VSK sodba I Cp 537/2001

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je tožencu z izpodbijano sodbo naložilo, da tožeči stranki plača znesek 701.436,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6.7.1994 dalje do plačila in ji povrne 19.014,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse pa v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Toženec se je zoper sodbo pritožil iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču oziroma sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov s strani tožene stranke, v sodbi razlogov, zakaj je tako odločilo, ni. Kršeno je načelo materialne resnice, kot tudi pravice stranke do izvajanja dokazov. Zato je odločitev preuranjena na škodo tožene stranke. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Kritičnega dne toženec namreč ni vozil vozila v času, ko je prišlo do predmetne prometne nesreče in poškodb treh oseb. Policisti so celo ugotovili, naj bi voznik s kraja nesreče po dogodku zbežal in pustil toženca samega. Zato je bil tudi v kazenskem postopku po nedolžnem obsojen in ni prav, da trpi posledice tudi v tej pravdi. Toženec je v postopku na prvi stopnji ugovarjal pasivno legitimacijo, sodišče pa vztraja, da je bil že kaznovan v kazenskem postopku, očita mu, da je bil alkoholiziran in zaključuje, da je dolžan povrniti škodo tožeči stranki. Da toženec ni bil voznik, kaže kazenska ovadba, zaslišanje njenega podpisnika, komandirja postaje PP Koper, je toženec predlagal, povedal bi, da na kraju ni bilo takoj ugotovljeno, kdo je vozil osebno vozilo. Predlagal je tudi zaslišanje policistov, ki so podpisali zapisnik PP Koper, iz katerega izhaja, da je v vozilu bil najden toženec na sovozniškem sedežu v komi. Gre za priče M.D. in R.G. Opozarja še, da civilna odgovornost ni enaka kazenski oziroma je širša. Toženec bi torej lahko dokazoval, da ni povzročitelj konkretne prometne nezgode in nastale škode. V pravočasni dopolnitvi pritožbe še navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da tožeča stranka regres lahko uveljavlja le v delu, ki se nanaša na tisti del škode, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom ali ravnanjem toženca, ne pa v delu, ki je posledica ravnanja drugega - voznika, ki ni identificiran. Sodišče pa te okoliščine, ali je podana vzročna zveza za nastanek škode, ni ugotavljalo. Materialna podlaga za odločanje so Splošni pogoji AO, ki so sestavni del med strankami sklenjene zavarovalne pogodbe. Po tej je namreč tožena stranka zavarovala svojo odgovornost za eventualno škodo, povzročeno v prometni nezgodi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zastaranje, ugovora zastaranja v postopku na prvi stopnji namreč ni podala, ker je ta sicer materialnopravni ugovor vezan na dejstva in na zastaranje sodišče po uradni dolžnosti ne pazi (380. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), gre za pritožbeno novoto (337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki ni dovoljena, pritožnik ne pove niti tega, zakaj teh navedb ni mogel postaviti že v postopku na prvi stopnji (286. člen ZPP).

Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-90 (v nadaljevanju Pogoji) so sestavni del med strankama sklenjene zavarovalne pogodbe. Ti določajo, da zavarovanec med drugim izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če ima zaradi uživanja alkoholnih pijač več kot 0,5 promila alkohola v krvi. Tožeča stranka kot zavarovalnica je tretjim oškodovancem odškodnino plačala, zato lahko uveljavlja regresni zahtevek proti lastnemu zavarovancu, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen v zavarovalni pogodbi, saj je toženec kot zavarovanec kritno pravico izgubil, ker je kot voznik v času nezgode vozil pod vplivom alkohola (v krvi je imel med 1,7 in 1,8 g/kg alkohola). Zavarovalna organizacija zato ni več v zavezi nasproti svojemu zavarovancu (95. člen v času nezgode veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Uradni list SFRJ št. 17/90 s spremembami in dopolnitvami). Toženec je v postopku postavil ugovor, da ni odgovoren za nezgodo. Tak ugovor načeloma lahko postavi, saj je v primeru izgube kritnih pravic lahko v zavezi, kot pravilno poudarja v pritožbi, le za tisti del škode, ki je v vzročni zvezi z njegovim nedopustnim ravnanjem. Za svoje navedbe o deljeni odgovornosti oziroma izključitvi odgovornosti pa je toženec ves čas postopka navajal le, da za nezgodo ni odgovoren, ker vozila ni vozil. Že sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da te navedbe niso relevantne, saj je v pravdnem postopku sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča (2. odst. 14. čl. ZPP), s katero je bil obtoženec spoznan za krivega, ker je iz malomarnosti kot udeleženec v prometu kršil določbo 1. odst. 45. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in s tem tako ogrozil promet, da je spravil v nevarnost življenje ljudi, tako da so tri osebe utrpele hude telesne poškodbe s tem, da je dne 30.1.1993 ob 18.20 uri z osebnim vozilom v Izoli, ko hitrosti vožnje ni prilagodil okoliščini, da je na tem delu cestišča hitrost vožnje omejena na 80 km/h, 4 m naprej od mesta trčenja pa že na 40 km/h, na kar ga je vse opozarjal prometni znak, kar vse je imelo za posledico, da je ob prehitevanju zapeljal naprej ob desni robnik, gledano v smeri vožnje, od koder ga je zaneslo na nasprotni vozni pas v trenutku, ko je po njem pravilno po svoji desni pripeljal voznik R.S. in je prišlo do čelnega trčenja in so tri osebe utrpele telesne poškodbe in je s tem storil kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odst. 251. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije. S kazensko obsodilno sodbo je torej ugotovljeno, da je toženec kot voznik storil kaznivo dejanje in je dejstvo, da je toženec kot voznik povzročil nezgodo, v kateri so se tri osebe poškodovale, del dejanskega stanja kaznivega dejanja. Zato toženec ugovora, da ni bil voznik v trenutku obravnavane nezgode, ne more uspešno uveljavljati v tem civilnem postopku. Ob povedanem se izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče dokazov, ki jih je predlagal toženec za svoje trditve, da ni bil voznik, ni izvajalo.

Pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo razlogov za to, zakaj je navedene dokaze zavrnilo, pa ni korekten, saj je sodišče to obrazložilo (zadnji odstavek na list. štev. 2 sodbe).

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka oškodovancem izplačala odškodnino v višini 7.292.372,00 SIT, je pravilno odločilo, ko je zahtevku za plačilo 701.436,00 SIT ugodilo, saj tožeča stranka skladno s 3. točko 2. odst. 3. čl. Pogojev terja le znesek, ki je dosegal znesek 12 povprečnih mesečnih plač, zaradi toženčeve zamude s plačilom pa je pravilna tudi odločitev v delu, ko se tožencu nalaga plačilo zakonitih zamudnih obresti zaradi zamude. Ker pritožbeni razlogi niso podani in sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobene postopkovne kršitve, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).