VSRS Sodba I Ips 23239/2014-83

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba četrtega odstavka 59. člena Kazenskega zakonika, na način iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku, ter določba tretjega odstavka 289. člena Zakona o kazenskem postopku.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo sta bila D. B. in D. J. spoznana za kriva, da sta storila poskus kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena v zvezi z 20. in 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 sta bili obsojencema izrečeni pogojni obsodbi, v okviru katerih je sodišče obsojenemu D. B. določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, D. J. pa šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi petega odstavka 243. člena KZ-1 je sodišče obsojencema odvzelo še ponarejeni bankovec. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbama zagovornikov obeh obsojencev ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencema v določenih pogojnih obsodbah ob nespremenjenih preizkusnih dobah določeni kazni znižalo, in sicer D. B. na osem mesecev zapora, D. J. pa ob uporabi omilitvenih določil prve alineje 50. člena KZ-1 in 4. točke 51. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, sicer je pritožbo državnega tožilca zavrnilo ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena na način iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1 ter zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s tretjim odstavkom 289. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in na podlagi prvega in drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba četrtega odstavka 59. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena ZKP ter določba tretjega odstavka 289. člena ZKP.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana obsojencu, ki se o njej ni izjavil.

4V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec poudarja, da sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu državnega tožilca, da se obsojencu izreče tako imenovana razširjena pogojna obsodba, s pogojnima obsodbama, ki sta mu bili že izrečeni s prejšnjimi obsodbami, kar je bilo razvidno iz kazenskega lista. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je najprej pojasnilo, da preklic pogojne obsodbe (drugi odstavek 59. člena KZ-1) ni obvezen, nato pa kratko razložilo, da pogojne obsodbe tudi fakultativno ne bo preklicalo, ker ne gre za istovrstno kaznivo dejanje. Ker sodišče prve stopnje predlogu državnega tožilca (in obveznosti, ki izhaja iz materialnega prava) ni upoštevalo, je državni tožilec vložil pritožbo zaradi kršitve določbe četrtega odstavka 59. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da izreče novo (razširjeno) pogojno obsodbo. Višje sodišče pa je z izpodbijano sodbo pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno, s čimer je prav tako kršilo določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1, na enak način kot sodišče prve stopnje, saj ob dejstvu, da prejšnji pogojni obsodbi nista bili preklicani, in da je bila za novo kaznivo dejanje izrečena pogojna obsodba, ni določilo enotne kazni za prej storjena in novo kaznivo dejanje in ni določilo nove preizkusne dobe, kot to nalaga navedena zakonska določba. Opisano predstavlja kršitev kazenskega zakona, saj sodišče ni izreklo kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči, kar po ustaljeni sodni praksi pomeni, da je kazenski zakon prekršen na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Nadalje vrhovni državni tožilec pritožbenemu sodišču očita še kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s tretjim odstavkom 289. člena ZKP, ker se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da bi sodišče prve stopnje lahko odločalo o preklicu pogojnih obsodb le, če bi bili pravnomočni sodbi in kazenska spisa predmet dokaznega postopka. To pa bi (po izpodbijani sodbi) moral predlagati državni tožilec v okviru dokazovanja, torej zahtevati od sodnika, da sta predmet dokazovanja tudi obe pravnomočni sodbi s pogojnima obsodbama in kazenska spisa v teh zadevah, do česar pa se državni tožilec ni posebej opredelil v pritožbi. Navedeno stališče višjega sodišča, po presoji vrhovnega državnega tožilca, ni le materialnopravno zmotno, ker zanika obveznosti izreka enotne pogojne obsodbe po četrtem odstavku 59. člena KZ-1, temveč je napačno tudi s procesnega vidika, saj uveljavlja razlago, po kateri je uporaba navedene določbe materialnega kazenskega prava zunaj uradne dolžnosti sodišča in pogojena z dokazno iniciativo državnega tožilca. Takšno stališče, da izrek razširjene pogojne obsodbe lahko temelji le na predlogu državnega tožilca, in še to zgolj takrat, ko je podan ustrezen dokazni predlog za pribavo spisov, je procesno zmotno. Vrhovni državni tožilec opozarja namreč na instrukcijsko maksimo, ki jasno izhaja iz določb 329. člena ZKP.

B.

5Iz podatkov spisa (podatki iz kazenske evidence za obsojenca) izhaja, da je bil obsojeni B. že obsojen, in sicer zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari s sodbo I K 57059/2012 z dne 10. 7. 2013, ko mu je bila po prvem odstavku 220. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, ter s sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem II K 37296/2013 z dne 5. 12. 2013, ko mu je bila prav tako zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Obravnavano kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena v zvezi z 20. in 34. členom KZ-1 je obsojenec storil dne 7. 10. 2013, torej v preizkusnih dobah po obeh že navedenih pogojnih obsodbah. Tudi za obravnavano kaznivo dejanje mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let.

6Gre torej za situacijo preklica pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja po členu 59 KZ-1. Ta določba ureja tako imenovani obligatorni preklic, če stori obsojenec preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera mu je sodišče izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen (prvi odstavek 59. člena KZ-1), in fakultativno odločanje o preklicu pogojne obsodbe, ki omogoča sodišču prosto izbiro med tremi možnostmi: 1) prekliče pogojno obsodbo in izreče enotno kazen za novo kaznivo dejanje in za kaznivo dejanje iz preklicane pogojne obsodbe, 2) ne prekliče pogojne obsodbe, temveč jo razširi še na novo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer tudi določi (novo) enotno kazen in novo preizkusno dobo, ali 3) ne prekliče pogojne obsodbe, temveč jo pusti takšno kakršna je, za novo storjeno kaznivo dejanje pa storilcu izreče kazen, ki se tudi izvrši (drugi, tretji in četrti odstavek navedenega člena). Če sodišče razširi pogojno obsodbo tudi na novo kaznivo dejanje, določi v njej eno samo kazen, poleg tega pa določi tudi novo preizkusno dobo. Razširjena pogojna obsodba, ki vključuje obsodbo za novo storjeno kaznivo dejanje, velja za novo kazensko sankcijo in zato tudi nova določena preizkusna doba začne teči od pravnomočnosti nove sodbe. Sodišče je določbe o preklicu (obligatornem in fakultativnem) dolžno upoštevati, oziroma ni v prosti presoji sodišča ali bo te določbe upoštevalo ali ne. Če jih ne, je podana kršitev kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP).

7Ker so v obravnavani zadevi podani pogoji, ki so po 59. členu KZ-1 podlaga za odločanje o preklicu pogojne obsodbe, konkretneje, glede na izrečeno kazensko sankcijo, podlaga za odločanje o fakultativnem preklicu, je sodišče, kot to upravičeno uveljavlja vrhovni državni tožilec, s tem ko ni izreklo enotne (razširjene) pogojne obsodbe v korist obsojenca, kršilo določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče mora namreč glede novega kaznivega dejanja vedno odločati še o že prej izrečeni pogojni obsodbi. Odločanje o tem ni v prosti presoji sodišča.

8Upravičeno pa vrhovni državni tožilec uveljavlja tudi kršitev določbe tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki jo je storilo višje sodišče s tem, ko je obveznost izreka enotne pogojne obsodbe zavrnilo s prevalitvijo domnevnega dokaznega bremena na državnega tožilca, namesto da bi ga izpolnilo samo. Kot je bilo že pojasnjeno, je odločanje o preklicu pogojne obsodbe, če so seveda za to izpolnjeni pogoji, obvezno. Sodišče mora po tako imenovani instrukcijski maksimi, takoj ko pridobi podatke o predkaznovanosti storilca, samo pribaviti ustrezne kazenske spise. Navedeno izhaja že iz temeljnega načela kazenskega postopka – iskanja materialne resnice (prvi odstavek 17. člena ZKP), ter konkretneje, iz tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki predsedniku senata omogoča, da tudi brez predloga strank priskrbi nove dokaze. Ta možnost se seveda ob dejstvu, da je izrekanje o enotni pogojni obsodbi obvezno, spremeni v dolžnost, oziroma mora predsednik senata brez predloga strank priskrbeti za glavno obravnavo spise oziroma podatke in dokaze, ki so pomembni, bodisi za izrekanje enotne kazni oziroma za odločanje o preklicu pogojne obsodbe. Zato je stališče višjega sodišča, da izrek razširjene pogojne obsodbe lahko temelji le na predlogu državnega tožilca in še to zgolj takrat, ko je podan ustrezen dokazni predlog za pribavo spisov, tudi s procesnega vidika, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec v zahtevi, napačno oziroma v nasprotju z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP, saj je sodišče svojo obveznost pribave dokazov prevalilo na stranko, kar je posledično pripeljalo do izreka nezakonite sankcije.

9Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obsojenca, je Vrhovno sodišče kršitev določbe četrtega odstavka 59. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena ZKP ter kršitev določbe tretjega odstavka 289. člena ZKP le ugotovilo.