VSL sodba V Cpg 322/2016

I. Pritožba zoper točki II in III izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Spor se je vodil zaradi plačila za predvajanje fonogramov.

2Postopek se je začel kot postopek izvršbe na temelju verodostojne listine. Po ugovoru tožene stranke se je nadaljeval kot gospodarski spor.

3Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za proizvajalce fonogramov in glasbene izvajalce uveljavljal denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka organizirala prireditev „Party ...“ dne 7. 11. 2011 v A. Fonograme na njej je predvajala skupina M. Prireditveni prostor je imel površino do 250 m2 in je lahko gostil največ 1000 obiskovalcev. Prvostopenjsko sodišče je deloma ugodilo zahtevku tožeče stranka na povrnitev škode, ki je nastala s predvajanjem fonogramov. Svojo odločitev glede višine zahtevka je oprla na tarifo, ki je sestavni del Tarife Zavoda za javno priobčitev fonogramov(1) (v nadaljevanju: T 2005). V tej zadevi je uporabilo točko II. K 7. člena T 2005. Ni je oprlo na Začasno tarifo Zavoda za intervalno javno priobčitev komercialno izdanih fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih, ki potekajo v živo (v nadaljevanju: ZT). Uporabo te tarife je v teku prvostopenjskega postopka predlagala tožeča stranka.

4Pritožnik je navedel, da so v okviru točke II. K 7. člena T 2005 mišljene prireditve, ki niso športne narave, na njih pa se vendarle ne predvaja živa glasba. Nikakor niso mišljene prireditve, kakršna je bila prireditev tožene stranke, na kateri so se predvajali fonogrami pred nastopom v živo. Takšna naj bi bila tudi uradna razlaga T 2005, ki jo je podal Svet Zavoda. To listino je tožeča stranka predložila v pritožbenem postopku. Nepravilno naj bi bilo razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je bila ZT sprejeta na nezakonit način. Za takšno presojanje naj bi bilo pristojno le Ustavno sodišče RS. Za presojo, ali je objavljen skupni sporazum v skladu z določbami ZASP, naj bi bil pristojen Svet za avtorsko pravo.

5Napačna naj bila tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev 40,00 EUR po ZPreZP-1. Med strankama tega spora naj bi obstajalo pogodbeno razmerje. Tožeča stranka naj bi bila poleg tega javni zavod in ne pravna oseba zasebnega prava.

6Končno naj bi bila zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka naj bi bila na temelju 5. in 6. odstavka 38. člena ZIZ upravičena do povrnitve celotnih stroškov izvršilnega postopka.

7Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP, ker ni našlo nobenih uradno upoštevnih kršitev po 2. odstavku 350. člena ZPP.

8Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je potrebno uporabiti T 2005. Tožeča stranka lahko določi tarifo za določeno vrsto uporabe avtorskih del le, če ta sploh še ni bila nikoli določena (4. odstavek 156. člena ZASP). Ta določba se smiselno uporablja tudi za sorodne pravice (145. člen ZASP). Pravice proizvajalcev fonogramov in izvajalcev so sorodne pravice (gl. 5. poglavje ZASP – 118. člen in nasl. in 128. člen in nasl. ZASP). Potem ko je takšna začasna tarifa določena prvič, velja le do sklenitve skupnega sporazuma. Ker za to določeno vrsto uporabe kakšen skupni sporazum še ni bil sklenjen, je torej odločilno pravno vprašanje, ali je T 2005 že urejala obveznost tožene stranke plačati nadomestilo za predvajanje fonogramov na prireditvi, še preden začne igrati živa glasba.

9Določilo K 2. odstavka 7. člena T 2005 je jasno: v njej postavljeno nadomestilo se nanaša na: igrišče, stadion, športno dvorano in drugo športno ali množično prireditev, ki je ni mogoče uvrstiti v katero drugo tarifno številko. Prireditev tožene stranke je bila nedvomno množična, česar pritožba niti ne poskuša izpodbijati. Ker prireditve tožene stranke ni bilo mogoče subsumirati pod katero drugo tarifno številko, je treba torej uporabiti prav določilo K 2. odstavka 7. člena T 2005.

10Kaj je v zvezi s tem tožeča stranka imela v mislih, ko je sprejemala T 2005, je za odločitev v tej zadevi nepomembno. Odločilno je objavljeno besedilo, in to besedilo je dovolj jasno. Po Svetu Zavoda (tožeče stranke) sprejeta razlaga je za sodišče tako ali tako nezavezujoča, saj je sodišče vezano na Ustavo in zakone (125. člen Ustave). Poleg tega ni bila objavljena v Uradnem listu in ima torej zgolj pravni pomen listine, ki jo je poleg tega tožeča stranka predložila tudi prepozno, namreč brez opravičila šele v pritožbenem postopku (1. odstavek 337. člena ZPP).

11Ker je bila torej tarifa določena že v T 2005, uporaba ZT torej ne pride v poštev. Tako je sicer odločilo že VSL v zadevi z opr. št. I Cp 3030/2014.

12Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Tako je ravnalo tudi v tej zadevi, saj ima T 2005 naravno podzakonskega predpisa. Tako je doslej že odločilo Ustavno sodišče RS. Odločalo je o tarifi ene od kolektivnih organizacij (SAZAS), ki je sestavni del Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (Ur. list RS, št, 65/93) in Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS, št. 29/98).(2) Ustavno sodišče RS je izrecno odločilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja, in da je pravilnik, vključno s tarifo, splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj (navedena odločba, r. št. 27, 29 in 33).

13Ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija. Zahtevek tožeče stranke je zato utemeljen na temelju 1. odstavka 168. člena ZASP in 1. odstavka 131. člena OZ.

14Da bi bila med tožečo in toženo stranko sklenjena kakšna pogodba, prvostopenjsko sodišče niti ni ugotovilo. Iz okoliščine, da je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje pravic pa seveda ni mogoče sklepati, da je bila med obema strankama tega spora sklenjena pogodba. Ni bila dana niti ponudba, niti ta ni bila sprejeta, niti ni mogoče govoriti o kakršnemkoli soglasju glede bistvenih pogodbenih sestavin (15. člen OZ). Že zato njen zahtevek ni utemeljen (1. odstavek 3. člena ZPreZP-1).

15Temeljna predpostavka za to, da lahko kdorkoli zahteva povrnitev stroškov opomina na temelju ZPreZP-1 je, da je upnik gospodarski subjekt ali javni organ (1. odstavek 3. člena ZPreZP-1). Tožeča stranka ni niti gospodarski subjekt (1. odstavek 6. člena ZPreZP-1), niti javni organ (2. odstavek 6. člena ZPreZP-1). Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da ima tožeča stranka pravno obliko zavoda, in ne pravne oblike javnega zavoda, niti javnega gospodarskega zavoda. Tožeča stranka tej ugotovitvi sicer nasprotuje, vendar povsem splošno. Trdi, da ima pravno obliko javnega zavoda in ne zavoda. Za svoje trditve ni ponudila niti dokazov, niti jih ni kakorkoli podrobneje obrazložila, niti ni konkretno očitala prvostopenjskemu sodišču, da bi kršilo določbe pravdnega postopka pri ugotovitvi, da ima tožeča stranka pravno obliko zavoda. Njena pritožba je torej neutemeljena tudi še iz tega razloga.

16Nobene napake ni storilo prvostopenjsko sodišče, ker je o stroških izvršilnega postopka na temelju verodostojne listine in pravdnega postopka odločilo glede na uspeh celotnega postopka. 5. odstavek 38. člena ZIZ sicer določa, da mora dolžnik nositi stroške izvršilnega postopka, kar pa velja le, če se vodi izvršilni postopek in se postopek kot takšen tudi zaključi. V tej zadevi se je postopek sicer začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, toda po ugovoru se je nadaljeval kot pravdni postopek (2. odstavek 62. člena ZIZ) in v tem postopku je bila izdana izpodbijana sodba. Za odločitev o stroških celotnega postopka je torej odločilen uspeh v pravdnem postopku. Glede na ta uspeh je prvostopenjsko sodišče tudi odločilo. 6. odstavek 38. člena ZIZ se nanaša na povrnitev neutemeljenih stroškov. Ker v tem postopku tožeča stranka niti trdila ni, da bi takšni stroški nastali, se 6. odstavek 38. člena ZIZ že iz tega razloga ne more uporabiti.

17Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 68/2005.

Op. št. (2): Odločba US RS, št. U-I-149/98