VSL sodba I Cp 1501/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za spremembo trase služnostne poti za izvrševanje služnostne pravice vožnje, hoje in živinogonje, ki poteka v korist gospodujočih zemljišč tožene stranke J. J. in sicer parc. št. 426, 427, 411, 416 in 205/98 k.o. ...., v breme služnega zemljišča tožeče stranke in sicer parc. 421 in 423 iste k.o. in sicer tako, da se trasa te služnostne poti, ki poteka ob meji parc. št. 421 in 423 prestavi po novi trasi, ki poteka ob podaljšku parc. št. 421, nato pa po parc. št. 205/18, 205/17, na javno pot 205/40 in 205/41 in nato naprej po javni poti 2983 iste k.o.. V posledici takšne odločitve je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke, da tožena stranka opusti hojo in vožnjo ter živinogonjo po stari služnostni poti, po parc. št. 421 in 423 k.o. ..., potem, ko bo tožnik usposobil novo traso poti.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da po ugotovitvah izvedenca geodetske stroke javne poti ne potekajo po tistih trasah, kot so vrisane v mapah, in da so te izvožene trase javnih poti deloma prestavljene z določenim odmikom v zemljišče An. in A. J. ter J. O.. Tega dejstva prvo sodišče, če gre za trase javne poti, ki imajo svoje oznake in ki jih uporabljajo vsi vaščani in vsi lastniki tistih zemljišč, ki so jim te trase potrebne, ne bi smelo upoštevati. Če so se trase javnih poti premikale zaradi konfiguracije terena in zaradi lažjih dostopov, to ne spremeni njihovega značaja, saj ne glede na to, kjer potekajo, ostanejo javne poti, po katerih ni mogoče nikomu braniti vožnje. Če mapno stanje javnih poti ni usklajeno z dejanskim stanjem, pa to ne more iti na škodo tožnika. Uporabe javne poti pa ni mogoče nikomur prepovedati ali omejevati. Ponujena trasa služnostne poti poteka le po zemljiščih tožeče stranke in nato po javnih poteh, kar je v zahtevku tudi točno označeno. Zato privoljenje An. in A. J. ter J. O., ki sploh ni bil zaslišan, ne more imeti nobenega vpliva na to, ali dovolijo ali ne dovolijo vožnje po poti, ki je v naravi javna, četudi poteka deloma po njihovem zemljišču, če se je tekom let trasa javnih poti premaknila. Če te javne poti uporabljajo vsi, ki so jim te poti potrebne za dostop do svojih zemljišč in se temu doslej nihče ni mogel protiviti, ne more veljati njihovo protivljenje sedaj samo za tožnika, če se v naravi in dejansko uporabljajo kot javne poti, ki so dostopne in prevozne za vse tiste, ki jih potrebujejo in koristijo. Če je temu tako, potem so razlogi sodbe v nasprotju s samim izrekom, saj v izreku glasi, da se pot prestavi po obstoječi poti, ki poteka samo po zemljišču tožnika in v podaljšku samo po javnih poteh. Tisti pa, ki mislijo, da so prizadeti, ker po mnenju geodeta v naravi trasa javnih poti deloma poteka tudi po njihovem svetu, lahko rešujejo problem le v razmerju do tožnika, ki tako kot vsi drugi te javne poti uporablja, ampak le z upravljalcem javnih poti, to je občino Krško, da se vrisane javne poti v mapah uskladijo z dejanskim stanjem, tam kjer resnično potekajo in rešujejo zamenjave zemljišč ali odškodnine, ni pa to stvar tožnika, da bi to moral urejati. Če so obstoječe javne poti tako kot dejansko potekajo, dostopne njemu in vsem drugim občanom, ki jo jim potrebne, potem ni mogoče zatrjevati, da bi toženka rabila dovoljenje za uporabo teh javnih poti od svojih sorodnikov J.-evih in O. J. V navedeni smeri je torej sodišče napačno pravno presodilo in zavrnilo zahtevek, saj je tožnik ponudil prestavitev služnostne poti samo po svojem in javnem dobru.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvega sodišča je v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, zatrjevanih kršitev in kršitev, na obstoj katerih mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Pritožba graja ugotovitev prvega sodišča, da ponujena pot ne poteka le po zemljiščih tožeče stranke in po javnem dobru, ampak tudi po zemljiščih tretjih oseb, in da je zato za prestavitev služnosti (delno) na njihov svet, potrebno njihovo soglasje (nepremičnine last An. in A. J. ter J. O.). Pritrjuje sicer ugotovitvam izvedenca geodetske stroke, da javne poti ne potekajo po tistih trasah, kot so vrisane v mapah, ampak da so deloma prestavljene z določenim odmikom v zemljišča An. in A. J. ter J. O.. Pritožnik navaja, da javna pot zgolj zaradi prestavitve trase v zasebno zemljišče ne more izgubiti značaja javnosti. Takšno pravno naziranje pritožbe pa je zmotno. Lastninska pravica, zagotovljena v 33. čl. Ustave Republike Slovenije, se v javno korist lahko odvzame ali omeji le proti nadomestilu v naravi ali denarni odškodnini in to pod pogoji, ki jih določa zakon (69. čl. Ustave Republike Slovenije). Država ali lokalna skupnost mora zato pred posegom v lastninsko pravico posameznika ustrezno ukrepati z v zakonu določenim aktom. Za nastanek javnega dobrega, kamor sodijo tudi javne poti, veljajo predvsem predpisi o cestah. Status javnega dobrega je treba razglasiti in istočasno določiti režim njegove uporabe, zato zgolj dejanska uporaba zemljišča s strani vaščanov ne zadošča, da bi pot pridobila status javne poti. Ponujena trasa služnostne poti v obravnavanem primeru tedaj še vedno delno poteka po svetu v zasebni lastnini. Tega sveta brez soglasja vseh lastnikov o pridobitvi oziroma ustanovitvi služnostne pravice po njihovem zemljišču v korist nepremičnin tožene stranke, ni mogoče obremeniti s služnostno potjo. Pa tudi, če bi sodišeč lahko sprejelo stališče tožnika, da gre za javno pot, je odločitev prvega sodišča pravilna. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca kmetijske stroke namreč ugotovilo (in temu pritožba ne oporeka), da bi bilo za nemoteno izvajanje poti potrebno opraviti določene posege na zemljiščih v lasti A. in A. J. (posekati nizkorastoče veje, ki rastejo ob poti na njuni parceli, torej izven ponujene trase poti), za kar je zopet potrebno njuno soglasje, ki pa ga lastnika nista dala. Na določenih mestih pa bi bilo potrebno urediti tudi samo javno pot (urediti zavoj in dovoz). O takšnem posegu v obstoječo javno pot pa seveda lahko posega le njen upravljalec, po trditvi pritožbe Občina X. Sodišče zato zaključuje, da je ureditev javne poti, da bi bila primerna za nemoteno izvajanje voženj, zato povsem izven tožnikove moči.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP.