VSK sodba I Cp 9/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da znaša delež na skupnem premoženju tožeče in tožene stranke, ki ga vsebuje izrek izpodbijane sodbe, 95% tožeče stranke in 5% tožene stranke. V posledici takšne odločitve je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 109.845,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe do plačila, vse v 15 dneh. Ugotovilo je, da je tožeča stranka novoustanovljeno društvo. Tožena stranka pa tudi ni del prejšnjega društva, ki je združevalo gluhe in naglušne, ampak je zgolj spremenila ime in uskladila statut in svoja pravila novosprejeti zakonodaji.

Zoper to sodbo se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. V obrazložitvi zatrjuje, da je sodba protispisna in v nasprotju z materialnim pravom. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka novo društvo. Obe pravdni stranki sta tvorili eno društvo, v okviru katerega je delovala sekcija naglušnih pod imenom Š. Iz zapisnika o ustanovitvi sekcije z dne 17.3.1995 je razvidno, da je bil sprejet sklep, da v kolikor se ugotovi, da sekcija Š. ne bo mogla samostojno in enakopravno delovati v okviru skupnega društva, se bo sklical zbor in formiralo samostojno društvo, kar se je dejansko tudi zgodilo na ustanovni skupščini 29.9.1995. S tem je prišlo po mnenju tožeče stranke do delitve društva oziroma nastali sta dve društvi in drugačno zaključevanje sodišča prve stopnje je zmotno. Sodišče napačno razlaga še določbe Zakona o društvih (ZDru) glede premoženja. Po logiki izpodbijane sodbe tudi tožena stranka ne bi bila upravičena do nikakršnih sredstev ali premoženja, saj tudi toženo stranko sestavljajo izključno fizične osebe. Premoženje, ki je ostalo toženi stranki, ne pripada le njej, ampak članom društva. Člani tožeče stranke res niso podpisali nikakršnih izjav, da iz bivšega društva izstopajo ali da so prenehali biti člani bivšega društva na kakršenkoli drug način, to pa zato, ker je prišlo do delitve društev zaradi različnih interesov gluhih in naglušnih članov društva. Tožena stranka si je brez kakršnekoli pravne podlage zadržala vso premoženje, ki je bilo prej skupno premoženje. Ko je prišlo do delitve na dve društvi, prvotno društvo ni moglo več obstati. Prejšnje skupno društvo je štelo 616 članov, od katerih je 584 članov postalo članov tožeče stranke. Sredstva bivšega skupnega društva je skupno društvo pridobivalo tudi na podlagi dela članov društva. Člani so skupaj ustanovili družbo D. d.o.o., to je podjetje za usposabljanje in zaposlovanje invalidnih oseb. Za ustanovitveni kapital in dokapitalizacijo družbe so bila dana sredstva iz društva, prispevali pa so jih tudi člani društva. Ker tožeča stranka dokapitalizacije ni izpeljala, si je tudi ta sredstva enostransko zadržala. Določena sredstva je bivše skupno društvo vezalo na bankah. Tudi od tega denarja tožeča stranka ni dobila ničesar. Meni pa, da ji glede na število članov, ki so postali njeni člani, pripada tolikšen delež na premoženju, saj je društvo pridobivalo sredstva po številu članov. Tožeča stranka ni zahtevala ničesar drugega kot to, kar ji po delitvi bivšega društva gre. Bila je pripravljena tudi na drugačen način delitve, vendar ji sodišče ni dalo možnosti, da se o tem izjavi. Sodišče niti ni poskušalo doseči kakšne poravnave med strankama, kar je dolžno. Zavrnilo je dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje priče, ki bi izpovedala, kako je prišlo do delitve društva in kako so se pridobivala sredstva za delo bivšega skupnega društva. S tem je sodišče kršilo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zakon o društvih, razen določb o prenehanju društva, ne določa nikakršne postopke glede podobnih situacij, to pa še ne pomeni, da ne more priti do delitev društev. Zgrešena je tudi razlaga 21. člena ZDru. Vsaka delitev premoženja med člane društva kot fizične osebe je res nična, vendar ta določba ne more veljati za društvo kot tako. V konkretni zadevi ne gre za ugotavljanje deležev na premoženju in delitev premoženja med člane društva kot fizične osebe. Tožeča stranka je društvo, ki je nastalo z delitvijo prejšnjega društva in zato je upravičena do dela skupnih sredstev, ki ga je bivše društvo ustvarilo. Tudi razlaga določbe 37. člena ZDru je v tem primeru zgrešena. Z delitvijo premoženja med dve društvi se ne spreminja lastninskih razmerij, saj to premoženje zopet postane premoženje društva, v konkretni zadevi tožeče in tožene stranke, zato ta delitev ne bi bila v nasprotju z ZDru. Iz vseh teh razlogov tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka društvo, ki je bilo na novo ustanovljeno na ustanovni skupščini 29.9.1995 in registrirano kot novo društvo 24.1.1996, ima vso podlago v zbranem dokaznem gradivu, zato pritožba neutemeljeno očita sodišču v tem delu zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zapisnik ustanovne skupščine in odločba o registraciji tožeče stranke sta povsem jasni. Kakšni so bili razgovori v času, ko je obstajalo še eno samo društvo in sekcije v sklopu tega društva, pa pravno ni pomembno glede na kasnejši potek ustanavljanja novega društva. Če so člani društva hoteli razdeliti prvotno društvo v dve novi društvi, pri tem pa so imeli, kot trdi tožeča stranka, še pretežno večino članstva, bi morali v skladu z veljavno zakonodajo sprejeti sklep o prenehanju prvega društva in v takem primeru bi v skladu z določbo 2. odst. 28. člena ZDru tudi lahko prenesli premoženje prvotnega društva na sorodno društvo, ki je bilo ustanovljeno na podlagi ZDru. Proračunska sredstva pa bi tudi v tem primeru morali vrniti proračunu. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka novo društvo, zato pravne podlage za zahtevek, naj se ugotovi, da ima skupno premoženje z društvom, ki nadaljuje z delom, saj je v skladu z novo zakonodajo zgolj uskladilo akte in se preimenovalo v sedanjo toženo stranko, nima. Ker je ustanovitev tožeče stranke kot povsem novega društva jasno razvidna iz listin, sodišču tudi ni bilo potrebno zasliševanje prič, zato tudi v tem delu ni zagrešilo ne kakšne kršitve postopka ne zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi kakšne druge absolutne bistvene kršitve postopka pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 350 ZPP).