VSL sodba III Cp 1055/2016

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 5.152,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2015 dalje do plačila (točka I. izreka sodbe). Tožniku je naložilo plačilo 745,33 EUR pravdnih stroškov toženi stranki (točka II. izreka sodbe).

2Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je naziranje prvega sodišča, da naj bi začelo zastaranje teči s trenutkom pravnomočnosti sklepa UE Maribor z dne 10.2.2012, to je 28.1.2012, očitno pravno zmotno (prvi odstavek 352. člena OZ). Ob pravnomočnosti odločbe tožniku ni bila znana celotna škoda, saj do vrnitve orožja ni vedel v kakšnem stanju je zaseženo orožje. O vrnitvi je ugotovil, da upravni organ orožja ni ustrezno hranil. Orožje je bilo neočiščeno, vrnjen mu je bil le del streliva. Tožnik se je šele v trenutku, ko je znova posedoval orožje lahko začel z drugimi lovci družiti in se udeleževati aktivnega lova divjadi. Z izdajo odločbe lovski tovariši niso bili seznanjeni in se je zato tožnikovo duševno trpljenje in s tem nepremoženjska škoda nadaljevala vsaj do dejanske vrnitve zaseženega orožja v njegovo posest. Od takrat do vložitve tožbe je poteklo manj kot tri leta. V nadaljevanju pritožnik z obširno razlago zanika ugotovitev prvega sodišča, da zaradi kolizije interesov tožnikove bivše žene do osebne svobode in pravice tožnika do izvrševanja pravice, ki terja posest orožja, odvzem orožja tožniku ni bil protipraven (16.-20. točka obrazložitve sodbe). Opisuje razmerje in dogodke med njim in bivšo ženo iz obdobja pred razvezo zakonske zveze. Meni, da je bil skoraj šest let, ne da bi bilo to resnično potrebno za varnost njegove bivše žene, bistveno inhibiran pri izvajanju svoje osebnostne pravice do združevanja z drugimi lovci, zaradi izvajanja aktivnega lova. Odločanje upravnega organa je mogoče opredeliti kot očitno kvalificirano stopnjo napačnosti pri odločanju, ki ima za posledico tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke (prvi odstavek 26. člena Ustave RS). Kolizija, ki jo ugotavlja sodišče ni podana. Iz trditev tožnika je razvidno, da zahtevka ne utemeljuje s posegom v neodtuljivo pravico do posesti orožja ampak z dejstvom, da je bil s strani upravnega organa skoraj šest let obravnavan kot oseba, ki ni sposobna za posest orožja, čeprav za to ni bilo z zakonom utemeljenih razlogov. Pravno zmotna je tudi zavrnitev zahtevanih stroškov zdravniškega pregleda v višini 152,92 EUR. Tožnik v upravnem postopku ne bi mogel dobiti povrnjenih stroškov. Ponovni zdravniški pregled je moral opraviti in ga plačati, čeprav je pred odvzemom orožnega lista tak pregled že opravil in tudi sam plačal. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožniku je bilo v letu 2006 zaseženo njegovo lovsko orožje in naboji. Postopek odvzema orožja in orožnih listin je bil ustavljen, zaseženo orožje pa mu je bilo, na podlagi odločbe UE Maribor z dne 10.1.2012, vrnjeno. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da so mu bile zaradi odvzema kršene osebnostne pravice in sicer pravica do združevanja. Onemogočen mu je bil odstrel t.i, zlatega srnjaka, bil je tudi tarča posmehovanja drugih lovcev, zaradi česar sta bila prizadeta njegova čast in dobro ime. Zaradi povedanega je trpel duševne bolečine, bilo pa ga je tudi strah, da mu orožje nikoli ne bo vrnjeno. Za nastalo škodo, ki je posledica začasnega odvzema orožja, od tožene stranke zahteva odškodnino. Sodišče je zahtevek primarno zavrnilo zaradi zastaranja zahtevka.

5Odškodninska terjatev zastara v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Pritožba očita sodišču, da je napačno štelo, da je pričel zastaralni rok teči po pravnomočnosti sklepa na podlagi katerega je bilo orožje vrnjeno (28.1.2012), namesto pravilno od dne, ko je orožje prejel, to pa je bilo šele 22. oziroma 23.2.2012. Pritožbi ni slediti. Stališče pritožbe bi bilo pravilno, če bi tožnik uveljavljal škodo na samem orožju, ki ga je prevzel 22. oziroma 23. februarja 2012. Takšne škode pa tožnik ni uveljavljal. Uveljavljal je le nematerialno škodo za katero trdi, da mu je nastala v posledici kršitve osebnostnih pravic. Obseg zatrjevane škode je bil tožniku, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča znan najkasneje po pravnomočnosti sklepa o vrnitvi orožja to je 28.1.2012 oziroma že ob prejemu sklepa upravne enote 10.1.2012 (tožnik je bil edini, ki je imel možnost pritožbe zoper sklep, ker pa je bilo njegovi zahtevi ugodeno, ni imel prav nikakršnega interesa za pritožbo). Po povedanem ni dvoma, da je pričel zastaralni rok teči najkasneje v trenutku pravnomočnosti odločbe Upravne enote Maribor, to je 28.1.2012. Tožnik je tožbo vložil 16.2.2015, torej po preteku triletnega zastaralnega roka (prim. z zadevo II Ips 127/2015). Za odločanje o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok ni pomembno, kdaj so tožnikovi lovski tovariši izvedeli za upravno odločbo. Odločilno je, kdaj je za odločitev izvedel tožnik. Enako zastaran je zahtevek za povrnitev zneska materialne škode – 152,92 EUR, ki ga je tožnik plačal za pregled. Iz priloge A13 izhaja, da je bil račun izdan in plačan 29.11.2011, kar je več kot tri leta pred vložitvijo zahtevka.

6Za odločanje tudi ni relevantno dejstvo, da je postopek odvzema orožja trajal skoraj šest let. Prizadeti lahko uveljavlja pravico do sojenja v razumnem roku na podlagi Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Ta zakon določa, da prizadeti lahko uveljavlja kršitev v prekluzivnem roku 18-tih mesecev. Do vložitve tožbe je ta rok potekel tudi ob upoštevanju datuma, ko je tožnik dobil vrnjeno orožje.

7Na vse ostale pritožbene navedbe, ki se ne nanašajo na samo vprašanje začetka teka zastaralnega roka pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).