VSRS Sklep Cpg 7/2016

I. Pritožbi predlagatelja se ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep Rg 294/2015 z dne 12. 6. 2015, s katerim je sodišče ugodilo predlogu za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe in v Republiki Sloveniji za izvršljivo razglasilo sodbo Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu XLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013 v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 26. 5. 1990 do 29. 5. 1994 in od 1. 1. 2002 dalje do plačila.

II. Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se izpodbijani sklep v I. točki izreka, s katero je sodišče prve stopnje predlogu za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe ugodilo in za izvršljivo razglasilo sodbo Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu XLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013 v delu, ki se nanaša na plačilo 10.127,16 kn z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 1994 do 31. 12. 2001, potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Predlagatelj je 24. 4. 2015 na Okrožno sodišče v Kopru vložil predlog za razglasitev izvršljivosti sodbe Občinskega civilnega sodišča v ZagrebuXLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013. S sodbo je bilo nasprotnemu udeležencu naloženo plačilo zneska 10.127,16 kn z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 1990 do 31. 12. 2007 po obrestni meri, predpisani z Zakonom o višini obrestne mere zamudnih obresti in z Uredbo o višini obrestne mere zamudnih obresti, od 1. 1. 2008 do plačila pa po obrestni meri, ki se jo določi za vsako polletje z zvišanjem diskontne stopnje HNB-ja, veljavne na zadnji dan polletja pred tekočim polletjem, za osem odstotnih točk.

2Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom Rg 294/2015 z dne 22. 6. 2015 priznalo in razglasilo za izvršljivo sodbo Občinskega civilnega sodišča v ZagrebuXLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013. Zoper ta sklep je nasprotni udeleženec vložil ugovor. Sodišče prve stopnje mu je delno ugodilo in je s sklepomRg 294/2015 z dne 21. 12. 2015 sklep z dne 22. 6. 2015 spremenilo tako, da je delno ugodilo predlogu za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe in za izvršljivo razglasilo sodbo Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu XLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013 v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 10.127,16 kn z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 1994 do 31. 12. 2001. V presežnem delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 26. 5. 1990 do 29. 5. 1994 in od 1. 1. 2002 do plačila, pa je predlog za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

3Zoper odločitev sodišča prve stopnje, s katero je to delno ugodilo predlogu za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe, vlaga pravočasno pritožbo nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in

111členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP)

. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi in predlog za razglasitev izvršljivosti sodbe Občinskega civilnega sodišča v ZagrebuXLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013 zavrne tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje to sodbo razglasilo za izvršljivo.

4Predlagatelj je na pritožbo nasprotnega udeleženca odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je to zavrnilo predlog

za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe, vlaga pravočasno pritožbo predlagatelj. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. člena ZMZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma naj samo odloči o predlogu za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe tako, da mu v celoti ugodi.

6Na pritožbo predlagatelja je nasprotni udeleženec odgovoril.

V odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

7Pritožba predlagatelja je utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa ni utemeljena.

O materialnopravni podlagi spora

8Za odločitev v zadevi je ključen odgovor na vprašanje, ali je za razglasitev izvršljivosti sodbe Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu XLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013 treba uporabiti pravila Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne22. 12. 2000 o pristojnosti, priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba št. 44/2001)(1) ali pravila Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju BHRPPCK).(2)

9Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 22. 6. 2015 odločitev o razglasitvi izvršljivosti tuje sodbe oprlo na določbo b) točke drugega odstavka 66. člena Uredbe št. 44/2001. Skladno z navedbami predlagatelja je štelo, da je bila tuja sodna odločba izdana v sporu, ki izvira iz poslovanja poslovne enote nasprotne udeleženke v Zagrebu. Po vloženem ugovoru nasprotne udeleženke je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu z dne 21. 12. 2015 odločitev v zadevi (drugače) oprlo na določbo 21. člena BHRPPCK. Presodilo je, da se Uredba št. 44/2001 ne uporabi, saj stranki postopka pred Občinskim civilnim sodiščem v Zagrebu v času njegove uvedbe nista imeli sedeža v državi članici EU.

10Uredba št. 44/2001 je bila sprejeta decembra 2000, veljati je začela 1. 3. 2002 (76. člen Uredbe). V Republiki Sloveniji velja od vstopa države v EU, to je od 1. 5. 2004, v Republiki Hrvaški pa se Uredba št. 44/2001 uporablja od 1. 7. 2013. Skladno z določbo prvega odstavka 66. člena Uredbe št. 44/2001 je za priznanje in razglasitev izvršljivosti sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, uredbo mogoče uporabiti, če se je sodni postopek v državi izvora začel po tem, ko je uredba začela veljati tako v državi izvora kot tudi v zaprošeni državi.(3) Če je bil postopek začet pred datumom veljavnosti Uredbe št. 44/2001

v obeh zadevnih državah, je uredbo za postopek priznanja in izvršitve sodnih odločb mogoče uporabiti le, če so izpolnjeni posebni pogoji iz prehodne določbe drugega odstavka 66. člena Uredbe št. 44/2001. Ta v b) točki določa, da je Uredbo št. 44/2001 mogoče uporabiti, če je bila pristojnost določena v skladu s pravili iz II. poglavja uredbe ali če je bila določena po določbah mednarodne pogodbe, sklenjene med državo izvora in zaprošeno državo članico, ki je veljala v času začetka postopka

.

11Sodni postopek se je na Hrvaškem začel 14. 12. 1990, ko Uredba št. 44/2001 še ni veljala. Odločba, katere razglasitev izvršljivosti se zahteva, pa je bila izdana 25. 11. 2013, to je v času, ko je Uredba št. 44/2001 veljala tako v Republiki Sloveniji (zaprošeni državi) kot tudi v Republiki Hrvaški (državi izvora). Uredbo št. 44/2001 je tako v zadevnem primeru mogoče uporabiti le ob upoštevanju pogojev po b) točki drugega odstavka 66. člena. Pogoji po a) točki navedenega člena Uredbe št. 44/2001 za razglasitev izvršljivosti odločbe, izdane v Republiki Hrvaški, niso relevantni, saj Republika Hrvaška in Slovenija nista bili podpisnici Bruseljske ali Luganske konvencije.

12Postopek je bil začet v času nekdanje države Jugoslavije, katere republiki sta bili Slovenija in Hrvaška. Sodno pristojnost je v tistem času določal zvezni Zakon o pravdnem postopku.(4) Skladno z določbo tretjega odstavka Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije(5) so se odločbe, izdane v drugih republikah nekdanje

Jugoslavije, priznale po pravilih in postopku, ki veljajo za odločbe tujih držav, šele po uveljavitvi tega zakona. Četudi je v času uvedbe postopka stvarno in krajevno pristojnost sodišč Republike Jugoslavije (enotno) urejal zvezni zakon, navedeno ne pomeni, da zaradi kasnejšega nastanka obeh držav Uredbe št. 44/2001 ni mogoče uporabiti. Njen namen je, kot izhaja iz preambule, poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter poenostavitev formalnosti s ciljem hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve odločb držav članic, ki jih zavezuje ta uredba. Skladno z načelom medsebojnega zaupanja v pravne rede držav članic olajšuje „pretok sodnih odločb“ tako z vidika vsebinskih pogojev za priznanje kot tudi z vidika samega postopka, in tudi s tem, da je zaradi neposredne uporabe Uredbe št. 44/2001 pot do priznanja oziroma razglasitve izvršljivosti v vseh državah v bistvenem enaka.(6)

13Namen prehodne določbe po drugem odstavku 66. člena Uredbe št. 44/2001 je zagotoviti, da se uredba uporablja le, če so izpolnjene predpostavke, na podlagi katerih so države dopustile preprostejši „režim“ pretoka sodnih odločb znotraj EU. Olajšano priznavanje in izvrševanje sodnih določb pa temelji tudi na predpostavki, da je o sporu odločalo sodišče, katerega pristojnost je temeljila na navezni okoliščini, ki je sprejemljiva tako za državo izvora kot tudi za zaprošeno državo.(7) Pogoj je izpolnjen, če je pristojnost sodišča temeljila na (enotnem) zakonu, ki je veljal v obeh republikah nekdaj skupne države.

14P

o drugem odstavku 66. člena Uredbe št. 44/2001 je nadalje treba p

resoditi, ali je bila pristojnost hrvaškega sodišča morebiti utemeljena na katerikoli od določb II. poglavja Uredbe št. 44/2001 (členi od 2 do 31)

. Ključno je ugotoviti, ali je med sodiščem, ki je sprejelo odločitev, in sporom, obstajala takšna posebna vez, ki bi tudi po določbah Uredbe št. 44/2001 utemeljevala pristojnost sodišča države izvora.(8) Pri tem je sodišče, pred katerim se zahteva priznanje tuje sodne odločbe,

vezano na ugotovitve dejstev, na katerih je sodišče v državi izvora utemeljijo svojo pristojnost (drugi odstavek 35. člena Uredbe št. 44/2001).

15Predlagatelj je tožbo pred sodiščem v Zagrebu vložil, ker je imel nasprotni udeleženec v tem mestu podružnico (prvi odstavek obrazložitve sodbe Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu XLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013). Na tem dejstvu je Občinsko civilno sodišče v Zagrebu, ki je izdalo sodbo, tudi utemeljilo svojo pristojnost v sporu. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa VI Pž-3200/91- z dne 23. 2. 1993 je sodišče svojo pristojnost utemeljilo na določbi 55. člena (nekdaj zveznega) Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih.(9) Določba je utemeljevala pristojnost sodišča, če je imela tožena stranka s sedežem v tujini, v državi svoje predstavništvo ali

zastopništvo in je spor nastal v zvezi z izpolnitvijo obveznosti, ki je nastala na ozemlju države ali se mora v njej izpolniti.

16Nasprotni udeleženec obstoja podružnice na ozemlju Hrvaške ni prerekal. Vztrajal je, da podružnica, ki jo je v času vložitve tožbe urejal Zakon o zadružnem delu (pravilno Zakon o podjetjih), ni primerljiva s podružnico v smislu določbe petega odstavka 5. člena Uredbe št. 44/2001. Takšno naziranje je

zmotno.

17Položaj podružnice je v zadevnem času urejal Zakon o podjetjih (v nadaljevanju ZPod).(10) Po 3.b členu tega zakona je bilo mogoče s statutom podjetja določiti, da ima del podjetja določena pravna pooblastila v pravnem prometu ter poseben obračun rezultatov poslovanja v skladu z zakonom. Tako določen del podjetja ni imel lastnosti pravne osebe, imel pa je (lahko) določene pravice in obveznosti v pravnem prometu in se je vpisal v sodni register (183. člen ZPod). Zakon je tako delu podjetja predpisal določene pravnooperativne lastnosti zaradi lažjega opravljanja pravnega prometa, ki pa zavezujejo pravno osebo in njeno premoženje. Takšna ureditev je bila v času sprejema primerjalnopravno v celoti sprejemljiva.(11)

18Pojem podružnice, kot jo določa 5 točka 5. člena Uredbe, je treba razlagati evroavtonomno.(12) Njegovo vsebino je napolnila sodna praksa Sodišča EU.

Kot podružnica se upošteva enota poslovanja, ki ima videz stalnosti, deluje kot

podaljšek matične družbe, ima poslovodstvo in je opremljena tako, da lahko sklepa posle z drugimi osebami.(13) Ena ključnih značilnosti podružnice je, da ji matična družba daje navodila in jo nadzoruje.(14)

19Skladno z ureditvijo po ZPod

je podružnica, ki ni bila pravna oseba, pravno veljavno nastopala v pravnem prometu in je sprejemala obveznosti v imenu in za račun matične družbe. Delovala je kot podaljšek matične družbe, zato njeno poslovanje

odkazuje na uporabo pojma

podružnice, kot izhaja iz 5. točke 5. člena Uredbe št. 44/2001. Ker je bil predmet spora plačilo škode, ki izhaja iz kršitve pogodbenih obveznosti po špediterski pogodbi, ki sta jo sklenila predlagatelj in podružnica nasprotnega udeleženca, je izpolnjen tudi drugi pogoj po navedenem členu Uredbe št. 44/2001, in sicer da gre za spor, ki izhaja iz poslovanja podružnice.

20Skladno z navedenim je odločitev o (ne)priznanju izvršljivosti tuje sodne odločbe v zadevi treba utemeljiti na določbah Uredbe št. 44/2001. Ta določa močno omejen meritorni preizkus tuje sodne odločbe. V 1. točki 34. člena določa, da se sodna odločba ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom države, v kateri se zahteva njeno priznanje. V primerjavi z določbo 21. člena BHRPPCK (nasprotje z ustavo in pravnim redom), na katero je sodišče prve stopnje naslonilo odločitev v izpodbijanem sklepu, je preizkus po prvem odstavku 34. člena (očitno nasprotje z javnim redom) manj strog. Uporaba BHRPPCK namesto Uredbe št. 44/2001 je tako vplivala na materialnopravno pravilnost izpodbijanega sklepa.

O pritožbi predlagatelja

21Pojem javnega reda je nedoločen pravni pojem, ki ga v okoliščinah konkretnega primera zapolni sodišče. Uporaba določila o javnem redu iz 1. točke 34. člena Uredbe št. 44/2001 je upravičena le v primeru, da bi bil s priznanjem ali izvršitvijo sodne odločbe, ki je bila izdana v drugi državi članici, nesprejemljivo kršen pravni red države, v kateri se zahteva priznanje, ker bi ta odločba posegala v eno od temeljnih načel te države. Da se zagotovi spoštovanje prepovedi vsebinskega preverjanja sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, mora poseg pomeniti očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistvenega oziroma temeljnega.(15) Javni red ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, ampak le tiste imperativne pravne norme, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto pravne ureditve. S preširoko razlago pojma javni red bi se namreč lahko izjalovilo bistvo instituta priznavanja tujih sodnih odločb, ki je v tem, da stranke niso postavljene pred zahtevo, da morajo v postopkih z mednarodnim

elementom večkrat dokazovati utemeljenost svojih zahtevkov.(16)

22Upoštevati je nadalje potrebno določbi 36. člena in drugega odstavka 45. člena Uredbe št. 44/2001, po katerih tuje sodne odločbe ni dovoljeno, pod nobenimi pogoji, preverjati glede vsebine. Določbi onemogočata, da bi sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, zavrnilo priznanje ali izvršitev tuje sodne odločbe le zato, ker naj bi obstajalo protislovje med zakonom, ki ga je

uporabilo sodišče države izvora, in tistim, ki ga je uporabilo sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, če bi odločalo o sporu.(17)

23Sodba Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu XLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013 je nasprotnemu udeležencu naložila plačilo zneska 10.127,16 kn z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 1990 do 31. 12. 2007 po obrestni meri, predpisani z Zakonom o višini obrestne mere zamudnih obresti in z Uredbo o višini obrestne mere zamudnih obresti, od 1. 1. 2008 do plačila pa po obrestni meri, ki se jo določi za vsako polletje z zvišanjem diskontne stopnje HNB-ja, veljavne na zadnji dan polletja pred tekočim polletjem, za osem odstotnih točk. Sodišče prve stopnje je priznanje sodbe v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2002, zavrnilo zato, ker priznanje zamudnih obresti po tem datumu krši zakonsko omejitev po 376. členu Obligacijskega zakonika v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 3006.

24Kot je že pojasnjeno, vsako nasprotovanje pravni ureditvi države priznanja

ne predstavlja hkrati tudi kršitve njenega javnega reda. Tek in stopnja zamudnih obresti je stvar materialnega prava.(18) Tako je tudi ureditev omejitve teka zakonskih zamudnih obresti po načelu

ne ultra alterum tantum

stvar pravne ureditve države. Predstavlja prisilno določbo domačega prava, ki pa ni hkrati takšna imperativna pravna norma, katere kršitev bi ogrozila eno bistvenih pravic in temeljnih načel slovenske pravne ureditve. Zaključek potrjuje tudi ureditev po prej veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih(19) ter kasnejša sprememba Obligacijskega zakonika (novela OZ-A(20) ), ki omejitve teka zakonskih zamudnih obresti nista uredili.

25Materialnopravno zmotna je tudi odločitev o zavrnitvi predloga za razglasitev izvršljivosti sodbe hrvaškega sodišča v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od 26. 5. 1990 do 29. 5. 1994. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predloga v tem delu utemeljilo z argumentom, da zakonskih zamudnih obresti od zneska v hrvaških kunah ni mogoče priznati pred datumom uvedbe valute, to je pred 30. 5. 1994, saj da do tega datuma obresti lahko tečejo le od dinarske protivrednosti glavnice. Pritožba predlagatelja utemeljeno opozarja, da se izrek sodbe Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu XLVII-P-1725/07-31 z dne25. 11. 2013 sicer res glasi drugače, kot bi se ob (pravilni) uporabi slovenskega prava.(21) Vendar neupoštevanje konverzije valute (kot matematične operacije) iz dinarjev v hrvaške kune pri teku obresti ne predstavlja takšne kršitve, ki bi utemeljevala zaključek o podanem očitnem nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

26Ob tem gre odgovoriti na navedbe nasprotnega udeleženca, da so bile prisojene obresti nesorazmerno visoke in da iz tega razloga nasprotujejo javnemu redu. Pritrditi gre sicer nasprotnemu udeležencu, da priznanje pretiranih zakonskih zamudnih obresti lahko predstavlja kršitev načela pravičnosti in posledično javnega reda države,(22) vendar prisojene obresti v zadevnem primeru niso takšne višine. Nasprotni udeleženec namreč ne upošteva, da je po sodbi Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu ugotovljena škoda na dan 26. 5. 1990 znašala 10.127.162 takratnih din. Ob preračunu glavnice v hrvaške kune je sodišče upoštevalo konverzijo v hrvaški dinar (na dan 29. 12. 1991) v razmerju 1:1(23) in nato še konverzijo v hrvaške kune (na dan 30. 5. 1994) v razmerju 1:1000(24). Skladno s takšnim obračunom je predlagatelju prisodilo glavnico 10.126,15 kn. Po obračunu obresti izvedenca Z. B., na katerega se sklicuje nasprotni udeleženec, znaša znesek nateklih zakonskih zamudnih obresti od 26. 5. 1990 do 28. 2. 2015 2.994.852,68 kn. Preračunano v EUR(25) je bil nasprotni udeleženec na dan 28. 2. 2015 dolžan predlagatelju plačati glavnico in zakonske zamudne obresti v znesku 390.840,71 EUR.

27Če bi škodo, nastalo junija 1990, skladno z Zakonom o denarni enoti Republike Slovenije(26) in Zakonom o uporabi denarne enote Republike Slovenije(27) preračunali v tolarje, bi nasprotni udeleženec predlagatelju na dan uvedbe tolarja (8. 10. 1991) dolgoval 10.127.162,00 SIT, z uvedbo EUR(28) pa bi znašala glavnica 42.259,90 EUR. Zakonske zamudne obresti od navedene glavnice bi v obdobju od 26. 5. 1990 do 28. 2. 2015 po slovenskem pravu(29) znašale 4.831.372,17 EUR. Navedeni izračun jasno pokaže, da so prisojene zamudne obresti

po hrvaškem pravu znatno nižje od obresti, ki bi predlagatelju šle po slovenskem pravu, zato je ugovor nasprotnega udeleženca o ekscesnosti in pretiranosti dosojenih zakonskih zamudnih obresti po sodbi Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu XLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013 neutemeljen.

28Skladno z navedenim je Vrhovno sodišče pritožbi predlagatelja ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je ugodilo tudi predlogu za razglasitev

izvršljivosti sodbe

Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu XLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013 v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 26. 5. 1990 do 29. 5. 1994 in od 1.1.2002 dalje do plačila.

O pritožbi nasprotnega udeleženca

29Pritožba nasprotnega udeleženca odločitev v izpodbijanem sklepu napada iz treh razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da ob sklenjenem dogovoru o

pristojnosti zmotno ni upoštevalo izključne pristojnosti slovenskega sodišča. Vztraja, da je izrek hrvaške sodbe nerazumljiv in nejasen ter opozarja, da je postopek pred hrvaškim sodiščem trajal nerazumno dolgo, s čimer je bila prekršena pravica do sojenja v razumnem roku.

30Pritožbeno opozarjanje nasprotnega udeleženca na kršitev izključne pristojnosti po sklenjenem dogovoru o pristojnosti med strankama postopka je neutemeljeno. Določba 35. člena Uredbe št. 44/2001 taksativno našteva razloge, iz katerih je mogoče zavrniti priznanje tuje sodne odločbe. Med njimi razloga neupoštevanja dogovora o pristojnosti po 23. členu Uredbe št. 44/2001 ni. Sodišče, ki odloča o priznanju in izvršljivosti tuje sodne odločbe, tako ne sme presojati, ali je sodišče, ki je izdalo sodno odločbo, (pravilno) upoštevalo sporazum o pristojnosti ali ne. Stranka, ki je tožena pred nepristojnim sodiščem, mora ugovor nepristojnosti uveljaviti v postopku v državi izvora.(30) Sporazum o pristojnosti po Uredbi št. 44/2001 namreč v postopku priznanja in izvršljivosti sodne odločbe ne uživa več varstva.

31Prav tako razlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe ni trajanje sodnega postopka, v katerem je bila ta izdana. Četudi bi postopek res trajal nerazumno dolgo, bi moral nasprotni udeleženec kršitev pravice po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah uveljavljati z drugimi pravnimi sredstvi in ne v postopku priznanja sodne odločbe.

32Neutemeljeno je nadalje opozarjanje na nejasnost izreka sodbe

Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu XLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013. Izrek je določil glavnico, ki jo nasprotni udeleženec dolguje predlagatelju, opredelil je tek zakonskih zamudnih obresti in določil njihovo višino. Višina obresti je podana opisno, s sklicevanjem na ustrezen zakon, kar zadostuje. Po ustaljeni slovenski sodni praksi je izrek sodbe odločbe dovolj jasen, če zgolj odreja plačilo zakonskih zamudnih obresti. Sicer pa je treba upoštevati, da nejasno določene obresti lahko predstavljajo oviro pri izvršbi na plačilo obresti, ne nasprotujejo pa očitno slovenskemu javnemu redu.(31)

33Pritožba nasprotnega udeleženca je skladno z navedenim neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe in za izvršljivo razglasilo sodbo Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu XLVII-P-1725/07-31 z dne 25. 11. 2013 v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 10.127,16 kn z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 1994 do 31. 12. 2001 (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP).

O stroških postopka

34Odločitev o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka) temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP v zvezi s 111. členom ZMZPP.

----

(1) UL L 012, z dne16. 1. 2001 in UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42.

(2) Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 10/1994.

(3) Glej tudi sodbo sodišča EU v zadevi Wolf Naturprodukte GmbH proti SEWAR spol. S r.o., C-514/10 z dne 21. 7. 2012.

(4) Uradni list SFRJ, št. 4/1977, 36/1977, 36/1980, 6/1980, 69/1982, 43/1982, 58/1984, 74/1987, 14/1988, 57/1989, 83/1989, 20/1990, 27/1990.

(5) Uradni list RS, št. 1/I z dne 25. 6. 1991.

(6) Galič A., Postopek priznanja in razglasitve izvršljivosti tujih sodnih odločb po uredbi št. 44/2001 („Bruseljski uredbi“), Zbornik znastvenih razprav, LXVI, letnik 2006, str. 69.

(7) Kramberger-Škerl J., Uporaba uredbe Bruselj I ratione temporis, Podjetje in delo, št. 2-3/2014, str. 535.

(8) Magnus U., Mankowski P. (ed.)., Brussels I regulation, Sellier european law publishers, 2nd revised edition, 2012, str. 842.

(9) Uradni list SFRJ, št. 43/1982, 72/1982. Zakon je tudi v Republiki Sloveniji veljal do sprejema Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Uradni list RS, št. 56/1999.

(10) Ur. l. SFRJ, št. 77/1988, 40/1989, 40/1989, 83/1989, 46/1990, 61/1990.

(11) Bohinc R., Komentar zakona o podjetjih, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1991, str. 41.

(12) Galič A., Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, št. 6-7/2005, str. 1124.

(13) Sodba Sodišča EU v zadevi Somafer proti Saar Ferngas z dne 22. 11. 1978 , C-33/78.

(14) Sodba Sodišča EU v zadevi Blanckaert & Willems PVBA proti Luise Trost z dne 18. 3. 1981, C-139/80.

(15) Sodba Sodišča EU v zadevi FlyLAL-Lithuanian Airlines AS proti Starptautiskā lidosta Rīga VAS in Air Baltic Corporation AS z dne 23. 10. 2014, C-302/13. Glej tudi Stone P., EU Private International Law, Edward Elgar Publishing, 2006, str. 225.

(16) Sklep Vrhovnega sodišča RS Cpg 3/2003 z dne 11. 9. 2003.

(17) Sodba Sodišča EU v zadevi Meletis Apostolides proti David Charles Orams in Linda Elizabeth Orams z dne 28. 4. 2009, C-420/07.

(18) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 159/1999 z dne 17. 11. 1999.

(19) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, 39/1985, 2/1989, 45/1989, 57/1989, Ur. l. RS, št. 88/1999, 83/2001, 30/2002, 87/2002, 82/2015.

(20) Ur. l. RS, št. 40/2007.

(21) Ko bi ob menjavi valute iz dinarjev v slovenske tolarje sodišče moralo upoštevati določbe Zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 17/1991, Ur. l. RS, št. 33/1992) in Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur. l.RS/I, št. 17/1991).

(22) Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS II Cp 2/1993 z dne 23. 6. 1994 in R 5/94 z dne 14. 4. 1994.

(23) Skladno s 7. členom Sklepa o uvedbi hrvaškega dinarja kot plačilnega sredstva na ozemlju RH (v izvirniku Odluka o uvođenju hrvatskog dinara kako sredstva plaćenja na teritoriju RH), Narodne novine, št. 71/91 in 72/91.

(24) Skladno z 2. členom Sklepa o prenehanju veljavnosti odločitev o uvedbi hrvaškega dinarja kot plačilnega sredstva na ozemlju RH ter o načinu in času preračunavanja zneskov izraženih v hraških dinarjih v kune in lipe (v izvirniku Odluka o prestanku važenja odluke o uvođenju hrvatskog dinara kao sredstva plaćanja na teritoriku RH, te o načinu i vremenu preračunavanja iznosa izraženih u hvratskih dinarima u kune i lipe), Narodne novine, št. 37/94

(25) Po tečaju Banke Slovenije na dan 27. 2. 2015 7,6885 HKN za 1 EUR

(26) Uradni list RS/I, št. 17/1991, Uradni list RS, št. 33/1992.

(27) Uradni list RS/I, št. 17/1991.

(28) Skladno z Zakonom o uvedbi evra, Uradni list RS, št. 114/2006, po tečaju 239,64 SIT za 1.

(29) Izračunane po aplikaciji Vrhovnega sodišča za izračun zakonskih zamudnih obresti, dostopna na URL: http://izo.sodisce.si/izo-web/spring/izracun?execution=e2s1

(30) Magnus U., Mankowski P. (ed.)., Brussels I regulation, Sellier european law publishers, 2nd revised edition, 2012, str. 712.

(31) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS Cpg 4/2006 z dne 13. 6. 2006.