VSRS sklep I R 93/2016

Predlog se zavrne.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je začelo postopek za izterjavo na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Pr 793/2010 z dne 8. 12. 2010 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4920/2010 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 253/2011 z dne 25. 8. 2011. S sklepom o izvršbi In 1407/2012 z dne 16. 10. 2014 je po uradni dolžnosti dovolilo izvršbo zoper dolžnico zaradi izterjave glavnice 72,00 EUR.

2Dolžnica je z vlogo z dne 29. 10. 2014 predlagala prenos pristojnosti za odločanje v tej izvršilni zadevi na drugo stvarno pristojno sodišče. Meni, da gre za „drug tehten razlog“ iz 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj stvarno in krajevno pristojno sodišče ne more odločati v zadevi, v kateri je hkrati stranka postopka.

3Določilo 23. člena Ustave Republike Slovenije predvideva pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvari oziroma ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojena odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključeno vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

4Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja v pravdnem postopku, je delegacija pristojnosti iz 67. člena ZPP. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ zajema različne okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak nanj lahko vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče.

5Dejstvo, da stroške nepravdnega postopka izterjuje sodišče, pred katerim je tekel ta nepravdni postopek, ni tehten razlog za delegacijo. V konkretnem primeru postopek izvršbe ni bil uveden na predlog upnika (prvi odstavek 2. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), ampak po uradni dolžnosti (drugi odstavek 2. člena ZIZ) zaradi izterjave preveč izplačanih stroškov dolžnici. Funkcija sodišča, ki po uradni dolžnosti začne in vodi postopek izvršbe po uradni dolžnosti, pravno in logično izključuje potrebo in možnost obstoja in delovanja procesno aktivne stranke v takem postopku. V postopku izvršbe po uradni dolžnosti se izvršba opravlja zaradi izterjave terjatev, ki so nastale oziroma so bile ugotovljene v funkciji zagotavljanja splošnega, javnega interesa. Poplačilo terjatev je zaupano neposredno izvršilnemu sodišču, ki je odgovorno za učinkovito opravljanje te javne naloge. V svojem bistvu gre za enostranski postopek, v katerem nastopa ena sama (pasivna) stranka.

6Če je tako, ni razloga, da v zadevi ne bi odločalo Okrajno sodišče v Ljubljani kot krajevno in stvarno pristojno sodišče. Samo dejstvo, da izterjavo stroškov postopkov opravlja sodišče, pred katerim so stroški nastali oziroma kjer je tekel nepravdni postopek, ne more vzbuditi dvoma v objektivno nepristranskost sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti v nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije. Ker uveljavljane okoliščine ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.

----

(1): Primerjaj S. Triva in drugi, Sudsko izvršno pravo, Informato, Zagreb 1984, str. 101.