EUR za čas od 25. 1. 2013 dalje do plačila in od zneska 8.188,35 EUR za čas od 10. 12. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo 2.244,42 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Tožena stranka vlaga pritožbo zoper odločbo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. zavrže. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi poudarja, da sta v določenih primerih stvarna in procesna legitimacija ločeni. Takšen primer je primer zastopanja kolektivnih organizacij, ko se uveljavljajo t. i. male avtorske pravice. To pomeni, da gre za prenos terjatve v izterjavo, s katero upnik pridobi procesno legitimacijo, ne pa tudi materialnopravne legitimacije. Tožeča stranka je kot mandatar procesno legitimirana za vložitev tožbe, vendar le, če bi zahtevala oz. dokazala, da izterjana sredstva pripadejo avtorju, ki ga zastopa. ZASP v drugem odstavku 151. člena jasno razmejuje med procesno in stvarno legitimacijo. Avtor ostane imetnik avtorske pravice in kolektivni organizaciji preda le možnost za njeno uveljavljanje. Gre za indirektno zastopstvo. Drugačno pojmovanje bi bilo nelogično, saj avtor na kolektivno organizacijo ne prenese avtorske pravice, kolektivni organizaciji niti ne dopusti, da z njegovo pravico razpolaga. To izhaja tudi iz 8. alineje prvega odstavka 146. člena ZASP. Tožeča stranka ni aktivno stvarno legitimirana, saj krši določila ZASP glede aktivnosti, ki jih opravlja, glede predložitve računov avtorjem (za njihovo zastopanje) in zbranih denarnih sredstev ne nakazuje avtorjem. Izpostavlja sklep VS RS DoR 136/2012. Iz dovoljenja URSIL izhaja, da tožeča stranka nima sklenjenih pogodb s tujimi organizacijami, s katerimi bi zastopala tuje založnike v RS, torej ni aktivno legitimirana za zastopanje tujih imetnikov pravic pred slovenskimi sodišči. Tožeča stranka trditev tožene stranke iz vloge z dne 5. 3. 2014 ni prerekala, saj je izhajala iz stališča, da je aktivno legitimirana po samem zakonu. Stališče je v nasprotju s prakso VSL II Cp 1661/2013. Ker naslovno sodišče niti ni preverjalo, ali ima tožeča stranka sklenjene pogodbe s tujimi kolektivnimi organizacijami, je nemogoče trditi, da je avtomatično aktivno (stvarno) legitimirana. Opozarja, da sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa, s katerim bi zavrnilo dokazne predloge tožene stranke. Ker dokazni sklep ni bil sprejet, tožena stranka ni mogla uveljavljati kršitve iz 286.b člena ZPP, saj njeni dokazni predlogi niso bili nikoli zavrnjeni. Izhajajoč iz odločb ESČP, EKČP in prakse Ustavnega sodišča RS jasno izhaja, da ima vsakdo pravico do sodnega varstva, kar v konkretnem primeru pomeni ugotavljanje zakonitosti stališča tožene stranke o odsotnosti aktivne legitimacije tožeče stranke. Le-ta ne zastopa avtorjev, kot bi to morala skladno z dovoljenjem URSIL. Tožena stranka ne more plačevati nadomestila kolektivni organizaciji, če ne ve, ali ta dejansko zastopa imetnike malih avtorskih pravic. Pri tem je treba upoštevati sodbo I Cp 4009/2010, ki povzema stališče U. Sodišče se o trditvah in dokazih glede aktivne legitimacije ni opredelilo. Opredeliti bi se moralo do dokazov, katerih izvedbo je predlagala tožena stranka, ki izkazujejo, da tožena stranka ne opravlja dela skladno z dovoljenjem in kogentnimi določbami ZASP, oz. da zbranih sredstev ne razdeljuje med avtorje, temveč jih uporablja za druge nedovoljene aktivnosti.

Glede višine nadomestila povzema določbo 156. člena ZASP in se sklicuje na sodbo sodišča EU C 395/87, ki je ugotovilo zlorabo prevladujočega položaja v primeru, če razlike tarif niso upravičene z objektivnimi razlikami, ki se nanašajo na situacije v državah članicah. Prav tako je sodišče EU v sodbi C-523/07 ugotovilo, da različno določanje nadomestila za zasebne in javne uporabnike s strani organizacije za upravljanje avtorskih pravic na področju glasbenih del pomeni zlorabo prevladujočega položaja, če za tako razlikovanje ni objektivnega razloga. Pritožnica opozarja na zmotnost stališča sodišča prve stopnje o veljavnosti Tarife 2007. Tarifa je bila sprejeta enostransko, zato ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki bi predstavljal podlago za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Povprečje tarif sosednjih držav znaša 3,33 %, če pa se ne upošteva Avstrije, ki ima bistveno večji BDP, znaša povprečna tarifa 2,57 %. Ob upoštevanju 157. člena ZASP je tožena stranka neupravičeno obogatena zgolj do 2,57 % njenih prihodkov iz radijske dejavnosti. Tožeča stranka teh navedb ni prerekala, zato gre za nesporno, priznano dejstvo. Tožeča stranka je vseskozi trdila, da je Tarifa 2007 zakonito sprejeta, ni pa se opredelila do navedb tožene stranke, da je znašala njena neupravičena obogatitev zgolj 2,57 % od njenih prihodkov iz radijske dejavnosti. Konkretno je bilo med strankama nesporno, da je tožena stranka uporabljala do 70 % avtorsko zaščitenih del v njenem programu. Višina celotnih prihodkov, ki jih je imela, je nesporna in izhaja iz AJPES-a ter mnenja sodnega izvedenca T. H. Tožeča stranka ni zatrjevala posebne zahtevnosti pri uveljavljanju pravic, kar pomeni, da je edini razlikovalni faktor primerljivost tarife (oziroma neupravičene obogatitve) s tujimi organizacijami. Izpostavlja, da se je po izdaji sodbe (15. 1. 2016) seznanila s sodno poravnavo, sklenjeno med tožečo stranko in javnim zavodom R. Iz sodne poravnave izhaja, da je javni zavod za leto 2014 plačal zgolj 1,37 % nadomestila, kar pomeni, da je takšna tudi obveznost tožene stranke. Takšno razlogovanje je skladno z odločbami VS RS II Ips 160/2011, C-523/07 in C 395/87.

Tožeča stranka ni upravičena do plačila civilne kazni, saj tožena stranka ni ravnala s hudo malomarnostjo, ko arbitrarno določenega nadomestila ni plačevala.

Stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do plačila DDV, je napačno. Sodišče ni pojasnilo razloga za odstop od sodne prakse Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cpg 43/2015.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka zahteva od tožene stranke, ki se profesionalno in v pridobitne namene ukvarja z radiodifuzijo (radio), plačilo avtorskega nadomestila za leti 2010 in 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama v vtoževanem obdobju ni bila sklenjena pogodba, s katero bi tožeča stranka toženi dovolila izkoriščanje avtorskih pravic - pravice do radiodifuznega oddajanja glasbenih del. Glede višine terjatve se je tožeča stranka sklicevala na Tarifo za javno priobčitev glasbenih del za radijske postaje iz leta 2007 (v nadaljevanju: Tarifa 2007). Sodišče prve stopnje je zavzelo materialnopravno stališče, da je Tarifa 2007 veljavna in je zahtevku v celoti ugodilo.

6Obsežni pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica izpodbija obstoj aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke, niso utemeljeni. Navedene očitke je sodišče prve stopnje izčrpno obravnavalo v 19. in 20. točki obrazložitve ter jih kot neutemeljene pravilno zavrnilo. V konkretnem primeru se obravnava pravica radiodifuznega oddajanja (30. člen ZASP). V drugem odstavku 22. člena ZASP je določeno, da uporaba dela v netelesni obliki (priobčitev javnosti) obsega tudi pravico radiodifuznega oddajanja. V prvi točki prvega odstavka 147. člena ZASP je določeno obvezno kolektivno upravljanje v primeru priobčitve neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice). Pooblastilo tožeče stranke za uveljavljanje teh pravic temelji na prvi točki prvega odstavka 147. člena ZASP, kar pomeni, da tožečo stranko kot kolektivno organizacijo za uveljavljanje malih glasbenih pravic pooblašča že zakon(1). Enak zaključek izhaja iz drugega odstavka 151. člena ZASP: dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu preneseno na kolektivno organizacijo, avtor teh pravic ne more osebno upravljati. Ker je tožeča stranka na podlagi zakonskega določila pooblaščena za uveljavljanje malih avtorskih pravic, se tožena stranka, ki je nesporno uporabljala avtorska dela, plačila svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na nepravilnosti v notranjem mandatnem razmerju med avtorji in kolektivno organizacijo(2) (8. točka 146. člena ZASP), torej na razmerje, v katerem ni udeležena.

7Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča DoR 136/2012(3) (v zvezi s sodbo VSL II Cp 2435/2011) in na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1661/2013. Na teh odločbah gradi očitke, da tožeča stranka ni avtomatično aktivno (stvarno) legitimirana, (predvsem) ker krši aktivnosti, ki jih opravlja, sodišče pa ni preverjalo, ali ima tožeča stranka sklenjene pogodbe s tujimi kolektivnimi organizacijami. Pritožbeno sodišče, enako kot v sodbi VSL II Cp 2939/2015 z dne 3. 2. 2016, pojasnjuje, da navedeni primeri obravnavajo mehanične pravice, za katere zakon ne predvideva obveznega kolektivnega upravljanja(4). Ne gre za primere, ki bi bili primerljivi z obravnavanim. Navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za zastopanje tujih imetnikov pravic pred slovenskimi sodišči, ker s tujimi organizacijami ni sklenila pogodbe, niso utemeljene, saj repertoar tožeče stranke predstavljajo vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. To pomeni, da tudi tujci uživajo varstvo avtorske pravice po določbah ZASP (II Cp 1133/2012, II Cp 1356/2012).

8Tožena stranka v tretjem odstavku na 4. strani pritožbe ni konkretizirano opredelila dokazov, glede katerih sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa, zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih zatrjevanj ne bo opredeljevalo.

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo podanost temelja tožbenega zahtevka (81. člen ZASP, 198. člen OZ), saj je tožena stranka avtorsko varovana dela uporabljala brez dovoljenja tožeče stranke. Zato tožeči stranki dolguje nadomestilo za neupravičeno uporabo avtorsko varovanih del.

10Pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje o veljavnosti Tarife 2007, ki jo je tožeča stranka sprejela 5. 1. 2007, veljati pa je pričela z dnem objave v Uradnem listu RS, št. 3/07 (12. 1. 2007). ZASP- D, ki je bil sprejet 15. 12. 2006, je pričel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS, št. 139/2006 z dne 29. 12. 2006. Novela ZASP-D je bila tako sprejeta in objavljena, še preden je bila sprejeta Tarifa 2007, pričela pa je veljati le dan kasneje kot Tarifa 2007. V času sprejemanja Tarife 2007 je tako veljal ZASP, ki še ni bil noveliran z ZASP-D, medtem ko je ZASP-B predvidel, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije in reprezentativna združenja uporabnikov(5). Poleg tega je bil prvi odstavek poglavja II – Javno oddajanje – tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 28/98, 25/05, v nadaljevanju: Pravilnik 1998), razveljavljen z odločitvijo Ustavnega sodišča RS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005, razveljavitev pa je začela učinkovati po preteku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu RS. Tarifa Pravilnika 1998 ima v skladu s prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B naravo veljavnega sporazuma o tarifi po določbah ZASP-B, vendar pa je bil prvi odstavek poglavja II - Javno oddajanje po pričetku uveljavitve ZASP-B, ki je začel veljati 2004, razveljavljen(6). Iz navedenega izhaja, da Tarifa 2007 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel ZASP-B (drugi odstavek 156. člena ZASP), saj jo je tožeča stranka sprejela enostransko, brez sodelovanja reprezentativnih organov. To pa pomeni, da so pritožbene navedbe tožene stranke, ki izpodbija veljavnost Tarife 2007 kot podlago za določitev višine neupravičene obogatitve, utemeljene.

11Ker je sodišče prve stopnje pri presoji višine neupravičene obogatitve tožene stranke materialnopravno zmotno uporabilo Tarifo 2007, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP sodbo v I., III. in IV. točki izreka razveljavilo. V ponovljenem sojenju bo moralo prvo sodišče ponovno odločiti o višini zahtevka, glede česar obstoji vrzel v avtonomnem pravu, saj med pravdnima strankama, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pogodba o uporabi avtorskih del ni bila sklenjena, Tarifa 2007 pa je neveljavna. Zato bo moralo sodišče prve stopnje pri presoji višine obogatitve tožene stranke upoštevati 156. člen ZASP, ki v tretjem odstavku določa način določitve primerne tarife za uporabo zaščitenih avtorskih del. Slednji določa, da je treba pri določitvi primerne tarife upoštevati zlasti celotni bruto prihodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela. Če pa to ni mogoče, je treba upoštevati celotne bruto stroške, povezane z uporabo; pomen avtorskega dela za dejavnost uporabnika; razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena; razmerje med pravicami, ki se upravljajo kolektivno ali individualno; posebno zahtevnost kolektivnega upravljanja pravic zaradi določene uporabe avtorskih del; primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij v drugih, predvsem sosednjih državah Evropske skupnosti, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči. Poleg tega se bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju opredeliti tudi do trditev tožene stranke, da je njena obogatitev (prikrajšanje tožeče stranke) znašala kvečjemu 2,57 % od prihodkov iz radijske dejavnosti, kot to določa povprečje tarif primerljivih evropskih kolektivnih organizacij - upoštevaje prakso sodišča EU C-523/07 in C 395/87 - pa tudi do pritožbenih trditev o sodni poravnavi tožeče stranke z javnim zavodom R. glede plačila 1,37 % nadomestila od prihodkov za radiodifuzno oddajanje v letu 2014, za kar je tožena stranka zvedela šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje.

12V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi utemeljenost zahtevka tožeče stranke za plačilo civilne denarne kazni ter podati opredelitev o podanosti pogojev za izrek civilne denarne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP). Pri tem naj upošteva navedbe tožene stranke, da vtoževanih računov ni plačala zato, ker je med njima obstajal spor o višini nadomestila. Pri odločitvi naj prvo sodišče upošteva ustaljeno sodno prakso, ki je zavzela stališče, da zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni moč izreči (npr. VSL sodba I Cp 440/2013).

13Pritožbena zatrjevanja v zvezi s plačilom DDV in odstopom od odločbe Cpg 43/2015 niso utemeljena. Sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna, saj se VS RS, ki skrbi za poenotenje sodne prakse, o tem vprašanju še ni izreklo. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev o dolžnosti plačila DDV podalo prepričljive in jasne razloge, zato ne drži očitek o neobrazloženosti odločitve v tem delu (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Uporabnik, ki je avtorska dela uporabil, ne da bi pred tem s kolektivno organizacijo sklenil pogodbo o uporabi avtorskih del, je DDV od utemeljeno zaračunanega nadomestila za uporabo avtorskih del dolžan plačati, saj je bil z uporabo del promet izvršen, ne glede na to, da pogodba o uporabi del ni bila sklenjena (II Cp 146/2015, II Cp 17/2016).

14Pritožnica se zoper odločitev o dovolitvi spremembe tožbe pritožuje pavšalno in brez navedbe pritožbenih razlogov, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

15Glede na zgoraj pojasnjeno je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava (Tarifa 2007) na podlagi določila 355. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano odločbo razveljavilo v I., III. in IV. točki izreka ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki so vsebovani v 10. in 11. točki obrazložitve. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in odločitev v II. točki izreka, ki se nanaša na dopustnost spremembe tožbe, potrdilo (353. člen ZPP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Tako Trampuž, Oman, Zupančič: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, zadnji odstavek na str. 363.

Op. št. (2): Enako VSL sodba II Cp 2939/2015 z dne 3. 2. 2016.

Op. št. (3): S sklepom VS RS II Ips 1/2013 je bila dopuščena revizija zavržena.

Op. št. (4): Primerjaj Trampuž, Oman, Zupančič: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997, komentar k takratnemu 147. členu, str. 350.

Op. št. (5): Primerjaj 9. točko obrazložitve sodbe II Ips 160/2011 in opombo 36. točke odločbe Ustavnega sodišča U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013.

Op. št. (6): Razveljavitev Ustavnega sodišča RS je pričela učinkovati šele v letu 2006.