VSK sodba Cpg 80/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Murski Soboti zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine, ker ni podana predpostavka protipravnosti ravnanja tožene stranke. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta imeli pravdni stranki sicer sklenjeno okvirno pogodbo o opravljanju storitev, vendar ta pogodba tožene ni zavezovala k sklepanju konkretnih poslov v okviru te pogodbe. Tožena stranka je tožeči najprej začasno, nato pa trajno odvzela dovolilnice. V prvem primeru je šlo za to, da je policija v avtomobilu tožeče stranke našla pasove, last Slovenskih železnic, ki so bili odtujeni na območju Luke. Tožena stranka je ponovno izdala dovolilnico, ko je tožeča stranka podala pisno izjavo, da ni odgovorna za krajo. Ob vrnitvi dovolilnice je tožeča stranka podpisala dogovor, v katerem se je zavezala dovolilnico uporabljati samo za izvajanje del za toženo stranko, dejansko pa jo je uporabljala tudi za izvajanje del za druge naročnike. Ker je torej tožnica dovolilnico zlorabila, toženka ni ravnala protipravno, ko je toženki trajno odvzela dovolilnico za vstop na prosto carinsko območje pristanišča.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču najprej očita kršitev postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in zavrnitve tudi ni obrazložilo. Tako ni vpogledalo v odločbe iz kazenskega postopka ter ni zaslišalo prič L.K. in P.L., kar je vse tožeča stranka predlagala s pripravljalno vlogo z dne 3.3.2013 (pravilno 3.3.2015). Z izvedbo teh dokazov bi tožeča stranka izpodbila verodostojnost priče F., ki ji je sodišče nekritično sledilo, čeprav gre za delavca tožene stranke. Tožnik tudi ni prejel vabila na narok, na katerem je bila priča F. zaslišana. Sodišče je spregledalo, da gre pri izgubljenem dobičku za razliko med dejanskim stanjem in stanjem, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati ob rednem teku stvari, ob normalnem teku stvari pa je bilo utemeljeno pričakovati, da bi tožena stranka naročala storitve pri tožeči. Obtožbe, ki so se izkazale za neutemeljene, so jasno v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Odločilna dejstva je tožeča stranka izpostavila tudi v vlogi z dne 21.10.2015, vendar sodišče teh navedb ni upoštevalo. Ne drži, da naj tožena stranka ne bi želela podpisati izjave, da za tatvino pasov SŽ ni odgovorna. Če bi to držalo, ni logično, zakaj je to izjavo podpisala kasneje. Tožeča stranka je na več mestih opozorila, da se je skušala sestati z vodstvom tožene stranke, vendar brezuspešno. Tožena stranka je tako brez pravnega naslova in v nasprotju s pogodbo preprečila tožeči stranki dostop. V zvezi s trajno prepovedjo pa se sodba ne opredeli do dejstva, da je bila praksa drugačna in da je ena dovolilnica zadoščala tudi za dostop za druge naročnike. Splošno znano je, da je bilo prav to eden od razlogov za stavko konec leta 2011. Tožena stranka ni prepovedala dostopa nobenemu od ostalih partnerjev, ki pa so ravnali enako, zato je njeno ravnanje diskriminatorno in v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, kar zadošča za ugotovitev protipravnosti njenega ravnanja.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozorila je, da se tožeča stranka sklicuje na navedbe in dokazne predloge, podane prepozno.

Pritožba ni utemeljena.

Podatki spisa kažejo, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku, ki se ga tožnik ni udeležil, zaslišalo N.F.(1). Na naslednjem naroku tožeča stranka, kljub temu, da je za zaslišanje vedela(2), ni zahtevala ponovnega zaslišanja. Na zadnjem naroku je sodišče prve stopnje prebralo zapisnike o zaslišanju prič, ob izvedbi tega dokaza tožeča stranka ni podala nobenega procesnega ugovora. Zato so pritožbeni očitki prepozni (286. b člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in jih pritožbeno sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati.

Kar se tiče predlaganih zaslišanj prič K. in L., sodišče zavrnitve dokaznih predlogov res ni posebej obrazložilo, vendar je bila priča K. predlagana za dokazovanje trditve, da ne drži, da bi se obseg poslovanja tožene stranke zmanjšal, priča L. pa kot predsednik sindikata v Lu. o razmerah, ki so bile v spornem obdobju v Lu. To pa niso odločilna dejstva v zadevi. Tožena stranka je namreč trdila, je dovolilnice odvzela v zvezi s kazenskim postopkom (začasno) in zaradi ravnanja v nasprotju z izrecnim dogovorom z dne 18.12.2008 (dokončno). Podobno velja za dokazne predloge v zvezi z branjem listin iz kazenskega spisa. Tožena stranka je bila nesporno s strani policijske uprave obveščena, da je pri rednem nadzoru v vozilu tožeče stranke našla 100 kosov oranžno rumenih trakov za vezanje tovora, last železnic, in namenjenih za vezanje tovora v koprskem pristanišču. Odločilno vprašanje tako ni, ali je bila tožeča stranka za kaznivo dejanje tudi obsojena, temveč ali je tožena stranka ob prejemu opisane informacije s strani policije ravnala na način, ki nasprotuje pravilom ravnanja v podobnih situacijah. Sporni dokazi torej niso bili predlagani v zvezi z odločilnimi dejstvi, zato tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do izjave.

Pritožbeni očitki, da je sodišče spregledalo, da gre pri izgubljenem dobičku za razliko me dejanskim stanjem in stanjem, kakršno bi bilo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja, so nerazumljivi, saj sodišče višine izgubljenega dobička ni ugotavljalo, ker je ugotovilo, da ni podana že predpostavka protipravnosti. Protipravnosti ni mogoče utemeljevati z višino škode. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je odločilno vprašanje, ali je bila tožena stranka po pogodbi dolžna zagotavljati delo tožeči. Če bi bila in bi dela neutemeljeno ne zagotovila, bi bila njeno ravnanje protipravno. Ni pa sporno, da dela ni bila dolžna zagotavljati. Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kakšno ravnanje se lahko zahteva od gospodarske družbe, ko dobi obvestilo policije, da obstaja sum, da eden od njenih poslovnih partnerjev krade drugemu poslovnemu partnerju. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča začasen odvzem dovolilnic ni pretiran ukrep. Še posebej, ker je bila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka pripravljena dovolilnice vrniti, takoj ko bi tožeča stranka podala izjavo, da s krajo nima ničesar. Takšno ravnanje kaže kvečjemu na relativno visoko raven zaupanja, saj je za toženo stranko zadoščala izjava in ne šele oprostilna sodba ali druga ustrezna odločba kazenskega sodišča, s katero bi bil pregon zoper tožečo stranko ustavljen.

Do zaključka, da je tožeča stranka tista, ki je odgovorna, da je do podpisa te izjave minilo precej časa, je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi prepričljive in obrazložene dokazne ocene. Trditve o poskusih sestati se z vodstvom tožene stranke, tudi če bi se izkazale za resnične, na zaključke sodišča ne vplivajo. Izjava, ki bi jo lahko podala kadarkoli, nima nobene zveze s sestanki z vodstvom tožene stranke. Dejstvo namreč je, da je tožena stranka takoj po prejemu izjave tožeči dovolilnice ponovno izročila. Zato je edino logično sklepanje, da je bilo trajanje ukrepa začasnega odvzema vezano na izjavo.

Glede trajnega odvzema dovolilnic je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je do trajnega odvzema prišlo, ker je tožeča stranka dovolilnice zlorabila in pri tem ravnala v nasprotju s svojo izrecno zavezo iz podpisanega dogovora, na posledice kršitve pa je bila tudi izrecno opozorjena. V dogovoru z dne 18.12.2008, ki ga je tožeča stranka podpisala, je namreč zapisano, da je opravljanje del za druge delodajalce na območju koprskega pristanišča mogoče le v primerih, da novi delodajalec pridobi vsa ustrezna dovoljenja za vstop in delo na območju pristanišča v skladu z veljavno zakonodajo in internimi akti upravljalca pristanišča. Ni sporno, da je tožeča stranka, oziroma njeni delavci, dovolilnice uporabljala ne samo za delo po pogodbi s toženo stranko, temveč tudi za delo za druge naročnike, kar pomeni, da je šlo za ravnanje v nasprotju z dogovorom. Ob takem zaključku ni pomembno, kako so ravnali drugi pogodbeniki tožene stranke in ali so bile tudi njim dovolilnice odvzete. Dejstvo je, da je tožeča stranka kršila pogodbo, zato mora sprejeti posledice takega ravnanja. Kdor krši pogodbo, se tudi ne more sklicevati na dobre poslovne običaje. Navsezadnje pa tožeča stranke glede drugih izvajalcev, ki naj bi prav tako dovolilnice uporabljali za delo za druge naročnike(3), niti ni trdila, da so ti izvajalci podpisali enak dogovor kot ona (še posebej, ker iz besedila dogovora izhaja, da ne gre za tipski dogovor).

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

---

op. št. 1: Trdil je, da ni bil pravilno vabljen.

op. št. 2: Tako izhaja iz njene vloge z dne 19.1.2015.

op. št. 3: Trditve o tem so bile sicer preveč splošne, da bi jih bilo mogoče preverjati z dokazi.