VSK sklep Cpg 378/99

Pritožbi prve tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvo toženo stranko ugodeno in v odločbi o stroških postopka glede prve tožene stranke (točka 1. izreka sodbe) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je prva tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.474.563,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.187.952,00 SIT od 1.1.1995 dalje, od zneska 81.611,00 SIT od 1.4.1995 dalje in od zneska 205.000,00 SIT od 1.7.1995 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 481.043,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, vse v osmih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženo stranko v znesku 1.000.189,00 SIT s pp pa zavrnilo, v celoti pa zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko in glede pravdnih stroškov še odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti drugi toženi stranki v znesku 465.120,00 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje prva tožena stranka po svojem pooblaščencu, seveda v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno zoper prvo toženo stranko, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in zavrne celotni tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko, podrejeno pa, da o zadevi sodišče prve stopnje ponovno odloča. V pritožbi navaja, da je poleg spornega prevoza za istega prejemnika potekal še prevoz blaga s štirimi drugimi kamioni, ki pa so vsi po vrsti pravilno izvršili prevoz in carinjenje. Zato prva tožena stranka ne more biti odgovorna za napake pri prevozu, ki ga je opravila tožeča stranka. Nepravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da naj bi za škodo odgovarjala prva tožena stranka, saj sploh ni pojasnjena vzročna zveza med ravnanjem prve tožene stranke in nastalo škodo. Vsekakor je odgovornost najmanj deljena, saj je očitno tudi voznik tožeče stranke napravil več napak, tudi v samem postopku carinjenja. Tožnik je tudi poslal na tako pot voznika začetnika, ki je bil prvikrat v Rusijo. Prva tožena stranka tožeči stranki sploh ni dala nobenega posebnega naloga za nakladanje z dne 9.12.1994, ampak je bil ta nalog napisan kasneje v funkciji, da se tožniku pomaga iz zagate. Napačno je ravnal tožnik zato, ker v postopku carinskega prekrška ni izpodbijal odločbe o prekršku. Če je že sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, bi moralo enako storiti tudi glede prve tožene stranke, saj glede prve tožene stranke obstajajo povsem enaki razlogi kot glede druge tožene. Napačno pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo vrednost vozila. Tožeča stranka vrednosti vozila ni uspela dokazati.

Cenilec ni predložil nobenih listin o vrednosti kamiona, ampak je vzel za podlago samo abstraktno vrednost novega kamiona in odbil amortizacijo. Njegovo cenitev se sploh ne da preizkusiti. Najmanj kar bi moralo sodišče prve stopnje storiti je, da bi zaslišalo cenilca.

Druga tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba prve tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje nezanesljvo ugotovilo, s tem v zvezi pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sama okoliščina, da so bili istočasno opravljeni še štirje drugi prevozi in carinjenja, pri katerih pa vozniki niso naleteli na nobene težave, seveda ne pomeni, da ne bi moglo priti tudi do takega dogodka, kot ga zatrjuje tožeča stranka v zvezi s prevozom, ki ga je tožeča stranka opravila. Glede na to, na kakšen način je bilo opravljeno carinjenje spornega blaga in kako je tekel postopek pred rusko carino, po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti utemeljena trditev prve tožene stranke, češ da bi tožeča stranka morala vlagati pravna sredstva zoper odločbo o carinskem prekršku in na ta način preprečiti nastalo škodo. Tudi navedba v pritožbi, češ da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko iz istih razlogov kot zoper drugo toženo stranko, ne more biti sprejemljiva, saj obe toženi stranki nista bili v enakem položaju, kot to zmotno misli prva tožena stranka. Prva tožena stranka je bila v razmerju do tožeče stranke kot prevoznika naročnik prevoza, kar pa za drugo toženo stranko kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje ne velja. Te pritožbene navedbe pa sicer pritožbeno sodišče razume le kot navedbe, ki so v korist prve tožene stranke v delu, v katerem se pritožuje, ne pa kot posebno pritožbo tožene stranke zoper tisti del, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko. Pač pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nezanesljivo zaključilo, da pri ravnanju tožeče stranke same ni najti nobene podlage za vsaj delno odgovornost za nastalo škodo. Dejstvo je, in to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dala tožeči stranki glede carinjenja navodila, ki pa jih ni vpisala v vozni list. Po točki j 1. odst. 6. čl. Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) mora vozni list navajati tudi podatke o potrebnih navodilih za carinske in druge formalnosti. Po tč. a 1. odst. 7. čl. CMR je pošiljatelj odgovoren za vse stroške, izgubo in škodo, ki jo pretrpi prevoznik zaradi tega, ker so bili nepravilni in neustrezni podatki, navedeni v točki j 1. odst. 6. čl., torej tudi podatki v zvezi z navodili za carinske in druge formalnosti. Celo če je bilo pismeno navodilo dano tožniku šele kasneje, je vsekakor obstajalo pred tem že ustno navodilo, dano vozniku tožeče stranke, kje in kako naj carini.

Prav v zvezi s tem carinjenjem pa je prišlo do dogodka, zaradi katerega je tožeči stranki nastala škoda. Zato je delna odgovornost prve tožene stranke vsekakor podana, kar je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ni pa se ukvarjalo z vprašanjem, ali ni že ob dejstvu, da je tožeča stranka dopustila tak način navodil za opravljanje carinskih in drugih formalnosti, ne da bi se ta navodila vpisala v vozni list, tudi sama povzročila nastala škodo in je s tem zanjo tudi sama delno odgovorna. Ob navodilih vozniku S.B., ki jih je dobil na špediciji, to je pri prvi toženi stranki, v katerem so bile navedene telefonske številke in zapis M., na podlagi katerega so se zglasile osebe, ki so med drugim tudi tožnikovo vozilo peljale do M. v neko skladišče, kjer se je carinilo, pa je po mnenju pritožbenega sodišča treba zazreti tudi dejanja, ki pomenijo soodgovornost tožeče stranke za nastalo škodo. V tej smeri bo potrebno dokazni postopek dopolniti in ugotoviti, koliko ta soodgovornost znaša. Utemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke kar se tiče višine nastale škode in to v zvezi z vrednostjo tožnikovega tovornjaka. Sodišče prve stopnje se je poslužilo ocene cenilca, ki ni bil postavljen v pravdnem postopku, zato ta cenitev ne more biti zanesljiva podlaga za ugotovitev vrednosti tožnikovega tovornjaka in s tem višine nastala škode. Ob tako pomanjkljivi cenitvi pa bi sodišče prve stopnje res moralo cenilca vsaj zaslišati, za kar se zavzema prva tožena stranka tudi v pritožbi.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi prve tožene stranka ugodilo, izpodbijano sodbo v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvo toženo stranko ugodeno in v delu glede pravdnih stroškov, ki jih mora plačati prva tožena stranka, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje razišče in oceni ravnanje tožeče stranke tudi glede na določila 6. in 7. čl. CMR ter oceni, ali ni v opustitvah v zvezi s temi določili podana njena soodgovornost ter do kakšnega deleža. Prav tako pa naj zanesljivo razišče vrednost tožnikovega tovornjaka in po potrebi zasliši o tem tudi cenilca, ki je mnenje že izdelal. Šele v dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo možna zakonita in pravilna odločba.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.