UPRS sklep III U 194/2015

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na drugo-toženo stranko, zavrže.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na prvo-toženo stranko, zavrže.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
IV. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Sodnik kazensko preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Novi Gorici, A.A., je z dopisom z dne 26. 11. 2014, naslovljenim na tožečo stranko, tožečo stranko obvestil, da je Državno tožilstvo pri sodišču v Gorici, za potrebe kazensko preiskovalnega postopka zoper neznane storilce zaradi kaznivega dejanja malomarnostnih telesnih poškodb po 590. členu Kazenskega zakonika Republike Italije, preko zaprosila za mednarodno pravno pomoč, zaprosilo za pridobitev določenih podatkov (v zvezi z bivšo zaposleno B.B. pri tožeči stranki) in na podlagi 143. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je tožeči stranki naložil, da mora v določenem roku predložiti podatke, ki so navedeni v dopisu. Tožeča stranka je z dopisom z dne 18. 12. 2014 odgovorila na poziv sodnika z navedbo, da se določba 143. člena ZKP nanaša zgolj na posredovanje osebnih podatkov udeležencev v kazenskih postopkih, torej osumljencev, obdolžencev in oškodovancev in ne na osebne podatke tretjih oseb. Sklicevala se je tudi na 21. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov. Glede na časovno oddaljenost kritičnega obdobja, t.j. od 1. 1. 1966 do 31. 12.1968 družba v skladu z zakonom ni več upravičena do hranjena osebnih podatkov svojih zaposlenih v tem obdobju. B.B. pa ni več ni zaposlena v družbi C.C., d.d.

2Imenovani preiskovalni sodnik je nato poslal ponovno zahtevo za posredovanje podatkov in dokumentacije z dodatno utemeljitvijo, ki jo je tožeča stranka prejela dne 21. 4. 2015. Tožeča stranka je na to ponovno zahtevo odgovorila, da je pripravljena posredovati podatke, za katere ima zakonsko osnovo. Vendar pa je glede na to, da se 143. člen ZKP in 13. člen Zakona o sodiščih nanašata na posredovanje podatkov sodišču v fazi, ko sta domnevni storilec in kaznivo dejanje že znana in le na zahtevo (italijanskega) sodišča in ne morebiti drugih v pred/kazenskem postopku udeleženih organov, prosila za dodatno pojasnilo, ali in zoper koga je uveden kazenski postopek v Republiki Italiji ter v kakšni fazi se nahaja postopek. Stranko namreč citirani zakoni zavezujejo tudi nasproti drugim osebam, kot jo zavezujejo tudi drugi zakoni, za katere mora biti prepričana, da jih ne bo kršila.

3Preiskovalni sodnik je nato izdal izpodbijani akt v tem upravnem sporu, in sicer odredbo I Pom-i 53182/2013 z dne 12. 6. 2015 v zadevi mednarodne pravne pomoči zoper neznane storilce, zaradi kaznivega dejanja malomarnostih telesnih poškodb po 590. členu italijanskega Kazenskega zakonika, na podlagi zaprosila Državnega tožilstva pri Sodišču v Gorici z opr. št. 834/12 z dne 6. 11. 2013 ter prvega odstavka 220. člena in tretjega odstavka 172. člena ZKP ter gospodarski družbi C.C., odredil, da se ji zaseže vsa dokumentacija, iz katere bodo razvidna določena dejstva, ki so navedena v odredbi ter pogodba o zaposlitvi B.B. oziroma njej ustrezna listina, kolikor ta obstaja. V odredbi je tudi odločeno, da če dokumentacija, ki naj se zaseže, ne obstaja, je treba opraviti ustrezne poizvedbe. Odredbo naj v roku 8 (osmih) dni izvršijo policisti Policijske uprave Nova Gorica ter zasežene listine in uradne zaznamke o zbranih obvestilih izročijo v hrambo sodišču. V obrazložitvi odredbe je navedeno, da se s predmetno odredbo zasleduje izsleditev storilca obravnavanega kaznivega dejanja in pridobitev dokazov, kar je bistvenega pomena za nadaljnji tek v Republiki Italiji vodenega kazenskega postopka.

4Pritožbo zoper izpodbijano odredbo je s sklepom z dne 1. 7. 2015 zavrgel preiskovalni sodnik z utemeljitvijo, da je pritožba dovoljena samo zoper sodbe, ne pa tudi zoper odredbe (366., 398. in 399. člen ZKP).

5Zoper sklep o zavrženju se je tožeča stranka pritožila na izven-obravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici in v pritožbi se je tožeča stranka sklicevala na 22., 25., 33., 35. člen Ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6Izvenrazpravni senat je dne 15. 7. 2015 odločil, da je pritožba neutemeljena. V obrazložitvi tega sklepa je navedeno, da je senat vpogledal v predmetni spis in ugotovil, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, pritožba pa neutemeljena. Dejstvo je, da ZKP predpisuje možnost pritožbe samo zoper sodbe in sklepe sodišč, ne pa tudi zoper odredbe. Taka ureditev tudi ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, o čemer se je že izjasnilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-190/00 z dne 13. 2. 2003.

7V tožbi tožeča stranka kot toženi stranki navaja Republiko Slovenija, ki jo zastopa Okrožno sodišče v Novi Gorici in Republiko Slovenija, Okrožno sodišče v Novi Gorici, preiskovalni sodnik. Tožbo vlaga zaradi ugotovitve nezakonitosti odredbe in njene odprave, oziroma podrejeno njene razveljavitve ter zaradi ugotovitve nezakonitosti dejanja in odprave posledic.

8Sklicuje se na 2. odstavek 157. člena Ustave in prvi odstavek 4. člena ZUS-1. Tožeča stranka najprej opisuje dogajanje do izdaje izpodbijane odredbe in pravi, da je kot odgovor na vljudno zaprosilo pooblaščencev tožnika sledila izdaja za tožnika sporne odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. I Pom-i 53182/2013 z dne 12. 6. 2015, brez kakršnekoli utemeljitve ali obrazložitve, ki bi kakorkoli odgovarjala na vse izpostavljene dileme in vprašanja tožnika in njihove pooblaščene odvetniške družbe, izpostavljene tudi v njunima dopisoma z dne 16. 12. 2014 in z dne 6. 5. 2015. Sporna odredba je bila praktično brez obrazložitve in brez pravnega pouka. Tožeči stranki je bila sporna odredba vročena s strani policije dne 22. 6. 2015, o čemer se v dokaz prilaga kopija vročilnice. V konkretnem primeru tožeča stranka nima zagotovljenega sodnega varstva, in sicer ne skladno s kazenskopravnimi predpisi in ne skladno s civilnopravnimi predpisi. Da je temu tako je razvidno tudi iz dosedanjega postopka, saj je kljub temu tožnik poskušal v samem preiskovalnem postopku uporabiti pravna sredstva, vendar so mu bila pravnomočno zavržena. Sklep izvenrazpravnega senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. II Ks 53182/2013 z dne 15. 7. 2015 je tožnik prejel dne 21. 7. 2015. Z izpodbijano odredbo je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke in v zvezi s tem tožeči stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

9Poleg tega je tožnikova odvetniška družba dne 7. 7. 2015 zahtevala vpogled v sodni spis, vendar ji je bil vpogled dne 10. 7. 2015, ko se je odvetnik mag. D.D. oglasil v kazensko-preiskovalni pisarni zaradi vpogleda v spis, s strani preiskovalnega sodnika ustno zavrnjen in se tako niti ni mogel seznaniti z vsebino spisa in z listinami v njem, torej tudi ne z listinami, ki naj bi bile podlaga za izdajo sporne odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici. Ker v zvezi s to zavrnitvijo vpogleda v sodni spis ne obstaja noben pisni akt Okrožnega sodišča v Novi Gorici, se podaja v zvezi s tem kot dokaz izjava odvetnika mag. D.D., pri čemer se v zvezi s tem predlaga tudi zaslišanje omenjenega odvetnika ter preiskovalnega sodnika A.A. S konkretno odklonitvijo oziroma nedopustitvijo vpogleda v sodni spis je bilo storjeno dejanje, s katerim je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke, tožeči stranki pa ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

10Dejstvo je, da v konkretnem primeru ne gre za postopanje sodišča skladno z določili prvega odstavka 220. člena in tretjega odstavka 172. člena ZKP, kjer bi lahko v poznejšem takšnem ali drugačnem postopku, kolikor bi bil morebiti sprožen zoper tožnika, imel možnost vložitve pravnega sredstva, ugovarjanja zoper nedopustni zaseg ter nezakonitost dokazov. Skratka tožnik bi imel možnost uveljavljanja pravnih sredstev zoper konkretno sporno sodno odredbo o zasegu tekom nadaljevanja preiskovalnega ali kazenskega postopka. V konkretnem primeru pa iz sporne odredbe izhaja, da naj bi bila ta izdana na podlagi akta Državnega tožilstva pri sodišču v Gorici, Republika Italija, pri čemer pa se bi z izvršitvijo takšne odredbe le-ta izčrpala in postopek t.i. pravne pomoči v Republiki Sloveniji zaključil in torej tožnik ne bi imel nikoli v Republiki Sloveniji moč s takšnim ali drugačnim pravnim sredstvom sploh preizkusiti zakonitost, nezakonitost, upravičenost ali pravilnost takšne izdane odredbe. Odredba ni bila izdana na podlagi predloga oziroma zahteve kateregakoli slovenskega organa, ki bi morebiti sprožil takšen ali drugačen postopek v Republiki Sloveniji, v katerem bi imel možnost vložitve pravnega sredstva. Torej v vsakem primeru mora biti zoper tovrstno odredbo v takih primerih dopustno pravno sredstvo. Ne gre za zadevo, ki bi bila morebiti kakorkoli podobna zadevi o kateri je že odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije opr. št. I Up 457/2001 s sodbo z dne 10. 5. 2001, saj je v navedeni zadevi tožnik imel možnost uveljavljati takšna ali drugačna pravna sredstva kasneje v predkazenskem ali kazenskem ali civilnem postopku, saj je šlo za slovenski kazenski postopek, ne pa zgolj za akt mednarodne pravne pomoči, ki se začne in zaključi samo s tem dejanjem, zoper katerega pa ni takšnega ali drugačnega pravnega sredstva ne v kazenskem ne v civilnem postopku. Tudi če bi morebiti našli teoretično možnost kakega takšnega civilnega postopka, pa je jasno, da le-to ne bi moglo biti ne uspešno (zaradi jasnih npr. predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jih je treba izkazati in dokazati v zvezi z veljavno sodno prakso), zlasti pa ne kakorkoli učinkovito in tako torej ga ne bi mogli in ga ne moremo šteti kakorkoli kot ustrezno, kaj šele učinkovito pravno sredstvo.

11Poleg vsega tega pa je seveda v konkretni zadevi in tem sodnem postopku treba presoditi, ali obstojijo sploh pogoji za posredovanje takšnih podatkov in to po takšnem postopku in na takšen način (kar ne obstojijo), zlasti ali je to, kar se očita neznanemu storilcu, sploh kaznivo po domačem pravu, ali je morebiti zastaralni rok potekel, ali gre res za italijanskim organom neznanega domnevnega storilca (videti je, da se je osredotočil sum in da se dejansko cilja in vodi postopek zoper znano osebo – družbo C.C. d.d. - tožnika), ali morebiti gre za takšno zaprosilo zgolj iz razlogov, da se lažje zbira takšne in drugačne listine ter podatke in obide pravne predpise, kar je sploh nedopustno in neustavno. Prav tako je še posebej pomembno vprašanje jurisdikcije in pristojnosti za vodenje postopka, pri čemer, kot izhaja iz izpodbijane odredbe, vse navezne okoliščine odkazujejo na pristojnost sodišča Republike Slovenije in na uporabo materialnega prava Republike Slovenije, kar pomeni, da zaprosila italijanskega sodišča tudi iz tega razloga niti ni dopustno kakorkoli priznati in izvršiti. V Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) so predpisani pogoji in postopek za pridobitev predmetov, dokumentov in podatkov od druge države članice za namene kazenskih postopkov ter postopkov za prekrške; prav tako je v tem postopku tudi predvideno in zagotovljeno pravno varstvo in možnost ugovorov, ki pa so bili tožniku očitno odvzeti in je bil glede na način postopanja preiskovalnega sodišča, ki je izdalo zgolj in samo odredbo o zasegu predmetov, zanj prikrajšan.

12Dejstvo tudi je, da je bila tožniku, v pravni položaj, katerega se z izpodbijano odredbo posega, poleg pravice do pravnega sredstva kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Prav tako se z izvršitvijo takšne odredbe posega tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije in pravico do varstva pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave Republike Slovenije. Prav tako se ugovarja tudi, da gre za poseg v pravico do prepovedi ponovnega sojenja o isti zadevi iz 31. člena Ustave.

13Po podatkih, ki jih je tožeča stranka sedaj pridobila, naj bi B.B., ki se jo v odredbi omenja, in v zvezi s katero se zahteva dostavo podatkov in listin, v bolnišnici preminula in da se v ozadju skrivajo po vsej verjetnosti interesi sorodnikov, ki bi hoteli v Republiki Italiji doseči veliko večje zneske preko za njih cenovno, brezplačnega kazenskega postopka in mimo predloga in odločbe, ki ga je v Republiki Sloveniji izdalo pristojno ministrstvo (takrat še živi) gospe B.B.

14Glede na vse zgoraj navedeno je očitno, da ni bil spoštovan niti v zakonu predpisan postopek, niti se ni presodilo izpolnjenosti pogojev za izdajo odredbe, pri čemer se je tožniku in njegovemu pooblaščencu celo odreklo pravico do vpogleda v sodni spis in seznanitvijo s tem, na podlagi česa in kako je bila izdana in na čem sploh temelji izpodbijana odredba, prav tako pa tožniku evidentno ni bila zagotovljena niti pravica do pravnega sredstva, ki se mu je odrekla tudi s sedaj izpodbijanim sklepom in takšnim načinom postopanja, zaradi česar se poziva, da se te nepravilnosti iz opisanih in vseh v postopku že navedenih razlogov odpravi in seveda nemudoma odpravi ali razveljavi izpodbijano odredbo, saj za izdajo, glede na veljavne predpise in Ustavo Republike Slovenije in tožnikove ustavno in konvencijsko zagotovljene predpise in pravice, sploh ni izpolnjenih pogojev. Pomembno je tudi, da tožeča stranka v postopku I Pom-i 53182/2013 nima statusa ne osumljenca, ne kakršnekoli drugačne stranke, zato tudi iz teh razlogov ni v omenjenem postopku zagotovljeno niti varstvo tožnikovih ustavnih pravic.

15Tožeča stranka pa napada in izpodbija tudi že v prvi točki opisano dejanje preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki v predmetnem postopku opr. št. I Pom-i 53182/2013 ne pooblaščencem tožnika in ne tožniku ne dovoli niti vpogleda v listine v sodnem spisu in tako tudi ne v listine, ki naj bi bile sploh podlaga za izdajo sporne odredbe. S tem dejanjem je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici grobo posegel v procesne in ustavne pravice ter svoboščine tožeče stranke.

16Tožeči stranki je bila kršena pravica do pravnega sredstva (učinkovitega) iz 25. člena Ustave Republike Slovenije ter tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena. Tožnik tako niti ne more preveriti, ali je sodišče dosedanji postopek, ki je pripeljal do izdaje sporne odredbe sploh pravilno izpeljalo, prav tako ne more niti preveriti ali obstoji za kaj takega kakršnakoli podlaga. Tožnik lahko tako samo sklepa in predvideva, kaj se v spisu nahaja. En namig o tem, kaj naj bi bilo v spisu oziroma kaj naj ne bi bilo, pa bi moralo biti, je tožnik razbral iz sklepa izvenrazpravnega senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki ga je tožnik prejel dne 21. 7. 2015, ko senat v peti točki obrazložitve navaja, da iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bilo o ugoditvi ali ne zaprosilu italijanskih organov kakorkoli posebej odločeno. Sodišče je tožniku tako napram drugim upravičencem tudi odvzelo vsakršno pravico do izjave in pravnega sredstva in sploh dostopa in postopka pred sodiščem, ki je izdalo zelo, zelo invaziven ukrep. Prav tako je bila s tem dejanjem tožniku kršena tudi pravica do poštenega postopka in pravna jamstva v postopku, ki veljajo tudi za postopek pravne pomoči in izdaje sodnih odločb o zasegu predmetov, kar so tudi konvencijsko zagotovljene pravice; naj se na tem mestu izpostavi predvsem 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin.

17Po mnenju tožnika ne obstojijo namreč razlogi za zavrnitev vpogleda v sodni spis. Zavrnitev dovolitve vpogleda pa je bila tudi brez utemeljitve, pri čemer ponovno trčimo tudi na kršitev najmanj 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj se proti takšni zavrnitvi ni moč niti uspešno braniti s pravnimi sredstvi.

18V konkretnem primeru pridejo v upoštev odločitve sodišča tudi skladno z določili 66. člena ZUS-1. V konkretnem primeru nezakonito stanje, torej izdana odredba še velja, in sicer še ni izvršena, vendar obstaja nevarnost, da bo kmalu izvršena. Po vložitvi te tožbe bo tožeča stranka sicer Okrožnemu sodišču v Novi Gorici predlagala, da se z izvršitvijo odredbe počaka do pravnomočne odločitve v tem postopku, vendar tožeča stranka ne ve, ali bo Okrožno sodišče v Novi Gorici tako ravnalo. Tožeči stranki tako grozijo tudi denarne kazni, morebitna odredba o hišni preiskavi ipd. Dejstvo pa je tudi, da kolikor bo sporna odredba izvršena, potem bo postalo vse brezpredmetno, saj bodo nepopravljive posledice že nastale in je zato nujno in potrebno, da se v konkretnem primeru sprejme odločitev tudi v skladu z določili prej omenjenega drugega odstavka 66. člena ZUS-1, in sicer da se Okrožnemu sodišču v Novi Gorici in preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Novi Gorici v postopku pod opr. št. I Pom-i 53182/2013 naloži, da tožeči stranki oziroma njenemu pooblaščencu takoj omogoči in dovoli vpogled v sodni spis pod opr. št. I Pom-i 53182/2013 ter da do pravnomočne odločitve v tem sodnem postopku odloži izvajanje sporne sodne odredbe opr. št. I Pom-i 53182/2013 z dne 12. 6. 2015.

19Z omogočitvijo vpogleda v sodni spis bo seveda tudi lahko tožeča stranka ustrezno vodila ta konkretni sodni postopek in bo lahko podala v zvezi s tem tudi vse ustrezne navedbe, dokaze in dokazne predloge.

20Tožeča stranka pri vsakem zahtevku postavlja punktum 30.000,00 EUR. Gre namreč za zadevo in posledice, ki so lahko za tožečo stranko precej precej višje kakor znaša 30.000,00 EUR ali skupaj 90.000,00 EUR. V Italiji (od kjer se zadeva sproža) je znano namreč, da znašajo odškodnine za smrt človeka od 150.000,00 EUR navzgor (pri čemer se pojasnjuje, da tožnik ni odgovoren za kakršnokoli smrt B.B.). Tako je dejstvo, da je podan vsekakor tudi revizijski punktum zadeve. O tem vesta izpovedati med drugim zakoniti zastopnik tožeče stranke ter vodja pravne službe pri tožeči stranki, ki naj se ju v zvezi s tem tudi zasliši.

21Tožbeni zahtevek se glasi:

22Tožbi tožeče stranke, C.C., d.d. se v celoti ugodi. Ugotovi se, da je odredba preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. I Pom-i 53182/2013 z dne 12. 6. 2015 nezakonita in se v celoti odpravi ter zadeva vrne preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Novi Gorici v ponovno obravnavo oziroma podrejeno:

23Tožbi tožeče stranke se v celoti ugodi. Ugotovi se, da je odredba preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 12. 6. 2015 nezakonita in se v celoti razveljavi ter vrne preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Novi Gorici v ponovno obravnavo.

24Ugotovi se, da sta preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici in Okrožno sodišče v Novi Gorici dne 10. 7. 2015 z dejanjem, zavrnitvijo vpogleda v sodni spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. I Pom-i 53182/2013 in listin v njem, pooblaščencu odvetniku mag. D.D. iz Odvetniške družbe E.E. o.p., d.o.o. iz Nove Gorice kot pooblaščencu tožeče stranke ravnala nezakonito ter sta posegla v in kršila človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke, in sicer pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije ter kršila načelo pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije. Tožeči stranki sta dolžna preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici in Okrožno sodišče v Novi Gorici dopustiti vpogled v sodni spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. I Pom-i 53182/2013 in listine v njem, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

25Sodišče naj tudi odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse njene sodne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

26V odgovoru na tožbo, ki je bila poslana prvo-toženi stranki, je predsednica Okrožnega sodišča v Novi Gorici navedla, da odgovora na tožbo v določenem roku ne more posredovati, ker sodno oblast po 1. členu Zakona o sodiščih v Sloveniji izvajajo sodniki; sodnik, ki v odprti zadevi odloča, pa je na letnem dopustu v času sodnih počitnic. Kot predsednica sodišča nima pristojnosti, da bi presojala konkretne odločitve „sodečega“ sodnika.

27Po ustaljeni-upravno-sodni praksi mora Upravno sodišče ob reševanju zahteve za izdajo začasne odredbe presoditi, ali so v sporu izpolnjene procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu, kajti če te predpostavke niso izpolnjene, sodišče ne more odločati o zahtevi za izdajo začasne odredbe, katere sprejem v obravnavo je nujno vezan na dopustnost vložitve tožbe v upravnem sporu.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

28Tožba se v delu, ki se nanaša na drugo-toženo stranko, zavrže na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 134. člena Ustave.

29V okviru predhodnega preizkusa tožbe mora Upravno sodišče obravnavati procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu. V konkretnem primeru je za del tožbe, ki je vložena pravočasno, in kjer tožnik toži zaradi nezakonite odklonitve vpogleda v spis, in v zvezi s tem navaja drugo-toženo stranko, treba uporabiti določilo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 (v povezavi s 3. členom in 2. odstavkom 4. člena ZUS-1). Po tej določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da izpodbijani akt oziroma dejanje drugo-tožene stranke ne more biti predmet sodne presoje v upravnem sporu.

30Tožnik je toženo stranko na prvi strani tožbe opredelil tako, da je kot toženi stranki navedel v dveh ločenih točkah, in sicer Okrožno sodišče v Novi Gorici in preiskovalnega sodnika tega sodišča. Med tem ko je del tožbe, kjer tožnik utemeljuje nezakonitost odredbe preiskovalnega sodnika opr. št. I Pom-i 53182/2013, še mogoče razumeti in upoštevati, da tožnik z omenjanjem tožene stranke misli na Okrožno sodišče v Novi Gorici, pa v delu tožbe, kjer opisuje nezakonito dejanje odklonitve vpogleda v spis, kot toženo stranko omenja preiskovalnega sodnika, ki ga na strani 3 tožbe omenja tudi z imenom, ko predlaga njegovo zaslišanje. Tudi pod točko III. tožbe kot povzročitelja nezakonitega dejanja navaja preiskovalnega sodnika. Odločilen del tožbe, zaradi katerega je sodišče moralo šteti, da tožnik kot (drugo)toženo stranko navaja konkretnega preiskovalnega sodnika, pa je v drugem odstavku pod točko IV. tožbe in v zadnjem odstavku na strani 10 tožbe. V tem delu namreč tožeča stranka predlaga sodišču, da obema – Okrožnemu sodišču v Novi Gorici in preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Novi Gorici - naloži, da tožniku omogočita vpogled v sodni spis. Poleg tega je institut vpogleda v spis urejen v 128. členu ZKP, in sicer med drugim tako, da je zoper sklep, s katerim „se odreče“ pregled in prepis posameznih kazenskih spisov dovoljena pritožba (3. odstavek 128. člena ZKP). Kljub temu je tožnik vložil tožbo tudi zoper drugo-toženo stranko. Drugo-tožena stranka naj bi nezakonito dejanje storila dne 10. 7. 2015, potem ko je odvetnik tožeče-stranke prišel v preiskovalno pisarno na Okrožnem sodišču v Novi Gorici glede na to, da na zahtevo za vpogled v spis z dne 7. 7. 2015 ni dobil odgovora, in naj bi drugo-tožena stranka ustno vpogled v spis zavrnila.

31Navajanje konkretnega sodnika kot toženo stranko v tožbi pomeni, da mora sodišče, ki odloča o takšni tožbi ali o drugi obliki zahteve za sodno varstvo, upoštevati določbo 1. odstavka 134. člena Ustave. Po tem ustavnem določilu „nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču.“ Gre za ustavno-pravni institut t.i. materialne imunitete sodnika, ki je v funkciji zagotavljanja sodnikove neodvisnosti, kar pa je ustavna pravica strank v postopkih pred sodišči (23. člen Ustave) in ustavno načelo (125. člen Ustave). Ustavno sodišče v zvezi s procesno imuniteto sodnika iz 2 odstavka 134. člena Ustave pravi,(1) da „to ni pravica sodnikov (in še toliko manj človekova pravica), temveč gre za privilegij, katerega namen ni varovanje sodnika kot posameznika, temveč je namen preprečiti morebitno oviranje dela sodne oblasti s sprožanjem očitno neutemeljenih kazenskih postopkov. V tem smislu je procesna imuniteta sodnikov tudi eden od bistvenih elementov neodvisnosti sodnikov“ /.../. Nato Ustavno sodišče nadaljuje, kar je posebej relevantno za ta upravni spor: „Enako velja tudi za materialno sodniško imuniteto, ki jo zagotavlja prvi odstavek 134. člena Ustave. Materialna imuniteta po tej določbi pomeni, da je izključena pravna (civilna in kazenska) odgovornost oseb, ki sodelujejo pri odločanju v sodišču, za njihovo mnenje, ki so ga podali pri odločanju. Drugače kot procesna imuniteta, ki zajema vsa ravnanja, ki izpolnjujejo znake kaznivega dejanja in jih sodnik stori pri opravljanju sodniške funkcije, materialna imuniteta pokriva samo tista ravnanja sodnikov, ki pomenijo dajanje mnenja pri odločanju v sodišču“.(2)

32Ustavno sodišče je torej v tej zadevi, ki se je nanašala na imuniteto sodnika v kazenskem postopku, navedlo, da je za sodnika izključena pravna (civilna in kazenska odgovornost) za mnenje, ki ga sodnik poda pri odločanju na oziroma v sodišču. Ker je legitimen namen oziroma ustavno-pravni cilj določbe iz 1. odstavka 134. člena Ustave preprečiti oviranje sodnikovega dela, Upravno sodišče meni, da je določba 1. odstavka 134. člena Ustave uporabna tudi takrat, ko stranka v upravnem sporu kot toženo stranko navede konkretnega sodnika in ne samo sodišče, na katerem ta sodnik sodi oziroma je ta sodnik sprejel odločitev v sodnem postopku. Tudi sodnik, ki je podal določeno mnenje v zvezi z odločanjem na kazenskem, civilnem, gospodarskem, upravnem ali delovnem področju, je v primeru, da ga tožnik v upravnem sporu navede kot toženo stranko lahko oviran pri svojem delu v nasprotju z določilom 125. člen in 1. odstavka 134. člena Ustave, saj bi moral podajati odgovor na tožbo, lahko bi ga bremenilo plačilo škode v upravnem sporu ali pa plačilo stroškov postopka, lahko bi svoje odločitve tudi prilagajal predvidevanjem o tem, kakšne posledice bi lahko sledile njegovim odločitvam, pri čemer bi lahko bile tožbe zoper sodnike vložene tudi slabo namerno (zaradi šikaniranj), nepremišljeno oziroma očitno neutemeljeno s strani nezadovoljnih strank v postopkih.(3) Zato Upravno sodišče meni, da določba 1. odstavka 134. člena Ustave lahko velja tudi za izključitev pravne odgovornosti v upravnih zadevah oziroma javno-pravnih zadevah, ki se rešujejo pred Upravnim sodiščem. Tudi določilo 4. odstavka 1.a člena Zakona o sodiščih, ki pravi, da imuniteto pred sodno oblastjo določajo ustava in pravila mednarodnega prava, imunitete ne omejuje na premoženjsko (civilno) ali kazensko odgovornost sodnikov.

33Ali materialna imuniteta iz 1. odstavka 134. člena Ustave pride v poštev v konkretnem primeru, pa je odvisno od tega, ali tožnik drugo-toženi stranki očita storitev nezakonitega dejanja, ki (ne) „pomeni dajanje mnenja pri odločanju v sodišču“.(4) Besedilo ustavnega določila 1. odstavka 134. člena Ustave za to bistveno okoliščino uporablja dva pomensko različna pojma: „sodelovanje pri sojenju“ ter „mnenje, dano pri odločanju v sodišču“.Pojmovna zveza „sodelovanje pri sojenju“ očitno kaže na ožji obseg materialne imunitete, kajti „mnenje, dano pri odločanju v sodišču“ bi lahko pojmovno zajemalo več ravnanj, kot je sodelovanje pri sojenju. Dejanje – četudi pravno dejanje - storjeno v okviru instituta mednarodne pravne pomoči namreč ni akt sojenja. Ustavno sodišče se je v zadevi Up-689/11 odločilo za uporabo širše obliko materialne imunitete, ker je uporabilo pojmovno zvezo „mnenje, dano pri odločanju v sodišču“, kar pomeni, da za uporabo materialne imunitete ni nujno, da gre za akt sodnika znotraj procesa sojenja, ampak zadošča, da gre za akt sodnika v okviru zakonskih in ustavnih pristojnosti sodišča za odločanje v neki zadevi. Ob upoštevanju široke razlage, ki jo je zavzelo Ustavno sodišče, pa je treba upoštevati tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 726/2009 z dne 10. 9. 2012, iz katerega izhaja, da je treba v vsakem posamičnem primeru zelo skrbno pretehtati, ali je očitana ravnanja mogoče opredeliti kot mnenje, dano pri odločanju na sodišču.(5) Pri tem opredeljevanju mnenj sodnika, ki so dana pri odločanju na sodišču, pa je treba upoštevati tudi določbo 3. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS-1, ki sta ravno tako v funkciji ustavno-pravnega instituta materialne imunitete sodnika. Po tej določbi upravni akti oziroma dejanja po ZUS-1 „niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.“ Tudi zakonodajalec je torej izven okvira možnega upravnega spora postavil „odločitve“, ki so v pristojnosti sodnika, ne pa samo akte v okviru sojenja.

34Iz podatkov v spisu jasno izhaja, da je tožeča stranka dne 7. 7. 2015 podala zahtevo za vpogled v spis in je ob tem tudi utemeljevala upravičen interes. Gre torej za vlogo iz prvega odstavka 128. člena ZKP. V izjavi tožeče stranke z dne 22. 7. 2015 pa izhaja, da je drugo-tožena stranka dne 10. 7. 2015 odvetniku tožeče stranke v prostorih preiskovalne pisarne zavrnila vpogled v spis. Očitno je torej izpodbijano dejanje drugo-tožene stranke dejanje v postopku pravnega odločanja po 128. členu ZKP na sodišču, oziroma da gre za odločitev, ki jo je drugo-tožena stranka sprejela kot nosilka sodne veje oblasti pri izvrševanju njenih pristojnosti. Zato drugo-tožena stranka ne more biti stranka v upravnem sporu oziroma je v upravnem sporu kot toženo stranko ni mogoče klicati na odgovornost.

35Vendar pa določilo 4. odstavka 1a. člena Zakona sodiščih poleg ustave napotuje tudi na pravila mednarodnega prava, ko gre za uporabo instituta imunitete sodnika. S tem, ko sodišče v upravnem sporu zavrže tožbo tožnika zoper posameznega sodnika, je tožeči stranki poseženo v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Poseg v ti dve pravici pa je dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena in 2. člen Ustave). Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je uporaba instituta imunitete sodnika že zelo dolgo uveljavljena praksa v državah članicah Sveta Evrope in da uporaba tega instituta cilja na omogočanje ustreznega delovanja sodstva in da zato brez dvoma gre za legitimen cilj,(6) ki je v slovenski zakonodaji tudi predpisan v 1. odstavku 134. člena Ustave in 4. odstavku 1a. člena Zakona o sodiščih. Tudi po mnenju Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov št. 3 je imuniteta sodnika v zvezi s katero koli obliko „osebne“ odgovornosti v kontekstu civilne odgovornosti, z izjemo namerne napake, potrebna zaradi varovanja sodnikove neodvisnosti.(7) Ker je treba v kontekstu legitimnega cilja skupaj s sodnikovo neodvisnostjo upoštevati tudi sodnikovo odgovornost za kakovostno sojenje in odločanje, je treba ob obravnavanju tega prvega koraka z vidika načela sorazmernosti posega v omenjeni pravici dodati, da je v slovenski zakonodaji na voljo več različnih institutov za nadzor nad kakovostjo sodnikovega dela, in sicer od pravnih sredstev zoper odločitve sodnika, ki jih je izkoristila tudi tožeča stranka v konkretnem primeru s pritožbo zoper odredbo z dne 12. 7. 2015 in s pritožbo zoper sklep z dne 1. 7. 2015 na izvenrazpravni senat, do raznih institutov upravnega nadzora s strani sodnikov, kot je na primer nadzor po 12. členu in 73. členu Zakona o sodiščih, ter ocenjevanje sodniške službe ter disciplinski postopki. Ker tožeča stranka z ničemer ne utemeljuje, da bi šlo za namerno napako sodnika, je uporaba tega instituta v konkretnem primeru tudi z vidika mednarodnih standardov vsekakor primeren ukrep v tem smislu, da je z njim možno doseči omenjeni legitimni cilj in je tudi nujen v tem smislu, da z nobenim milejšim ukrepom ne bi bilo možno doseči legitimnega cilja v enaki meri. Podana pa je tudi sorazmernost v ožjem pomenu besede, saj je tožniku z uporabo imunitete odvzeta zgolj možnost dostopa do sodišča s tožbo zoper konkretnega sodnika kot toženo stranko, med tem ko mu sodno varstvo zoper dejanje zavrnitve vpogleda v spis z uporabo instituta imunitete konkretnega sodnika kot tožene stranke ni odvzeta, četudi tega varstva nima v upravnem sporu.

36Zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na ugotavljanje nezakonitosti dejanja drugo-tožene stranke, ker je dne 10. 7. 2015 zavrnila vpogled v spis odvetniku tožeče stranke, zavrglo kot nedovoljeno (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z 1. odstavkom 134. člena Ustave in 3. členom ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

37Tožba se v delu, ki se nanaša na prvo-toženo stranko, kot nedovoljena zavrže na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

38V tem delu sodišče obravnava tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 zoper prvo-toženo stranko, ker naj bi prvo-tožena stranka dne 10. 7. 2015 nezakonito zavrnila tožniku dostop do spisa in zaradi nezakonitosti odredbe in njene odprave oziroma razveljavitve. Izpodbijana akta sta torej odredba o zasegu predmetov z dne 12. 6. 2015 in dejanje zavrnitve vpogleda v spis z dne 10. 7. 2015.

39Kar zadeva tožbeni ugovor, da bi tožnik moral imeti pravico do sodnega varstva zoper odredbo sodišča z dne 12. 6. 2015 o zasegu predmetov, ker mu ta odredba posega v več ustavnih pravic, tako procesnih kot materialnih, sodišče ugotavlja, da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo in da zato tožba po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 oziroma 2. odstavku 157. člena Ustave ni dopustna. Tožnik se je namreč zoper izpodbijano odredbo pritožil, o pritožbi zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe pa je odločal tudi izvenrazpravni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici. V teh pritožbenih postopkih sodišče sicer ni po vsebini odločalo o tožnikovih ugovorih, vendar bi tožnik lahko vložil ustavno pritožbo in z ustavno pritožbo uveljavljal sodno varstvo ustavnih pravic. Ali je tožnik to storil, iz podatkov v spisu ni razvidno, tožnik pa to še vedno lahko stori, ker zakonski rok za vložitev ustavne pritožbe še ni potekel, z ustavno pritožbo pa tožnik lahko vloži tudi pobudo za oceno ustavnosti zakona, če meni, da je zakonska ureditev v nasprotju z Ustavo. Poleg tega bi tožnik lahko vložil ustavno pritožbo in pobudo za presojo ustavnosti zakona tudi neposredno po prejemu izpodbijane odredbe. Tožnik navaja, da mu je bila izpodbijana odredba vročena dne 22. 6. 2015. Rok za vložitev ustavne pritožbe ali pobude za presojo ustavnosti mu še ni potekel niti šteto od vročitve izpodbijane odredbe in še toliko manj šteto od časa, ko je prejel sklep izvenrazpravnega senata (1. odstavek 52. člena Zakona o ustavnem sodišču). Tožniku je torej zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo. Odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-190/00 z dne 13. 2. 2003, na katero se sicer sklicuje tudi izvenrazpravni senat v sklepu z dne 15. 7. 2015, in s katerim je Ustavno sodišče odločilo, da neobstoj pravnega sredstva z odložnim učinkom zoper odredbo o hišni preiskavi za potrebe poteka kazenskega postopka v Sloveniji ni nesorazmeren poseg v pravico iz 25. člena Ustave, pa z vidika ugotavljanja, ali ima tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v zadevi, ko gre za mednarodno pravno pomoč, ni relevantna. Po odločitvi Ustavnega sodišča oziroma celo pred tem, če tožnik meni, da bi bilo pravno sredstvo na Ustavno sodišče neučinkovito, ima namreč tožnik tudi možnost vložiti pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice, zaradi kršitve pravic, ki jih omenja v tožbi. V upravnem sporu namreč sodišče tudi na podlagi 3. člena ZUS-1 (v povezavi z 2. odstavkom 4. člena ZUS-1) ni pristojno za odločanje o tožbi zoper odločitev sodišča, ki jo je sodišče sprejelo ob izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti.

40Iz istovrstnega razloga tožbe tudi ni mogoče sprejeti v obravnavo v delu, v katerem tožnik izpodbija dejanje zavrnitve vpogleda v spis. Že po sami določbi 3. odstavka 128. člena ZKP je namreč dopustna pritožba zoper sklep, s katerim se odreče pregled in prepis posameznih kazenskih spisov. Ker iz podatkov v spisu izhaja, da še niti ni bil izdan sklep o zavrnitvi vpogleda v spis, je za obravnavani upravni spor pomembno, da ima stranka po zakonu možnost zahtevati izdajo sklepa o vpogledu v spis in zoper sklep sodišča ima po zakonu pravico vložiti pravno sredstvo. To pomeni, da ima tudi v tem delu tožbe tožnik zagotovljeno učinkovito sodno varstvo in je zato tožba v obravnavanem delu nedopustna (4. točka 1. odstavka 36. člena v zvezi z 1. in 2. odstavkom 4. člena ZUS-1 in 3. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka:

41Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato, če sodišče tožbo zavrže, mora hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (5. odstavek 32. člen ZUS-1 v zvezi z 1. in 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Obrazložitev k četrti točki izreka:

42Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

-------------

opomba (1) : Določilo 2. odstavka 134. člena Ustave določa: „Sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije.“

opomba (2) : Sklep Ustavnega sodišča v zadevi Up-689/11 z dne 24. 1. 2012, odst. 5-6.

opomba (3) : Slednje upošteva tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi v zadevi Ernst et autres c. Belgique, 15. 7. 2003, odst. 50.

opomba (4) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-689/11, odst. 6.

opomba (5) : V tej zadevi implicitno izhaja, da morebitno namerno zavlačevanje sodnega postopka ni mogoče šteti kot mnenje, dano pri odločanju na sodišču (ibid. odst. 1 in 7).

opomba (6) : Ernst et autres c. Belgique, odst. 50.

opomba (7) : Opinion no. 3 of the Consultative Council of European Judges (CCJE) to the attention of the Committee of Ministers of the Council of Europe on the principles and rules governing judges' professional conduct, in particular ethics, incompatible behaviour and impartiality Strasbourg, 19 November 2002, točka 5/76 iii.