VSL sodba I Cp 1611/98

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (to je pod točkami od 1. do 6. njenega izreka) potrdi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v celoti ugodilo dajatvenemu delu zahtevka tožnika in toženkam naložilo, da mu morajo solidarno plačati tolarsko protivrednost zneska 3.700 DEM ter znesek 37.411,32 SIT - vse na način (namreč glede uporabe menjalniškega tečaja v tuji valuti izraženega zneska) in z obrestmi, kot je to določeno pod 4. in 5. točko izreka prvostopne sodbe. V pretežni meri je ugodilo tudi ugotovitvenim delom tožnikovega zahtevka o obsegu zapuščine pravnega prednika toženk, o subjektivnem pravnem nasledstvu po njem in o prehodu njegovega dolga do tožnika na njegove pravne naslednice - toženke (1., 2. in 3. točka izreka prvostopne sodbe), medtem ko je presežni del ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka o posamičnih premičninah kot zapuščini pravnega prednika toženk zavrnilo (7. točka izreka prvostopne sodbe).

Hkrati je toženkam naložilo solidarno plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 378.787,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (6. točka izreka prvostopne sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje so toženke vložile pritožbo.

Izpodbijajo jo v delih, v katerih je bilo z njo ugodeno zahtevku tožnika (točka 1. do 6. izreka prvostopne sodbe), pri čemer se sklicujejo na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljujejo z očitkom sodišču prve stopnje, da je oprlo dokazno oceno na gradivo iz pravdnega spisa istega sodišča, opr. št. P 59/97, vključno z izpovedbo priče A. P., ki v tem postopku sploh ni bila zaslišana. S tem so bila v postopku na prvi stopnji kršena procesna načela neposrednosti, ustnosti in kontradiktornosti. Toženke nadalje očitajo sodišču prve stopnje, da je ugodilo zahtevku tožnika na plačilo ocenjene vrednosti videorekorderja znamke Orion-VHS, čeprav bi jih lahko obsodilo kvečjemu na vrnitev le-tega kot premične stvari, pri čemer bi bile te obveznosti oproščene, če bi plačale določeno vtoževano vsoto denarja. Vendar takega zahtevka (v pomenu določbe 327. člena Zakona o pravdnem postopku) tožnik sploh ni postavil. Sodišče bi moralo torej del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo denarne odmene videorekorderja, zavrniti - ne glede na to, ali je zatrjevana podlaga takšnemu zahtevku poslovna ali neposlovna (odškodninska oz. obogatitvena) obveznost. Sicer pa je sodišče prve stopnje ob odločanju o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka po višini vzelo za podlago cenitev izvedenca A., ki je tožena stranka ni nikoli prejela in se o njej ni izjasnila. Toženke grajajo tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje o višini tožnikovega denarnega vložka v skupno poslovanje družbe, ustanovljene za dejavnost videoteke skupaj s pravnim prednikom toženk. Zgolj trditev tožnika in njegova dokazna izpovedba o tem, da je vložil v dejavnost videoteke začetni znesek 3.500 DEM, ne bi smela ob pravilnem vrednotenju ostalih dokazov sodišča privesti do ugotovitve, da je tožnik resnično vložil ta denar v skupno poslovanje. Toženke prav tako ne sprejemajo ugotovitve sodišča prve stopnje o prenehanju družbe tožnika in pravnega prednika toženk s prenosom sedeža videoteke z X v Y.. Res je, da je takrat pristopila k temu poslu (družbi) tudi še V. P., vendar to ni bil razlog za prenehanje prvotne družbe, saj je bil tožnik še naprej udeležen pri dobičku, kar je tudi sam priznal, zaslišan kot priča v pravdi pred istim sodiščem pod opr. št. P 59/97 (prej P 175/93). Kljub temu sodišče ni ocenilo prispevka V. P. k družbeni pogodbi kot tretjega družbenika in ni pojasnilo, zakaj ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije (ker V. P. ni bila udeležena kot tožena stranka v tem postopku) ni utemeljen. Ker je prišlo do prenehanja dejavnosti v Y. dne 31.12.1992, bi moralo sodišče ta dan šteti kot dan prenehanja družbe treh družbenikov. Ker med njimi nikoli ni bil narejen končni obračun (bilanca), se niti ne ve, ali je ob pričetku poslovanja vsak od treh družbenikov prepustil svoj vložek v last družbi, ali pa ga je obdržal v svoji lasti in ga družbi prepustil le v uporabo. Kljub pravnim pravilom iz paragrafov 1197 - 1216 ODZ o prenehanju družbe in delitvi družbene lastnine ni v izpodbijani sodbi o tem nobenih razlogov in je zato niti ni mogoče preizkusiti. Enako velja glede zahtevka za vračilo posojila 200 DEM, saj zgolj razlogovanje, da sodišče verjame tožniku, preprosto ne zadošča za preizkus pravilnosti sodbe. V zaključku pritožbenih navedb pa toženke obširno grajajo tudi prvostopno odločitev v delu odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je trisobno stanovanje v kraju W. skupno premoženje zakoncev B. in da polovica sodi v zapuščino po pok. možu oz. očetu toženk ter vztrajajo pri trditvah, da je stanovanje posebno premoženje prve toženke.

Predlagajo spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Če je sodišče prve stopnje oprlo dokazno oceno tudi na gradivo iz pravdnega spisa istega sodišča, opr. št. P 59/97, s tem še ni zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka - zlasti ne bistvene, ki bi jo bilo mogoče upoštevati kot pritožbeni razlog v pomenu določbe prvega odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št. 44/77 do Ur.l. RS, št. 55/92, v zvezi s prvim odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99), saj na podlagi pritožbenih navedb in tudi sicer ni mogoče ugotoviti, kako bi mogla očitana procesna kršitev vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. To velja še toliko bolj ob upoštevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo dokazno oceno na gradivo iz pravdnega spisa, opr. št. P 59/97, vključno z izpovedbo priče A. P. (ki v obravnavanem postopku ni bila zaslišana), le glede tistih dejstev, ki so sodišču nudila oporo za odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka - torej za del odločitve, ki je toženke sploh ne izpodbijajo (in spričo pomanjkanja pravnega interesa niti ne bi mogle izpodbijati). Ob tem naj bo le kot zanimivost navrženo, da se pa po drugi strani toženke v pritožbi celo same sklicujejo na izpovedbo tožnika, zaslišanega kot priča v pravdi pred istim sodiščem pod opr. št. P 59/97 (prej P 175/93).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, po katerem sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi zahtevku tožnika na plačilo ocenjene vrednosti videorekorderja znamke Orion-VHS, temveč bi lahko toženke obsodilo kvečjemu na vrnitev videorekorderja kot premične stvari. S tem v zvezi so pomembne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na izpovedbo priče V. P. kot tedanje sodelavke prav pravnega prednika toženk - sedaj že pok. M. B., po katerih je V. P. P. že po tožnikovem izstopu iz družbe izročila M. B. po njegovem nalogu videorekorder (skupaj s tožniku namenjenimi videokasetami) iz razloga, da bi vse to lahko izročil tožniku, česar pa M. B. po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni nikoli storil - še več: sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, da bi te stvari fizično sploh še obstajale, ob sočasni dopustitvi možnosti, da jih je M. B. lahko tudi prodal, medtem ko tudi toženke izrecno zanikajo posest teh stvari.

Teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje toženke v pritožbi ne izpodbijajo. Ob takšnem dejanskem stanju pa ima prvostopna odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo ocenjene vrednosti videorekorderja materialnopravno oporo v pravnih pravilih o civilni delitvi v družbo vloženih stvari, ki pripadajo posamičnemu družbeniku - vlagatelju iz paragrafa 843 ODZ, na smiselno uporabo katerih napotuje za obravnavan primer pravno pravilo iz paragrafa 1215 ODZ. Glede očitka, da je sodišče prve stopnje vzelo za podlago odločitvi o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka po višini cenitev izvedenca M. R., ki je tožena stranka naj ne bi nikoli prejela in se mogla o njej izjasniti, pa je treba ugotoviti, da je ta očitek v nasprotju s podatki zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.4.1998 (list. št. 162 spisa).

Pritožbeno sodišče tudi nima razlogov za dvom v pravilnost prvostopne ugotovitve o višini tožnikovega denarnega vložka v družbo (v znesku 3.500 DEM poleg videorekorderja), saj ta ugotovitev sodišča prve stopnje nima opore le v izpovedbi tožnika, zaslišanega kot stranke, temveč tudi v listinskih dokazilih (priloga A 4) in posredno tudi v izpovedbi ključne priče V. P., ki jo je s tožnikom seznanil in vzpodbudil začetek njene fotodejavnosti v Y. prav pravni prednik toženk in prvotni toženec v tej pravdi M. B., medtem ko kakšnih nasprotnih dokazov toženke niso ponudile. Sicer pa je glede na že zgoraj povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte predvsem na izpovedbo priče V. P. P., ki jih toženke v tem delu ne izpodbijajo, pomembno, da je bilo soglasje o delitvi v družbo vloženega premoženja med tožnikom in M. B. dejansko doseženo že v času pred smrtjo slednjega - oziroma, povedano drugače: vrednost videokaset, ki jih je V. P. P. po nalogu M. B. izločila kot tožnikove in jih izročila M. B. na njegovo željo in z namenom, da jih bo slednji po njegovem zagotovilu izročil tožniku (število in vrsta teh videokaset torej ni bilo sporno), celo presega vtoževani znesek oz. znesek, ki ga je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik vložil v družbo - kar je tudi skladno z dejstvom, da morebitne izgube pri poslovanju družbe tožnika in pravnega prednika toženk M. B. (in s tem načenjanja začetnega kapitala) ne zatrjuje nobena izmed pravdnih strank. Razlogov za dvom v pravilnost tega dela prvostopne odločitve torej ne more biti.

Pritožbeno sodišče prav tako ne dvomi v pravilnost prvostopne časovne opredelitve prenehanja družbe tožnika in M. B.. Če je tožnik tudi še nekaj mesecev v začetku leta 1990 prejemal nekaj dobička, je to glede na izpovedbo priče V. P. P. pač posledica dejstva, da je bilo v poslovalnici slednje v Y. posojenih tudi določeno število videokaset, ki so že bile odbrane kot tožnikove. To pa še ne pomeni, da bi bila v letu 1990 ustanovljena družba treh družbenikov - torej z vključitvijo tudi V. P. P. (ob tožniku in M. B.). Sploh pa so vsa sklicevanja toženk na pristop V. P. P. k družbi brezpredmetna, čim toženke niti ne zatrjujejo, da bi imenovana sploh vložila kakšno svoje premoženje v družbo tožnika in M. B., ki bi lahko kakorkoli vplivalo na odločitev o zahtevku tožnika (pravna pravila paragrafov 1183, 1193 in smiselno 1197 o.d.z.) - na primer zaradi njene participacije na glavnici.

V zvezi s prvostopno ugotovitvijo o tožnikovem posojilu zneska 200 DEM pravnemu predniku toženk pa gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je toženke ne morejo uspešno izpodbijati zgolj z izražanjem dvoma v pravilnost le-te, brez sleherne dokazne opore za tak dvom.

Tudi glede izpodbijanega ugotovitvenega dela sodbe pritožbeno sodišče sprejema prvostopno razlogovanje o upoštevnosti med zakonci veljavnega premoženjskopravnega režima glede premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. Vendar je treba k temu dodati le to, da za potrebe te pravde zadošča prvostopna ugotovitev, da toženkam s prvostopno sodbo v izpolnitev naložena obveznost njihovega pravnega prednika ni v nasprotju z določbo prvega odst. 142. čl. Zakona o dedovanju, po kateri so dediči odgovorni za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Zato prvostopna sodba v delih pod tč. 1., 2. in 3. njenega izreka nima za potrebe te pravde nekega drugačnega učinka od t.i. vmesne ugotovitvene sodbe v smislu določbe tretjega odst. 187. čl. ZPP/77. Ker torej obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odst. 365. čl. ZPP/77), je bilo treba pritožbo toženk na podlagi določbe 368. čl. ZPP/77 zavrniti kot neutemeljeno in potrditi v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.