VDSS sodba Pdp 980/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 5.493,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov dalje do plačila (I. točka). Odločilo je, da se ugotovi, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini 4.960,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2013 dalje do plačila (II. točka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 5.493,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila (III. točka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 882,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka).

2Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da delovno razmerje ni prenehalo na podlagi ustne sporazumne razveze pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi izredne odpovedi tožeče stranke (delodajalca), kar tudi sicer ni bistveno za predmetni postopek, ampak je ključno vprašanje zaključka pogodbe o financiranju študija. Sodišče je zmotno štelo, da naj 24. 5. 2013 ne bi prišlo do sporazumne razveze pogodbe o zaposlitvi in pogodbe o financiranju študija. Izpoved tožene stranke A.A. je jasna in podprta z listinskimi dokazi. Dejansko sta tožeča in tožena stranka sporazumno zaključili sodelovanje. Namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe o financiranju študija je bil, da 4 letni rok teče od sklenitve pogodbe dalje, saj je tožena stranka vse od sklenitve pogodbe opravljala delovne naloge in koristila pridobljeno znanje. Sodišče je obravnavalo tudi pobotni ugovor tožene stranke iz naslova plačila kilometrine zaradi uporabe osebnega vozila za službene poti. Neutemeljeni so očitki sodišča, da so nedokazane navedbe tožene stranke o obsegu uporabe osebnega vozila v službene namene, ker listina kilometrina za obdobje od 2012 - in izpovedba tožene stranke ne zadoščata. Sodišče je zmotno uporabilo določilo 8. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP ter toženi stranki dejansko odvzelo možnost sodelovanja v pravdnem postopku, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo šteti dejstva pobotnega ugovora tožene stranke za dokazana in pobotnemu ugovoru ugoditi. Sodišče je tako storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožena stranka je navajala, da je uporabljala svoje vozilo in vsakodnevno vpisovala kilometrino, ki jo je do leta 2012 prejela redno mesečno, od leta 2012 naprej pa ne. ZPP ne predvideva dokaznih pravil, ampak velja načelo proste presoje dokazov. Sodišče je tako kršilo določila prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je zavrnilo pobotni ugovor, zagrešilo je tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je pojasnila, da je normalno, da je za delovna mesta komercialista bilo veliko službenih poti. Službene poti ne more natančno specificirati, ker je dokumentacija ostala pri tožeči stranki. Sodišče je zmotno razumelo zbirnik plač, iz katerega izhaja, da je toženec od avgusta 2011 dalje prejemal plačo v višini 1.500,00 EUR, septembra 2012 pa se je plača nepojasnjeno zmanjšala za cca. 500,00 EUR. Tožeča stranka znižanja plače ni pojasnila. Tožeča stranka je formalno preko povračila stroškov delavcem izplačevala del plače in/ali nadure, kot je izpovedala tožena stranka. Sodišče bi moralo upoštevati dokazni standard pretežne verjetnosti in negotovosti. Zmotna je tudi odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna povrniti 70,67 EUR, ki naj bi jih tožeča stranka pomotoma nakazala kot kilometrino za službene poti v maju 2015, ko tožene stranke ni bilo več na delo. Ker je odločitev sodišča o stroških postopka akcesorne narave in neposredno vezana na odločitev sodišča v glavnem postopku, je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do dne plačila. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da naj bi delovno razmerje tožene stranke prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz listinskih dokazov izhaja, da je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožeči stranki ponudila v podpis pisni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki je vseboval tudi vračilo vseh stroškov izobraževanja, pa sporazuma tožena stranka ni hotela podpisati. Tožena stranka je v pritožbi navajala, da je poleg ključev, mobilnega telefona in kartice, predala tudi vso dokumentacijo in projekte, gre za navajanje pritožbenih novot, ki jih sodišče ne sme upoštevati. Naslednji dan po sestanku dne 24. 5. 2015 tožena stranka ni prišla več na delo, zato je bila tožeča stranka prisiljena sprožiti postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka zatrjuje, da naj bi bil upad prometa razlog, da je podala predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka se je zavezala pri tožeči stranki ostati zaposlena vsaj 2 leti za vsako leto študija (4 leta skupaj). Med strankami je bilo vseskozi jasno in nesporno, da gre za 4 leta od zaključka študija, vključno z diplomo dne 31. 10. 2013 in ne za 4 leta od sklenitve pogodbe o izobraževanju (ki je bila sklenjena dne 2. 11. 2010 in ne 26. 10. 2010). Tožena stranka svojih študijskih obveznosti po 3. členu pogodbe ni izpolnila, zato je bila skladno z 8. členom dolžna vrniti tožeči stranki vso šolnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi vred od dneva posameznega vplačanega zneska šolnine do dneva vračila. Iz listine glede kilometrine ne izhaja, kaj konkretno naj bi sploh predstavljale te številke, datumov in relacij domnevno opravljenih službenih poti na listini ni specificiranih in tudi ni navedenih namenov domnevnih službenih poti. Pobotni ugovor je neutemeljen. Glede nakazila preveč izplačane kilometrine v znesku 70,67 EUR se je tožeča stranka podrobneje opredelila v svoji vlogi z dne 18. 3. 2015, kateri je predložila tudi izpis potnih nalogov na računalniškem obrazcu. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

6Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Prav tako ni podana kršitev 8. člena ZPP, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da je tožena stranka sodišču predložila listino z naslovom kilometrina za obdobje od 2012, pri čemer pa iz listine ne izhaja, na kateri relaciji in kdaj naj bi tožnik opravil službene poti. Ob tem ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da so bistveni dokumenti ostali pri tožeči stranki, saj bi tožena stranka v postopku nenazadnje lahko predlagala izvedbo dokazov, ki se nahajajo izključno pri tožeči stranki in bi sodišče dopustilo izvedbo takšnih dokazov tako, da bi tožeči stranki naložilo njihovo predložitev. Pritožbeno sodišče tudi navaja, da pravica do izvajanja dokazov ni neomejena, če stranka za dokazovanje nekega dejstva predlaga dokaze, ne da bi pred tem specificirala, kaj konkretno bi izhajalo iz navedenih dokazov. Tako ni mogoče sodišču očitati bistvene kršitve pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, prav tako tudi ne bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti), če sodišče ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi poudarja, da v konkretnem primeru ni bila podana zadostna in substancirana trditvena podlaga tožene stranke. Tako je sodišče pravilno odločilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 4.960,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2013 dalje do plačila.

7Ob tem ni mogoče slediti ugovorom tožene stranke, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da naj dne 24. 5. 2013 ne bi prišlo do sporazumne razveze pogodbe o zaposlitvi in pogodbe o financiranju študija. Navedeno iz vseh izvedenih dokazov ne izhaja, tožeča stranka je v postopku tudi dokazala, da je toženi stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2013, pri čemer sodišče o konkretni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni odločalo. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki sklenili dne 29. 10. 2010 pogodbo o financiranju študija po študijskem programu za študij na Univerzi v B., C. fakulteta, smer 2. in 3. letnik visokošolskega strokovnega študija po programu - ..., kot to izhaja iz 1. člena pogodbe o financiranju študija. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki plačala šolnino v višini 5.422,50 EUR, kot je to pravilno ugotovilo sodišče. Pritožba zmotno navaja, da je bil skupni namen obeh strank, da bo tožena stranka ostala zaposlena pri tožeči stranki skupaj 4 leta, ne pa 4 leta po zaključku študija. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča, da v kolikor so pogodbena določila sporna, je potrebno iskati skupen namen pogodbenikov kot to določa 83. člen OZ, pri čemer tudi ni šlo za tipsko pogodbo. Tako ni mogoče slediti naziranju tožene stranke, da je z zaposlitvijo pri tožeči stranki od 29. 10. 2010 do 27. 5. 2013 izpolnila obvezo po pogodbi za 31 od skupno 48 mesecev ter da je dolžna povrniti le sorazmeren del štipendije. Tudi, če bi sledili naziranju tožene stranke med postopkom in v pritožbenem postopku, ne bi mogli upoštevati pritožbenega ugovora o sorazmernem vračilu šolnine, saj iz izvedenih dokazov niti ne izhaja, da bi tožena stranka v postopku izkazala, da je skladno z določilom 3. člena izpolnila svoje obveznosti in zaključila študij z diplomo do vključno 31. 10. 2013. Toženi stranki je tudi bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z izredno odpovedjo 17. 6. 2013, pri čemer pa je nesporno tudi, da stranki nista sklenili sporazuma glede prenehanja delovnega razmerja.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 154. člena in 155. člena ZPP.

9Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

10Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razlogov, ker ni uspela s pritožbo, tožeča stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.