VDSS sodba Psp 199/95

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi toženca opr. št. 4.027.627 z dne 15.2.1993 in P-4.027.627 z dne 4.10.1994 ter prizna pravica do starostne pokojnine na podlagi zadnje zaposlitve v R Sloveniji, se kot neutemeljen zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo vštelo čas zaposlitve pri podjetju xy od 3.1.1972 do 30.6.1979 in hkrati odločilo, da mu starostno pokojnino odmeri in izplačuje tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe. Istočasno je še izreklo, da lastne stroške postopka trpi vsaka stranka sama.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Mnenja je, da tožeči stranki v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo ni mogoče priznati časa zatrjevane zaposlitve od 3.1.1972 do 30.6.1979 oziroma od 1.1.1965 dalje lastnosti zavarovanca, saj je bilo ob reviziji podatkov o zavarovalni dobi in osebnih dohodkih pri xy v Ljubljani 25.4.1994 ugotovljeno, da tožnik v spornem obdobju ni bil prijavljen v zavarovanje in za ta čas tudi ni bil izpolnjen obrazec M4 o osebnih dohodkih in zavarovalni dobi po zakonu o matični evidenci. Zato tudi v datoteki ZPIZ plača za sporno obdobje ni evidentirana. Podjetje je sicer na tožnikovo željo vpisalo podatke o zaposlitvi v njegovo delovno knjižico, vendar je bilo to storjeno v nasprotju s predpisi o delovni knjižici. V dopisu z dne 15.12.1992 je potrdilo, da zaslužek v obravnavanem obdobju ni bil sporočen zavodu, saj tožnik ni bil redno zaposlen, pač pa je delo opravljal le po pogodbi o delu, kot upokojenec. Glede na navedeno tožeči stranki ni mogoče za čas zatrjevane zaposlitve priznati lastnosti zavarovanca, s tem pa niso izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 254. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zaradi česar predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo kot nezakonito odpravi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sicer razčistilo vsa, za razsojo zadeve odločilna dejstva, vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tako kot toženec v predhodnem upravnem postopku, popolnoma prezrlo pravno ureditev zaposlovanja upokojencev v času, iz katerega tožeča stranka uveljavlja zadnjo zaposlitev in s tem zadnje zavarovanje pri pravnih predhodnikih toženca.

Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v 1. odstavku 254. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 56/92, 43/93, 5/94 in 7/96), ki določa, da pri zavodu pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko uveljavi oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Zakonski pogoj je torej zadnje zavarovanje, ne pa delovno razmerje, preko katerega je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je bila tožeča stranka na podlagi sicer pravilno ugotovljenega delovnega razmerja pri tedanji xy p.o. od 3.1.1972 do 30.6.1979, tudi obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana. Glede na nesporni listinski dokaz, da je bila z odločbo Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje Zagreb Up/1-10957/71 z dne 20.12.1971 tožniku, kot vojaškemu zavarovancu od 1.1.1972 priznana pravica do starostne pokojnine ob dopolnjenih 42 letih 3 mesecih in 12 dni pokojninske dobe, ji ob ponovni zaposlitvi s 1.7.1992 pri xy, po 3. odstavku 38. člena tedaj veljavnega temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. list SFRJ št. 51/64 s poznejšimi spremembami), ni moglo oživeti svojstvo zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Enako ureditev je vseboval tudi republiški zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS št. 45/72 s poznejšimi spremembami), ki je v 24. členu določal, da starostnemu upokojencu, ki je uveljavil pokojnino s pokojninsko dobo 40 let - moški oziroma 35 let ženska in se je ponovno zaposlil ali začel opravljati samostojno dejavnost, ne oživi svojstvo zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen za nesrečo pri delu in poklicno bolezen. Šele z novelo citiranega republiškega zakona (Ur. list SRS št. 30/78), ki je začela veljati 6.1.1979, so bile glede zaposlovanja upokojencev uveljavljene bistvene novosti. S 3. členom novele je bil spremenjen 22. člen zakona tako, da je upokojenec, ki je ponovno sklenil delovno razmerje ali se obvezno zavaroval po 7. členu zveznega zakona ali začel opravljati samostojno dejavnost, na podlagi katere je bil zavarovan, za ta čas izgubil svojstvo upokojenca in se mu pokojnina ni izplačevala. Obstoječa razmerja zaposlenih upokojencev so morala biti usklajena z novelo zakona v 6 mesecih po njeni uveljavitvi, torej najpozneje s 6.7.1979. Zato je logično, da je tožeča stranka, ki je imela vse dotlej status upokojenca in delavca hkrati, saj je po tedaj veljavnih predpisih lahko bila sočasno uživalec starostne pokojnine in delavec v delovnem razmerju, pred iztekom 6 mesečnega zakonskega roka, 26.6.1979 s tedanjo xy sklenila sporazum o nadaljnjem opravljanju dela le na podlagi civilnopravne pogodbe o delu.

Glede na navedeno, ko torej s 1.1.1972 kot uživalec starostne pokojnine, priznane na podlagi polne pokojninske dobe ob ponovni zaposlitvi po tedaj veljavnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju tožeča stranka ni mogla ponovno pridobiti lastnosti zavarovanca in je po podatkih matične evidence toženca, tudi dejansko ni pridobila, po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje bistvenega pogoja za uveljavitev pravice do starostne pokojnine pri toženem zavodu v smislu 1. odstavka 254. člena veljavnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj pri njem ni bila nazadnje zavarovana. Zato je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka.