VSK sodba I Cpg 182/2003

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke ter v celoti razveljavilo plačilni nalog Okrajnega sodišča v Kopru, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 1.391.039,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1996 do plačila ter ji povrniti stroške plačilnega naloga v znesku 21.627,50 SIT. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 129.352,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2003 do plačila. V obrazložitvi je navedlo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi takoj ob prevzemu blaga grajala očitne napake na blagu, poleg tega pa ni dokazala škode na blagu, saj ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen del blaga je bil neuporaben, ob tem pa tudi ni dokazala, da bi ji škoda dejansko tudi nastala.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je bilo blago oz. del blaga v slabem stanju, vendar pa je kljub temu zmotno uporabilo materialno pravo, ker je iz izvedenih dokazov zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, kolikšna je škoda oziroma koliko znaša njena višina. Tožeča stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 20.12.2002 specificirala svoj tožbeni zahtevek in tudi pojasnila, kako je do oblikovanja le-tega prišla. Bremepis, ki je bil sestavljen v soglasju strank, je bil sestavljen tako, da je zajemal minimalno odškodnino, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi deviantnega ravnanja voznika, ki je skušal prestopiti mejo s ponarejeno mednarodno dovolilnico, zaradi česar je kamion z zelenjavo in sadjem kar štiri dni ostal na mejnem prehodu. Tako je tožeča stranka obračunala samo blago, ki je bilo za prehrano ljudi neuporabno in sicer v višini 1.113.462,00 SIT, carinske in špediterske stroške, ki izhajajo iz računa podjetja R. d.o.o. št. 3263 z dne 22.11.1995 v znesku 177.544,00 SIT in prevozne stroške po fakturi tožene stranke z dne 25.11.1995 v znesku 100.000,00 SIT. Kar se tiče vprašanja toženčeve odgovornosti pritožnica meni, da za škodo, ki je nastala zaradi že omenjenega ravnanja voznika, vsekakor odgovarja tožena stranka. Sodišče je tudi pri ugotavljanju njegove odgovornosti napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb, ki bi jih moralo uporabiti oz. jih ni uporabilo pravilno. Tako pri ugotavljanju toženčeve odgovornosti sploh ni uporabilo določb Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP), ki velja tudi za razmerja v mednarodnem cestnem prometu. Res je, da je tožeča stranka podpisala vozni list, vendar pa je s tem svojim dejanjem zgolj potrdila prispelost blaga, saj 55. čl. ZPPCP, ki določa sestavine voznega lista, med te ne uvršča tudi rubrike za reklamacije blaga. Zaradi omenjenega ravnanja voznika je blago prišlo do naročnika s precejšnjo zamudo, kar je vplivalo na kvaliteto sadja in zelenjave. In prav zaradi zamude pri prevozu je za škodo, ki je nastala tožniku, odgovoren toženec. Tožeča stranka je prepričana, da posebno dokazovanje o kvarjenju blaga, kot je sadje in zelenjava, v štirih dneh prevoza, niti ni potrebno. Zakon celo obrača dokazno breme v tovrstnih zadevah na prevoznika, ki mora poznati lastnosti blaga, ki ga prevaža, poleg tega pa je šlo za deviantno ravnanje prevoznika, ki ga je celo sam priznal. Ne vzdrži pa niti izpoved voznika B., da naj bi bila temperatura v hladilniku, s katerim se je opravljal prevoz, primerna, saj je splošno znano, da hladilnik ne deluje enako učinkovito, ko vozilo stoji, kot tedaj, ko vozi.

Posledica je nepravilna temperatura, ki povzroča uvelost, gnilobo, prezrelost sadja in zelenjave, kar vse je pripomoglo k temu, da večina blaga za prehrano ljudi ni bila več uporabna. To je bilo tudi uradno ugotovljeno z zapisnikom pristojnega inšpektorja. Izkazano je protipravno ravnanje prevoznika in so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, višina škode je prav tako ugotovljena po javnih zapisnikih in z drugimi dokazi. Tožeča stranka bi lahko celo uveljavljala škodo v vrednosti vsega blaga v prevozu, saj se je vsemu blagu občutno skrajšal rok uporabe zaradi dolgotrajnega prevažanja in čakanja, vendar pa je bila tožeča stranka toliko korektna do svojega dotedanjega poslovnega partnerja, da je celo pomagala reševati škodo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prihaja za obravnavano sporno razmerje v poštev uporaba Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR), glede na to, da sta bila prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah. Ta konvencija v 1. odst. 17. čl. določa, da je prevoznik odgovoren za poškodbo blaga, ki nastane od prevzema blaga do njegove izročitve, v 1. odst. 30. čl. pa, da če naslovnik sprejme izročitev blaga, ne da bi v navzočnosti prevoznika opravil potreben pregled njegovega stanja ali mu izrazil pridržke in navedel škodo najkasneje ob izročitvi (ko gre za škodo, ki je zunaj vidna), velja dejstvo, da je prevzel blago, prima facie za dokaz, da ga je prejel v stanju, kot je opisano v voznem listu. V obravnavanem primeru pa je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni opravila pregleda blaga v navzočnosti prevoznika in da vozni list ne vsebuje nobenih pripomb. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča te okoliščine same po sebi ne pomenijo izgube pravic naročnika prevoza, ampak pomenijo, da mora naročnik dokazovati, da je od prevoznika prejel blago z napako. In v obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala, da je bil vsaj del blaga v slabem stanju. Vprašljivo pa tudi ni bilo vprašanje odgovornosti tožene stranke za škodo, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izkazano protipravno ravnanje prevoznika, ki je s ponarejeno dovolilnico skušal prestopiti državno mejo, zaradi česar mu je bil tovornjak - hladilnik zasežen in zadržan na meji več dni, in kar je povzročilo zatrjevano škodo na blagu - sadju in zelenjavi. Glede na to je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na 55. čl. Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, ki da med sestavine voznega lista ne uvršča rubrike za reklamacije blaga. Vendar pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka ni dokazala obstoja škode na blagu po višini; v zvezi s tem sicer ni sprejemljivo stališče, da bi morala tožeča stranka dokazati tudi, da je blago, katerega povrnitev vrednosti uveljavlja, prodajalcu plačala, saj gre za to, da je bilo v konkretnem primeru blago za tožečo stranko prevozniku že izročeno, stvar pogodbe med prodajalcem in tožečo stranko pa je, kdaj ga bo slednja plačala. Glede ostalih stroškov v zvezi z navedenim blagom (špediterski, carinski in prevozni stroški) pa ima prav sodišče prve stopnje, da bi morala tožeča stranka dokazati, da jih je plačala, zato da bi lahko od tožene stranke uspešno uveljavljala njihovo povrnitev. Kot je razvidno iz bremepisa z dne 31.12.1995, tožeča stranka uveljavlja vrednost vsega blaga po računu tujega dobavitelja S. B. z dne 18.11.1995 v količini 13.268 kg in v vrednosti 15.846.241 ITL, medtem ko je tožnica sama, zaslišana kot stranka izpovedala, da so eno paleto pomaranč uspeli prodati; iz komisijskega zapisnika št. 03/95 z dne 21.11.1995 o pregledu prejetega blaga s strani tožeče stranke ob njegovem prevzemu, je le opisno navedeno, da ima vse blago znake odležanosti, začetke gnilobe in podhlajenosti. Vsebinsko podoben opis blaga povzema tudi zapisnik št. 326/95 podjetja I. L. p.o. z dne 24.11.1995, pri čemer pa predmet kontrole ni bilo vse blago po zgoraj navedenem računu tujega dobavitelja, ampak le količina 6.698 kg omenjenega blaga. Tudi ta zapisnik pa ne vsebuje dovolj podatkov za ustrezno vrednostno oceno škode na blagu (tožeča stranka pa niti v pritožbi količinsko in vrednostno ne opredeli škode, ki naj bi ji nastala, ampak navaja le, da večina blaga za prehrano ljudi ni bila več primerna).V zvezi s tem pa tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, češ da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 20.12.2002 specificirala svoj tožbeni zahtevek in pojasnila, na kakšen način ga je oblikovala, ker specifikacija zahtevka še ne pomeni dokaza o obstoju škode. In ker tožeča stranka ni izkazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.