VSRS sodba VIII DoR 55/2016

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna razliko v plači za obdobje od aprila 2004 do julija 2008, zahtevek za plačilo razlike v plači od avgusta 2008 do aprila 2009 pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za odvod prispevkov in davkov, izplačilo neto zneskov „za enako obdobje“ z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izplačilo neto zneskov (?) in plačilo stroškov izvensodnega postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbama strank ugodilo tako, da je toženi stranki poleg zneskov, ki jih je dolžna obračunati za čas od aprila 2004 do julija 2008, naložilo tudi odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec ter znižalo stroške postopka.

3V pravočasnem predlogu za dopustitev revizije tožena stranka postavlja vprašanje, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko ni odločalo o ugovoru zastaranja dela zakonskih zamudnih obresti, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je pravočasno ugovarjala plačilu dela zakonskih zamudnih obresti zaradi zastaranja (triletni zastaralni rok), vendar sodišče druge stopnje, ki je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje o ugovoru „ni odločilo“ in je zahtevane obresti v celoti prisodilo.

4Predlog ni utemeljen.

5Sodišče po prvem odstavku 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6Glede na to, da se vprašanje neupoštevanja ugovora zastaranja (ki je materialnopravne narave) izrecno uveljavlja le kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana, ker sodišče „ni odločilo o ugovoru zastaranja“, Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji iz 367a. člena ZPP niso izpolnjeni. Zato je predlog zavrnilo.