VSL sklep I Cp 2279/94

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi ter se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 4.312.542,10 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.7.1992 dalje.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da se sodišče ne more sklicevati na sporazum o krajevni pristojnosti, saj je bil sklenjen še pred osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške. Sodišče bi moralo zaslišati toženca, upoštevati pa tudi mirovanje postopka. Bistveno je, da delovno razmerje ni prenehalo po njegovi krivdi. Svojo delo je opravljal korektno in nihče ni imel nanj pripomb. Do prenehanja delovnega razmerja je prišlo zato, ker ni želel podpisati pogodbe o ustanovitvi mešanega podjetja. Sicer pa ni razumljivo ugotovitev tožeče stranke, da toženec šest mesecev ni dosegal nobenih delovnih rezultatov, saj njegovega dela ni spremljala nobena komisija. Končno bi bilo treba upoštevati tudi takratne vojne razmere. Toženec je tožeči strank plačal 870.000 din in to dveh obrokih. Končno je nesprejemljivo tudi, da se sodba glasi na tolarje, čeprav je bilo posojilo dano v dinarjih.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Ker je bilo posojilo glede dano na delovno razmerje in ker je (bilo) tudi vračanje posojila odvisno od delovnega razmerja oz. od tega, zakaj je prišlo do prenehanja delovnega razmerja med posojilodajalcem (tožečo stranko) in posojilojemalcem (tožencem), gre za spor, ki je ob izdaji izpodbijane sodbe spadal v pristojnost sodišča združenega dela (2. odst. 16. čl. zakona o sodiščih združenega dela - Ur.l. SFRJ št. 38/84), sedaj pa spada v pristojnost delovnih sodišč (2. točka 4. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94). Ker je torej sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, za katerega je bilo stvarno pristojno samoupravno sodišče, oz. je sedaj zanj pristojno sodišče druge vrste, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odst. 354. čl. ZPP. Ker mora pritožbeno sodišče na take postopkovne kršitve paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je izpodbijano sodbo razveljavilo in odločilo, da je zadeva odstopil delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (3. odst. 369. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.