VSL sklep I Cpg 1512/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je tožencu v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 842,29 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 31063/2014 z dne 13. 3. 2014 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da tožencu povrne 1.594,75 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz pritožbenih razlogov „zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določil postopka (Zakon o pravdnem postopku, ZPP), zmotne uporabe materialnega prava in kršitve 22. in 23. člena Ustave RS, pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva - pravičnega in poštenega sojenja.“ Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik (izvajalec) od toženca (naročnika) v tem postopku vtožuje neplačan znesek 21.252,14 EUR z obrestmi po računu št. 1/14 z dne 15. 1. 2014. Vtoževani znesek se nanaša na dodatna dela za montažo opreme v hotelu H. in na „čakalne ure“, ki so nastale zaradi nepripravljenosti objekta in kasnitve ostalih izvajalcev. Toženec se brani z navedbami, da omenjenih del ni naročil, temveč jih je pri tožniku naročila neposredno kar glavna izvajalka (slovaška družba M.) ter da je zaračunavanje ur iz naslova čakanja neutemeljeno.

6Sodišče prve stopnje je zahtevek iz naslova dodatnih del zavrnilo na podlagi ugotovitve, da teh del res ni naročil toženec. Zavrnilo je tudi zahtevek iz naslova „čakalnih ur“, ker jih tožnik ni dokazal.

7Tožnik v pritožbi ponuja razlago, da je toženec dela po obračunu št. 3/13 z dne 20. 11. 2013, med katerimi so bila zavedena tudi dela, katerih plačilo vtožuje v tem postopku, priznal v smislu drugega odstavka 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da lahko dolg pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, na primer da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Toženec naj bi pripoznal vtoževani znesek že zato, ker je plačal račun št. 27/13 v višini 28.967,61 EUR, s katerim so zajeta nekatera dela z uvodoma citiranega obračuna. Ker je to toženec storil, naj bi bil s tem priznal tudi obstoj terjatve po vtoževanem računu 1/14 z dne 15. 1. 2014, ki zajema ostala dela z omenjenega obračuna.

8Že takoj je treba take pritožbene navedbe zavrniti kot popolno (materialnopravno) sprevračanje. Sodna praksa je opirajoč se na uzančne določbe res zavzela stališče, da je faktura, ki ji naslovnik ne ugovarja, dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja o temelju in višini terjatve.(1) Vendar iz te prakse tudi izhaja, da je kljub temu mogoče zanikanje dejstev, ki jih zainteresirana oseba dokazuje z računom. V obravnavani zadevi pa sploh ne gre za takšno situacijo. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno elektronskih sporočil I. M. z dne 13. 12. 2013 in 11. 12. 2013 glede del, ki jih toženec priznava tožniku (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede ostalih del iz obračuna ni mogoče šteti drugače, kot da jih toženec ne priznava - jih torej zanika že po temelju (kar je tudi bistvo njegove obrambe v tem sporu). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženec gradbenega dnevnika ni podpisal, tako da tudi iz tega razloga ni mogoče šteti, da tožnik priznava karkoli od vtoževanih del. Zato tožniku ne more pomagati do uspeha zgolj izpostavljanje datumov vročitve spornega računa tožencu in datumov toženčevega odziva nanje, saj je bilo med strankama nesporno, da mu je toženec v kasnejši predpravdni korespondenci račun še vsaj štirikrat zavrnil. Poleg tega je tožnik račun sam izstavljal glavnemu izvajalcu - slovaškemu M., ki je v svojem elektronskem sporočilu potrdil, da bo tožnikovo terjatev poravnal (dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi v tč. 12 - 14). Zaradi vsega obrazloženega pa sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zapisalo, da določb uzanc ni uporabilo, ampak se je oprlo (le) na OZ.

9Nejasni pa so pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do elektronskega sporočila „predstavnika tožene stranke I. M. z dne 22. 10. 2013 namenjenega tožeči stranki, zgolj dva dni po prejemu obračuna s strani tožene stranke [z dne 20. 11. 2013]“. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je bil obračun št. 3/13 datiran na dan 20. 11. 2013 (priloga A1 v sodnem spisu), to pa je približno en mesec po sporočilu predstavnika tožene stranke tožeči stranki z dne 22. 10. 2013, ki se v sodnem spisu nahaja v prilogi A9 na peti strani in se nanj sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Glede na povzete datume so pritožbene navedbe v smeri, da naj bi toženec „s kasnejšim sporočilom“, v katerem naj ne bi omenjal spornosti postavk oziroma jih prerekal, tožnikov obračun priznal, nejasne in nanje ni mogoče podrobneje odgovoriti.

10Tožnik v pritožbi skuša uspeti še s tem, da se sklicuje na 11. člen Pogodbe št. 14 - 2013/INŽ z dne 8. 5. 2013, ki sta jo sklenili pravdni stranki. V relevantnem delu 11. člena je določeno, da pod ostale obveznosti naročnika spadajo tudi vsa dodatna dela in več dela, ki niso zajeta v popisu del in se bodo obračunala dodatno po 20,0 €/h, po dejansko porabljenem času. Vendar ta določba ni v nasprotju, temveč je komplementarna z določbo drugega odstavka 4. člena Pogodbe, kjer je urejena vrednost pogodbenih del. Drugi odstavek 4. člena Pogodbe določa, da bo dodatno naročena dela, ki niso zajeta v ponudbi, izvajalec obračunal po cenah iz veljavne priložene ponudbe, za postavke, ki pa niso v osnovni ponudbi, pa bo pred izvedbo predložil ponudbo na osnovi priložene ponudbe iz 2. člena te pogodbe,(2) ki jo naročnik potrdi. Predpostavka za opravljanje dodatnih del, ki niso že zajeta v ponudbi, je torej toženčevo naročilo. Zato ne zadošča sklicevanje v pritožbi, da so bila dela narejena in da so bila obračunana po predvideni ceni.

11Prav tako pa ne drži, da je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje sporen kvečjemu znesek 620 EUR. Toženec je namreč v 6. točki svoje pripravljalne vloge z dne 19. 11. 2014 prerekal kot neutemeljene postavke (s tem pa so postale te postavke sporne), ki niso zajete v elektronskem sporočilu njegovega predstavnika z dne 13. 12. 2013. Teh pa ni le za 620 EUR, kot v pritožbi izpostavlja tožnik. Utemeljenosti tožnikovega zahtevka pa tudi ne spremeni sklicevanje na dve elektronski sporočili z dne 17. 11. 2013 in 22. 10. 2013, iz katerih naj bi izhajalo naročilo dodatnih storitev. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi očitki ugotavlja, da iz njih ni mogoče sklepati, da bi bile naročene storitve po vtoževanem računu 1/14.

12Tožnik še očita sodišču prve stopnje, da je storilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko naj se ne bi opredelilo do pisne izjave zastopnika slovaške družbe M. L. V. z dne 23. 10. 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do te izjave opredelilo v 14. točki svoje obrazložitve. Prav tako pa sodišče prve stopnje ni storilo nikakršne procesne kršitve, ko L. V. ni zaslišalo kot priče, saj je tožnik njegovo zaslišanje predlagal zaradi dokazovanja neobstoja dogovora (naročila) s strani tega slovaškega podjetja. To pa za odločitev v dani zadevi sploh ni bistveno - bistven je obstoj naročila s strani toženca.

13Pritožbeno sodišče pa naposled pritrjuje tudi pravilnim razlogom sodišča prve stopnje glede nedokazanosti zahtevka tožnika v zvezi s „čakalnimi urami“. Sodišče je svojo dokazno oceno opravilo celovito in v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP (16. in naslednje točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Te dokazne ocene ne more omajati niti sklicevanje na nekatera elektronska sporočila (25. 9. 2013, 2. 10. 2013 in 27. 10. 2013), ne da bi tožnik s konkretnimi pritožbenimi razlogi izpodbijal ugotovitve sodišča prve stopnje, da „tožena stranka sploh ni izkazala, katere dneve, kdaj, koliko ur ter kateri delavci niso mogli delati na objektu zaradi začasne ustavitve del, ...“ in da „bi morala za izstavljeni obračun čakalnih ur predložiti dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče natančno ugotoviti, katere dneve so delavci čakali, koliko delavcev je dejansko čakalo na delo na objektu, kdaj je posamezni delavec stopil v objekt in kdaj ga je zapustil.“ Pritožnik bi bil dolžan obseg čakalnih ur določno pojasniti, nato pa o tem predložiti tudi (verodostojne) dokaze, zlasti upoštevaje okoliščino, da čakalne ure predstavljajo največji del vtoževanega zneska. Povsem utemeljeno pa je tožniku sodišče prve stopnje implicitno namenilo tudi očitek neverodostojnega pravdanja (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ko je opozorilo na razliko med podanimi trditvami (čakanje več kot 40 dni) in predloženimi dokazi (obračunom št. 3/13, kjer je omenjeno čakanje 30 dni). Ob upoštevanju relevantnih pritožbenih navedb (34 dni čakanja - l. št. 166) pa se smiselnost takega očitka lahko le še utrdi.

14Glede neutemeljenosti pritožbenega izpostavljanja datumov vročitve računa tožencu in datuma toženčevega odziva nanj pri zahtevku v zvezi s „čakalnimi urami“ pa veljajo povsem enaki razlogi, kot jih je pritožbeno sodišče navedlo že glede preostalih vtoževanih postavk v uvodnem delu te obrazložitve. Zato nanje ni potrebno odgovoriti ponovno.

15Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožnik dolžan tožencu povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 670,40 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 842,29 EUR. To obveznost je dolžan izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): Prim. odločbe VS RS III Ips 166/1999, III Ips 75/1997, II Ips 74/2005, ipd.

Op. št. (2): V skladu z 2. členom Pogodbe je bil njen sestavni del tudi tožnikova ponudba št. 17/13 z dne 25. 4. 2013.