VSL sklep III Cp 942/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji toženka plača škodo, ki naj bi ji jo storila s tem, da si je kot zastopnica in večinska lastnica družbe P. prilastila denar, ki bi ga morala ta družba plačati tožnici. Posledično je tožnici naložilo, da toženki plača pravdne stroške, in sicer 3907,05 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z obrestmi.

2Zoper sodbo se tožnica pritožuje, predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev in novo sojenje ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Sodišču očita, da je kljub jasni določbi Uredbe ES 864/2007, po kateri bi moralo uporabiti avstrijsko pravo, uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Trdi, da bi moralo uporabiti določbe Občega državljanskega zakonika in avstrijskega Zakona o gospodarskih družbah z omejeno odgovornostjo. V tem vidi tudi procesne kršitve po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sicer pa meni, da je sodišče tudi dejstva narobe presodilo, tako glede razlage pogodbe kot glede tega, za čigav denar je šlo pri prodanih aranžmajih, očita pa še, da ni določilo izvedenca turistične stroke. Meni, da bi glede poneverbe denarja, ki ga očita toženki, sodišče prav tako moralo uporabiti avstrijski zakon, v vsakem primeru pa ugotoviti, da so znaki kaznivega dejanja podani, ali pa postopek prekiniti do odločitve v kazenskem postopku, saj je zoper toženko pred Okrožnim sodiščem v Mariboru predlagana uvedba preiskave, česar pred sodiščem prve stopnje pritožnica še ni vedela. Trdi, da je toženka ravnala protipravno in pravno osebo zlorabila.

3Toženka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter zaznamovala svoje pritožbene stroške. V bistvenem meni, da za njeno protipravno ravnanje ni dokazov, kazenski postopek v času vložitve tožbe še ni tekel, nasprotuje pa uporabi Uredbe Rim II, saj po njenem ne gre za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, kvečjemu bi imela družba P. do nje regresni zahtevek.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je uporabilo napačno materialno pravo, ker za presojo spornega razmerja glede na tožbeno podlago ni uporabilo avstrijskega prava, kot to določa 1. odst. 4. čl. Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“)(2).

6Prvostopenjsko sodišče korektno citira 1. odst. 4. člena navedene Uredbe (stran 4 sodbe, točka 5, opomba 1), po kateri se za nepogodbeno odškodninsko obveznost uporablja pravo države, v kateri škoda nastane, vendar se potem ujame v logično zanko, ko preverja, ali sploh gre za neposlovno odškodninsko obveznost, za kar pa uporabi slovensko pravo. Presodi namreč, da po 148. čl. OZ, ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ, ni toženkine pasivne legitimacije, odkloni uporabo 131. čl. OZ in zaključi, da tudi v določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki urejajo odškodninsko odgovornost uprave družbe z omejeno odgovornostjo, za le-to toženke po tožničini tožbi ni podlage. Vidi se torej, da je sodišče pogoje za obstoj oziroma neobstoj toženkine (neposlovne) odškodninske odgovornosti, ki jo zatrjuje tožnica, presojalo izključno po slovenskih predpisih, kar je v nasprotju z navedenim določilom Uredbe. Ubralo je napačno pot, ko je po slovenskem pravu presojalo, ali gre za neposlovno toženkino odgovornost, namesto da bi tudi to v skladu z Uredbo Rim II presodilo po avstrijskem pravu.

7Drugih očitanih napak prvostopenjsko sodišče ni storilo. Izpodbijana sodba je jasna in ima dovolj razlogov, ki so omogočili preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, nesmiselno pa bi bilo, če bi napačno uporabo materialnega prava kvalificirali še kot kršitev načela kontradiktornosti. Dokazne ocene glede na to, da je bilo uporabljeno napačno materialno pravo, še nima pomena preizkušati, saj šele pravo pove, katera dejstva so pravno pomembna. Predvsem pa ni napake sodišča prve stopnje v tem, da ni prekinilo pravde do konca kazenskega postopka zoper toženko. Ne gre za vprašanje prekluzij oz. dopustnosti novot, pač pa za to, da obstoj morebitnega kaznivega dejanja ni predhodno vprašanje v predmetni odškodninski pravdi. Gre zgolj za identično dejansko stanje, pri čemer je pravdno sodišče v skladu s 14. čl. ZPP vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.(3) Sklicevanje na avstrijski kazenski zakon je zato brezpredmetno, sklicevanje na uporabo tujega prava družb pa napačno.(4)

8Sodišče druge stopnje je po povedanem tožničini pritožbi moralo ugoditi in je sodbo razveljavilo (355. čl. ZPP) ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, saj glede na naravo in obseg kršitve te ne more sámo odpraviti, ne da bi bistveno poseglo v pravico stranke do dvostopenjskega sojenja.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

-------------

…

Op. št. (2): OJ L 199, 31.7.2007, str. 40–49.

Op. št. (3): Prim. sklepa tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1600/2014 in I Cp 3267/2011. Tako izrecno tudi A. Galič, Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, XIV Dnevi civilnega in gospodarskega prava, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo, referat, Portorož 21. - 22. april 2016.

Op. št. (4): Za pravni položaj pravne osebe se uporabi pravo države, ki ji pravna oseba pripada. (1. odst. 17. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku)