VSL sodba V Cpg 117/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 199877/2013 z dne 11. 12. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 182,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od zneska 11,57 EUR od 12. 10. 2011 do plačila, od zneska 34,71 EUR od 30. 10. 2011 do plačila, od zneska 104,79 EUR od 21. 9. 2012 do plačila ter od zneska 31,17 EUR od 25. 12. 2013 do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 105,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 9. 1. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka).

V preostalem delu prvega odstavka (glede glavnice v višini 1.853,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti) pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 399,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje (III. točka izreka).

2Pritožbo zoper to sodbo sta vložili obe pravdni stranki.

3Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke tudi v zavrnjenem delu, s stroškovno posledico. Podredno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlagala zavrnitev njene pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper I. točko izreka ter proti odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka). Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma podredno, da sodbo v I. točki izreka razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagala zavrnitev njene pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Tožeča stranka je v obravnavani zadevi od tožene stranke vtoževala plačilo zapadlih neplačanih denarnih nadomestil za javno priobčevanje fonogramov na osmih prireditvah. Tožena stranka je ugovarjala, da na posameznih prireditvah bodisi ni predvajala fonogramov (prireditve pod zap. št. 2 do 5 v predlogu za izvršbo) bodisi ni bila organizator prireditve (prireditve pod zap. št. 6 do 8 v predlogu za izvršbo) oziroma da ni bila uporabnica fonogramov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na prireditvah pod zap. št. 2 do 5 predvajala fonograme ter da je bila organizator prireditev pod zap. št. 6 do 8. Presodilo pa je, da ni bilo pogojev za sprejem in posledično za uporabo Začasne tarife za intervalno javno priobčitev komercialno izdanih fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih, ki potekajo v živo (v nadaljevanju Začasna tarifa), na podlagi katere je tožeča stranka obračunala nadomestilo. Zato je višino nadomestila obračunalo skladno s točko II. K 7. Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju Tarifa).

K pritožbi tožeče stranke

7Pritožnik se neutemeljeno zavzema za uporabo Začasne tarife. Pri vseh vtoževanih prireditvah gre za intervalno javno priobčitev fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih v živo. Tudi po stališču pritožbenega postopka gre za takšne prireditve, ki so zajete že v točki II. K 7. Tarife.(1) Navedena določba se namreč poleg športnih prireditev nanaša tudi na vse druge množične prireditve različnih vrst, ki jih ni mogoče uvrstiti v katero drugo tarifno številko. Začasna tarifa iz leta 2010 tako ni bila sprejeta v skladu s četrtim odstavkom 156. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Čim je namreč mogoče posamezno vrsto uporabe fonogramov uvrstiti v tarifo, ki je bila sprejeta po rednem postopku oziroma v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZASP, kot je to mogoče v konkretnem primeru, ni pogojev za sprejem začasne tarife. Tudi morebitna neprimernost višine nadomestila, določena s točko II. K 7 za vse množične prireditve, ne more biti razlog za sprejem začasne tarife na podlagi četrtega odstavka 156. člena ZASP. Pravica kolektivne organizacije, da sprejme začasno tarifo, je zakonska izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno. Ni namenjena enostranski korekciji razmerij med višinami posameznih nadomestil iz redne tarife za nazaj, tako da bi bila upoštevana vloga, ki jo ima priobčitev fonograma na posamezni prireditvi, za kar se zavzema tožeča stranka.

8Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je zavrnilo uporabe Začasne tarife, saj je bila ta sprejeta na nezakonit način. Gre za uporabo t. i. exceptio illegalis. Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (125. člen Ustave RS). Če dvomi v njeno zakonitost, lahko sicer z zahtevo začne postopek za oceno zakonitosti Začasne tarife pred Ustavnim sodiščem, ni pa tega dolžan storiti.(2) Šele v tem primeru, ali na pobudo uporabnika za začetek postopka za oceno zakonitosti uporabnika, bi o zakonitosti Začasne tarife odločalo Ustavno sodišče, kot je v zadevi U-I-165/03, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje glede na opisano ni poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča RS. Prav tako pa ni poseglo v pristojnost Sveta za avtorsko pravo. Pritožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na določbo 3. točke prvega odstavka 157.e člena ZASP.(3) Vendar ob tem spregleda, da je njen zahtevek zoper toženo stranko zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Za to, da bi dajalo razlago o zakonu posebno telo zunaj sodstva, ni pravnega temelja. Zato pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9Pritožnik si nadalje neutemeljeno prizadeva za ožjo razlago točke II. K 7. Tarife, sklicujoč se na tolmačenje Sveta tožeče stranke z dne 22. 8. 2006. Tožeča stranka za potrebe odmere nadomestila pod pojmom druge množične prireditve razume tiste, „ki jih ne moremo uvrstiti pod športne, pa vendar ne gre za prireditve, kjer bi se glasba predvajala v živo“. Gre za materialnopravno stališče tožeče stranke, na katero sodišče ni vezano. Kot že pojasnjeno, je namreč sodišče tisto, ki je pristojno razlagati točko II. K 7 Tarife. Sodišče prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da se Tarifa v navedeni točki poleg športnih prireditev nanaša tudi na vse druge množične prireditve (koncert, nastop, predstava), saj gre za širok pojem, ki pokrije tudi vtoževane prireditve.

10Utemeljen ni niti pritožbeni očitek kršitve določbe 285. člena ZPP. Pritožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko glede na njen predlog na naroku dne 2. 11. 2015 pozvati na predložitev dodatne dokumentacije. Ta predlog je bil namreč podan v zvezi s kriteriji po tretjem odstavku 156. člena ZASP za primer, da bi sodišče primerno nadomestilo določalo samo, ne pa za primer uporabe točke II. K 7. Tarife, na uporabo katere je jasno opozorila tožena stranka. Trditveno in dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila.(4) Materialno procesno vodstvo zato ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka, kot je bilo to v obravnavani zadevi.(5)

K pritožbi tožene stranke

11Pritožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev drugega odstavka 213. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP, češ da je sodišče prve stopnje izvedlo nekonkretiziran oziroma nesubstanciran dokazni predlog tožeče stranke. Dokazni predlog mora vsebovati dokazni stavek. Substanciranje dokaznega predloga pomeni, da mora stranka določno navesti, ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka dolžnosti substanciranja zadostila. Dokazno temo namreč predstavlja predvajanje fonogramov na spornih sedmih prireditvah, kar spada v sklop pravno relevantnih dejstev za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Kot dokaz je tožeča stranka priložila fotografije in posnetke prireditev na CD-ju. Tako je jasno navedla, obstoj katerega pravno odločilnega dejstva naj se s predloženim CD-jem ugotovi. Pritožnik zmotno meni, da dokaz ni substanciran zgolj zato, ker datoteke na CD-ju niso poimenovane ter ker tožeča stranka ni specifično navedla, kaj posamezna datoteka na CD dokazuje. Prav tako ne gre za to, da bi sodišče namesto tožeče stranke iskalo zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali niso pravno pomembna, na kar se neutemeljeno sklicuje pritožnik. Tožeča stranka je po oceni pritožbenega sodišča svojemu bremenu zadostila z navedbo, da fotografije in posnetki na CD-ju dokazujejo, da je tožena stranka na vseh sedmih prireditvah uporabljala fonograme. Nasprotno pritožbeno stališče je zmotno.

12Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na ugotovitve, kdo je bil izvajalec in kdo organizator prireditev ter da so bile te izvedene pod okriljem tožene stranke, v zadostni meri obrazložena (glej 10. in 11. točko obrazložitve).

13Prav tako ni utemeljeno pritožbeno vztrajanje, da tožena stranka kot organizator ni bila uporabnik fonogramov, temveč so to bili neposredni izvajalci. Če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve, je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo (prvi odstavek 130. člena ZASP). Tožena stranka je bila kot organizator prireditve, na kateri so se predvajali fonogrami, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča formalna uporabnica avtorskih del. Ugotovitve, da so bili S., P. ter K. posamezni izvajalci na prireditvah in ne organizatorji, pritožnik ne izpodbija. Zakaj naj bi bili v konkretnem primeru uporabniki fonogramov prav posamezni izvajalci in ne organizator, tožena stranka konkretizirano ne obrazloži. Manjkajočih navedb pa se z dokaznimi predlogi ne da nadomestiti.

Sklepno

14Glede na navedeno ni utemeljena ne pritožba tožeče ne pritožba tožene stranke. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški postopka

15Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, krije vsaka svoje stroške pritožbe sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), prav tako pa stroške odgovora na pritožbo, saj k pritožbeni odločitvi nista pripomogla (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): Prim. sodbi VSL I Cp 3074/2015 z dne 23. 12. 2015 in I Cp 3030/2014 z dne 3. 12. 2014.

Op. št. (2): Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 36/2005 z dne 16. 11. 2006.

Op. št. (3): Svet je strokovni, neodvisni in nepristranski organ, ki ima naslednje pristojnosti: ... 3. preverjanje, ali je objavljeni skupni sporazum v skladu z določbami tega zakona.

Op. št. (4): Prim. sodba VSL I Cpg 709/2012 z dne 18. 6. 2013.

Op. št. (5): Prim. sodbi VS RS III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014 in II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013.