UPRS sodba I U 66/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo priglasitev ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov za davčno leto 2015. Iz izreka navedenega sklepa še izhaja, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve in da tožnik trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 28. 3. 2015 vložil preko sistema E-Davki davčni obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2014. V obračunu ni označil spremembe načina ugotavljanja davčne osnove za leto 2015 in ni priložil priloge 15. Dne 8. 4. 2015 je tožnik obrazec storniral in ponovno vložil preko sistema E-Davki obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2014, brez označitve spremembe načina ugotavljanja davčne osnove za leto 2015 in priloge 15. Priglasitev spremembe načina ugotavljanja davčne osnove v obračunu akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2014 bi moral tožnik opraviti najpozneje do 31. 3. 2015, po tem datumu, to je oddaja po roku preko E-Davkov pa ni dovoljena.

3Prvostopenjski organ se sklicuje na 308. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem davčni zavezanec opravi priglasitev najpozneje do 31. marca leta, za katero se odloči za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, oziroma do poteka roka za predložitev obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti iz drugega odstavka 297. člena ZDavP-2 za predhodno leto v obračunu akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti iz 295. člena tega zakona za predhodno leto. Glede na to, da tožnik ni opravil priglasitve v davčnem obračunu za leto 2014, predloženem 28. 3. 2015, vlogo za spremembo načina ugotavljanja davčne osnove za leto 2015 pa je vložil 9. 4. 2015, to je po zakonsko določenem roku, je prvostopenjski organ priglasitev na podlagi tretjega odstavka 308. člena ZDavP-2 s sklepom zavrgel.

4Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil. Sklicuje se na tretji odstavek 308. člena ZDavP-2, iz katerega izhaja, da zavezanec, ki priglasitve ne opravi v predpisanem roku, ki je prekluziven, izgubi pravico v tem davčnem letu opravljanja dejavnosti ugotavljati davčno osnovo z upoštevanjem normiranih odhodkov. Zavrača tožnikove ugovore in njegovo sklicevanje na 52. člen, 53. člen, 54. člen in 55. člen ZDavP-2, saj v obravnavanem primeru ne gre za nobeno od situacij, opredeljenih v navedenih členih ZDavP-2. Gre namreč za predložitev davčnega obračuna iz 297. člena ZDavP-2 za preteklo leto. Iz tretjega odstavka 308. člena ZDavP-2 izrecno izhaja, da davčni organ priglasitev, opravljeno po roku, določenem v prvem in drugem odstavku tega člena ZDavP-2, s sklepom zavrže.

5Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. Kot bistveno izpostavlja, da je izjava o načinu ugotavljanja davčne osnove sestavni del davčnega obračuna (7. točka). Sestavni del davčnega obračuna so seveda tudi vse priloge k obračunu. Vsak zavezanec, ki odda davčni obračun, poda tudi svoje sporočilo, na glede na to, če ne označi 7. točke (ne zahteva spremembe) ali če označi 7. točko (zahteva spremembo). Davčni zavezanec, kateremu se je zgodila pomota, in ni podal ustreznega sporočila finančnemu organu, mora imeti pravico in možnost to zmoto odpraviti brez kakršnihkoli posledic. Pri tem se sklicuje na 53. člen ZDavP-2, po katerem lahko davčni zavezanec popravi vse pomanjkljivosti in pomote v davčnem obračunu.

6Glede na to, da sta finančni del davčnega obračuna in del davčnega obračuna, kjer davčni zavezanec navaja druge podatke ali podaja svojo voljo, nedeljiva celota, finančni organ v zadevi ne more presojati parcialno. To bi dejansko pomenilo bistven poseg v pravice davčnega zavezanca, predvsem pa napačno uporabo materialnega prava. Parcialno obravnavanje davčnega obračuna dohodka iz dejavnosti bi denimo pomenilo, da davčni zavezanec, ki iz utemeljenih razlogov ni oddal davčnega obračuna, tega sicer lahko odda kasneje (podlaga v 52. členu ZDavP-2), vendar se po mnenju tožene stranke tožnik očitno ne bi mogel izraziti glede 7. točke davčnega obračuna – ker je potekel rok iz 308. člena ZDavP-2. Tožnik meni, da takšno tolmačenje zakona (308. člen ZDavP-2) ni v skladu z namenom, ki ga je imel zakonodajalec pri pisanju 52. člena do 55. člena ZDavP-2. Tožnik meni, da v obravnavani zadevi ni bil pravilno uporabljen ZDavP-2. Posledično ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik predlaga zaslišanje priče A.A., ki je kot pooblaščena računovodkinja tožeče stranke izdelala vse, v tožbi navedene obračune in po pooblastilu tožeče stranke opravila vsa procesna dejanja, ki jih zatrjuje v tožbi. V primeru, da sodišče ne bi uspelo razjasniti vseh dejstev in okoliščin, pa bo potrebno v postopek pritegniti tudi izvedenca finančne stroke. Na podlagi navedenega tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega organa ter predlaga zavrnitev tožbe.

8Tožba ni utemeljena.

9Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zavrženje pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje, v kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi, sodišče še dodaja:

10Prvi odstavek 308. člena ZDavP-2 določa, da davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje, določene z zakonom, ki ureja dohodnino, in ki se odloči za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, priglasi ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov davčnemu organu. To priglasitev mora opraviti najpozneje do 31. marca leta, za katero se odloči za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, oziroma do poteka roka za predložitev obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti iz drugega odstavka 297. člena ZDavP-2 za predhodno leto v obračunu akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti iz 295. člena ZDavP-2 za predhodno leto. Sestavni del priglasitve je izjava davčnega zavezanca, da za davčno leto uveljavlja ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, in izjava o izpolnjevanju pogojev, določenih z zakonom, ki ureja dohodnino.

11V zadevi ni sporno, da tožnik pri prvostopenjskem organu ni v roku, določenim v prvem odstavku 308. člena ZDavP-2 priglasil spremembe načina ugotavljanja davčne osnove za leto 2015, to je na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov (s pravilno izpolnitvijo VII. točke obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti ter s predložitvijo priloge 15–Priglasitev ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov za naslednje davčno leto). Sporno pa je, ker tožnik, ki se sklicuje na pomoto, meni, da bi mu moral prvostopenjski organ dati možnost, da to pomoto odpravi. Iz tožnikovih navedb izhaja, da je tožnik navedeno pomoto odpravil s tem, ko je 9. 4. 2015 pri prvostopenjskem organu podal vlogo za spremembo načina ugotavljanja davčne osnove za leto 2015. Tožnik namreč meni, da bi moral prvostopenjski organ to vlogo upoštevati, čeprav je bila podana po roku iz prvega odstavka 308. člena ZDavP-2.

12Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Tudi po presoji sodišča je rok za priglasitev ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov iz prvega odstavka 308. člena ZDavP-2 prekluziven rok. Zato davčni zavezanec, ki priglasitve ne opravi v predpisanem roku, izgubi pravico v tem davčnem letu opravljanja dejavnosti ugotavljati davčno osnovo z upoštevanjem normiranih odhodkov. Navedeno je izrecno določeno v tretjem odstavku 308. člena ZDavP-2, iz katerega izhaja, da priglasitev, opravljeno po navedenem roku, davčni organ s sklepom zavrže. Iz navedenih razlogov je tudi po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožnikovi ugovori, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, pa neutemeljeni.

13Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi prvostopenjski organ moral tožniku omogočiti, da napako, ki jo je storil, odpravi, kot tudi tožnikovo sklicevanje na določbe 52. člena do 55. člena ZDavP-2. Že drugostopenjski organ je tožniku pravilno pojasnil, da se omenjene določbe ne nanašajo na primer, za kar gre v obravnavani zadevi. Glede na navedeno je neutemeljen tudi tožnikov predlog, da naj sodišče zasliši pričo A.A., kot tudi predlog o morebitni pritegniti izvedenca finančne stroke v postopek. V konkretni zadevi je namreč sporno, ali je pravilno stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega organa glede razumevanja določbe 308. člena ZDavP-2, ki se nanaša na rok. V danem primeru gre za razlago določbe 308. člena ZDavP-2. K pravilnosti razlage pa zaslišanje priče ali pa postavitev izvedenca ne more v ničemer prispevati. Zato po presoji sodišča navedeni tožnikovi dokazni predlogi za predmetni postopek niso relevantni.

14Ker je po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, v postopku pa tudi niso bile ugotovljene kršitve pravil postopka, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je relevantno, v zadevi ni sporno.

16Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.