VSL sodba II Cp 1667/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. junija 2012 dalje do plačila, kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo (točka I. in II. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 289,64 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških (točka I in III izreka sodbe) se je pritožila tožena stranka. Navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo obseg in intenziteto tožnikovih bolečin in obseg nevšečnosti (16. točka) zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je napačno zaključilo, da je ugotovljeno podlaga za dosoditev odškodnine. Ne drži stališče sodišča, da je tukajšnji tožnik utrpel večjo škodo kot tožnik v primeru II Cp 2989/2013. Spazem (mišični krč), ki ga je utrpel tožnik ni telesna poškodba, le odrazi se v bolečnosti. Sile, ki so delovale na tožnikovo telo, so primerljive s kihanjem ali s skokom s stopnice. Dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu še ne pomeni, da je bil v resnici nezmožen za delo. Stalež mu je bil dan glede na takrat ugotovljeno diagnozo, za katero se je v postopku izkazalo, da ni bila pravilna. Tožnik je imel le teden dni trajajoče lahke bolečine in nato dva tedna trajajoče občasne lahke bolečine. Tožnikova škoda, ki izvira iz škodnega dogodka je bila neznatna in kot taka pravno nepriznana. Tožnikov zahtevek ni utemeljen. V posledici zavrnitve zahtevka je potrebno odločiti tudi o stroških postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnik zatrjuje, da je v posledici trka, ki ga je povzročil zavarovanec tožene stranke (v zadnji del njegovega avtomobila dne 17. 12. 2012) poleg materialne škode na avtomobilu, ki mu jo je tožena stranka že plačala, utrpel tudi nematerialno škodo. Sedaj je sporna le še odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1. 500,00 EUR.

5Sodišče se je pri ugotavljanju obsega škode oprlo predvsem na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke M. T. Kot prvo je ugotovil, da je tožnik utrpel le spazam (krč) mišičnih viter obhrbtenične muskulature, ki nastane zaradi sunkovitega in hitrega krčenja mišičnih viter in ne tako kot je bila prvotno postavljena diagnoza, udarec v prsni koš. Ne glede na takšne ugotovitve (napačno postavljena diagnoza) pa ni dvoma, da je tožnikovo zdravljenje potekalo v skladu s prvotno postavljeno diagnozo. Zaradi zdravljenja je bil tožnik 14 dni v bolniškem staležu. Trpel je bolečine. Lažje, ki so trajale en teden in občasne lažje, ki so trajale 14 dni. Zdravljenje so spremljale tudi nevšečnosti. Bil je na pregledu pri travmatologu in splošnem zdravniku, rentgensko slikan, opravil je tudi 10 respiratornih fizioterapij. Predpisano mu je bilo tudi hlajenje, jemanje analgetikov, počitek in izvajanje dihalnih vaj. Za opisane bolečine in nevšečnosti je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 500,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je določena odškodnina primerna in tudi primerljiva z odškodninami, določenimi v podobnih primerih.

6Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera. Zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).