UPRS sklep I U 86/2016

Tožba se zavrže.

1Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z izpodbijano odločbo kot drugostopenjski upravni organ ugodilo pritožbi A.A. zoper tožnikovo odločbo št. 1201-5-26/2014 z dne 1. 4. 2015, slednjo odpravilo in odločilo, da se „Vloga B.A. za odobritev osnutka notarskega zapisa Pogodbe o preužitku, pripravljenega s strani notarke C.C., med B.A., kot prevzemnikom, in A.A., ki ga zastopa tožnik, kot preužitkarjem, zavrže“.

2Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 12007-12/2014/6 z dne 29. 9. 2014 postavljen za skrbnika A.A. ter je v predmetni zadevi odločal v skladu z določbami 187., 190. in 191. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

3Tožba ni dovoljena.

4Iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem N 11/2013 z dne 17. 12. 2013 izhaja, da je bila A.A. delno odvzeta poslovna sposobnost tako, da ne more samostojno sklepati pravnih poslov, katerih vrednost presega 1.000,00 EUR in ne more samostojno razpolagati z nepremičninami ali jih obremenjevati. Zato mu je bil z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 12007-12/2014/6 z dne 29. 9. 2014 tožnik postavljen za skrbnika v pravnem prometu pri omenjenih pravnih poslih, pri čemer ima pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki je že star 15 let.

5Po presoji sodišča tožnik na podlagi navedenih odločb ni upravičen zastopati A.A. v tem upravnem sporu, saj iz njih ne izhaja, da bi bila A.A. poslovna sposobnost odvzeta tudi za aktivnosti, povezane s sodnimi postopki. Ker je v skladu z drugim odstavkom 77. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) primeroma uporabljajo za tista vprašanja postopka v upravnem sporu, ki v ZUS-1 niso urejena, polnoletna oseba, ki ji je delno omejena poslovna sposobnost, pravdno sposobna v mejah svoje poslovne sposobnosti, lahko A.A. sam opravlja pravdna dejanja.

6Tudi za posle, za katere je bila A.A. odvzeta poslovna sposobnost, pa ima tožnik zgolj pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki je že star 15 let. Po prvem odstavku 203. člena ZZZDR mladoletnik pod skrbništvom, ki dopolni petnajst let, lahko sam sklepa svoje pravne posle, vendar pa je za veljavnost teh poslov potrebna odobritev njegovega skrbnika, za tiste posle, ki jih tudi skrbnik ne sme sam opravljati, pa odobritev centra za socialno delo. Zato bi tudi v primeru, da bi omejitev poslovne sposobnosti obsegala zastopanje pred sodiščem, tožbo v upravnem sporu moral vložiti A.A., zastopan po tožniku, in ne samo tožnik kot njegov skrbnik. To pomeni, da tožnik pravdnih dejanj ne more opravljati v svojem imenu, pač pa vselej, kadar gre za uveljavljanje varovančevih pravic, v njegovem imenu kot njegov zakoniti zastopnik. V obravnavanem primeru pa tožnik vlaga tožbo v svojem imenu (namesto v imenu varovanca, ki ga zastopa kot skrbnik).

7Začetek in tek upravnega spora sta mogoča samo, če so za to izpolnjeni nekateri temeljni pogoji (tako imenovane procesne predpostavke), na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (prvi in drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Na podlagi preizkusa procesnih predpostavk sodišče po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrže, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.

8Kot je bilo obrazloženo, tožnik ni upravičen zastopati A.A. v tem upravnem sporu, niti nima izvirne in neposredne (lastne) tožbene legitimacije, zato je sodišče tožbo zavrglo.